»Boj ni vaš, ampak Božji«

PRIPOVEDUJE W. GLEN HOW

V Kanadi so v zadnjih šestih desetletjih Jehovove priče bojevali mnogo pravnih bojev. Veliko njihovih zmag ni šlo neopazno mimo pravne skupnosti. Za moj delež pri nekaterih od teh bojev mi je Ameriška družba sodnih odvetnikov pred kratkim podelila nagrado za pogumno odvetništvo. Na podelitveni slovesnosti je bilo rečeno, da so bili pravni primeri, v katere so bili vpleteni Jehovove priče, »pomembna zaščita pri tem, ko je država prekoračila svoje meje [. . .], saj so pripomogli k ustvaritvi pravno priznane ustave, v kateri so priznane in zaščitene svoboščine vseh Kanadčanov«. Naj vam povem nekaj podrobnosti o teh sodnih primerih ter kako sem se začel ukvarjati s pravom in se povezal z Jehovovimi pričami.

LETA 1924 je George Rix, Preučevalec Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče, obiskal moja starša v Torontu v Kanadi. Mati Bessie How je bila drobna ženska. Povabila ga je, naj vstopi, in sta se pogovarjala. Jaz sem bil star pet let, brat Joe pa tri.

Mati je kmalu začela obiskovati shode Preučevalcev Biblije v Torontu. Leta 1929 je postala pionirka, oziroma polnočasna strežnica, in s to dejavnostjo nadaljevala do leta 1969, ko je sklenila svojo zemeljsko pot. Njena odločna in neutrudna strežba nam je bila dober zgled, mnogim pa v pomoč, da so prišli do spoznanja biblijske resnice.

Oče Frank How je bil tih moški, ki je najprej nasprotoval materinim verskim dejavnostim. Toda ona je modro vabila potujoče strežnike, na primer Georgea Younga, da so ga obiskali in se pogovarjali z njim. Sčasoma se je omehčal. Ko je videl, kako koristno vpliva biblijska resnica na družino, nas je zelo podprl, čeprav nikoli ni postal Priča.

Odločitev, da bom služil Bogu

Leta 1936 sem maturiral. V najstniških letih se nisem kaj veliko zanimal za duhovne reči. Bili smo sredi velike gospodarske krize in možnosti za delo so bile pičle. Zato sem odšel na torontsko univerzo. Leta 1940 sem se odločil, da grem na pravno šolo. Matere ta odločitev ni presenetila. Še ko sem bil otrok, je pogosto ogorčeno dejala: »Ta mali falot se prička o vsem! Verjetno bo postal odvetnik!«

Četrtega julija 1940, tik preden se mi je začela pravna šola, je kanadska vlada brez opozorila prepovedala delovanje Jehovovih prič. To je bila prelomnica v mojem življenju. Ko se je vladna sila z vsemi svojimi sredstvi namerila na malo organizacijo nedolžnih ponižnih ljudi, me je prepričalo, da so Jehovove priče pravi Jezusovi sledilci. Prav kakor je prerokoval Jezus, so jih ‚sovražili vsi narodi zaradi imena njegovega‘. (Matevž 24:9) Odločil sem se, da bom služil Božji moči, ki stoji za to organizacijo. Desetega februarja leta  1941 sem s krstom v vodi simboliziral posvetitev Bogu Jehovu.

Želel sem takoj začeti pionirati, toda Jack Nathan, ki je takrat skrbel za oznanjevalsko delo v Kanadi, me je spodbudil, naj dokončam pravo. Tako sem tudi storil in diplomiral maja leta 1943, potem pa začel pionirati. Avgusta so me povabili, da bi služil v podružničnem uradu Watch Tower Society v Torontu in pomagal pri pravnih težavah, ki so jih takrat imeli Jehovove priče. Naslednji mesec so mi v Ontariu v Kanadi podelili advokaturo.

Pravno zagovarjanje dobre novice

Divjala je druga svetovna vojna, Priče v Kanadi pa so bili še vedno prepovedani. Moške in ženske so zapirali kratko malo zato, ker so bili Jehovove priče. Otroke so izključevali iz šole in nekatere celo dajali k rejnikom. To pa zato, ker niso hoteli sodelovati v nacionalističnih oblikah čaščenja, kakršno je pozdravljanje zastave ali petje državne himne. Profesor William Kaplan, ki je napisal knjigo z naslovom State and Salvation: The Jehovah’s Witnesses and Their Fight for Civil Rights, je dejal, da »se je Priče javno sramotilo, nanje je pritiskala država, pa tudi zasebno so jih napadali nestrpna vlada in odkrito sovražni meščani, ki jih je zajela vojna strast in patriotizem«.

Priče so si zaman prizadevali, da bi bila prepoved odstranjena. Nenadoma je bila 14. oktobra 1943 preklicana, toda Priče so bili še vedno po zaporih in delovnih taboriščih, otroci še vedno niso smeli obiskovati javnih šol, ostala pa je tudi prepoved delovanja združbe Watch Tower Bible and Tract Society in International Bible Students Association, ki je bila pravni lastnik naše posesti v Torontu.

Proti koncu leta 1943 sem s Percyjem Chapmanom, ki je delal v kanadski podružnici, odpotoval v New York na posvet z Nathanom Knorrom, predsednikom Watch Tower Society, in Haydenom Covingtonom, podpredsednikom Družbe in njenim pravnim svetovalcem. Brat Covington je imel zelo veliko pravnih izkušenj. Navsezadnje je zmagal na osupljivih 36 od 45 prizivov na Vrhovnem sodišču Združenih držav.

Za Priče v Kanadi je olajšanje prišlo počasi. Leta 1944 so v Torontu vrnili imetje podružnice in tisti, ki so tam služili pred prepovedjo, so se lahko vrnili. Leta 1945 je najvišje sodišče province Ontario razglasilo, da se  otrok ne sme siliti k sodelovanju na proslavah, do katerih imajo zadržke vesti. Ukazali so, naj se izključene šolarje ponovno sprejme v šolo. Končno je leta 1946 kanadska vlada spustila vse Priče iz delovnih taborišč. Pod vodstvom brata Covingtona sem se naučil v teh sodnih sporih bojevati pogumno in odločno, predvsem pa z zanašanjem na Jehova.

Quebeški boj

V večini Kanade so zdaj spoštovali versko svobodo Jehovovih prič, francoska katoliška provinca Quebec pa je bila izjema. To provinco je že več kot 300 let neposredno nadzorovala rimskokatoliška cerkev. Šole, bolnišnice in večino javnih služb je vodila ali pa nadzorovala duhovščina. Celo v quebeškem parlamentu je bil poleg predsednikovega stola postavljen stol za katoliškega kardinala!

Maurice Duplessis, quebeški ministrski predsednik in državni tožilec, je bil diktator, ki je po mnenju quebeškega zgodovinarja Gérarda Pelletiera v provinci vsiljeval »dvajsetletno vlado laži, krivice in podkupovanja, sistematično zlorabljanje moči, oblast ozkoglednih in zmagoslavje neumnosti«. Duplessis si je utrdil politično moč tako, da je delal z roko v roki z rimskokatoliškim kardinalom Villeneuvom.

Na začetku 1940-ih let je bilo v Quebecu 300 Prič. Mnogi, tudi moj brat Joe, so bili pionirji iz drugih delov Kanade. S širjenjem oznanjevalskega dela v Quebecu se je krajevna policija pod pritiskom duhovščine maščevala tako, da je nadlegovala Priče z vedno novimi zapiranji ter zlorabljanjem gospodarskih lokalnih zakonov proti naši verski dejavnosti.

Med Torontom in Quebecom sem tako pogosto potoval, da so navsezadnje določili, naj se preselim v Quebec, da bi tam pomagal odvetnikom Nepričam, ki so zagovarjali naše krščanske brate in sestre. Vsak dan je bilo moje prvo delo odkriti, koliko Prič so prejšnji dan zaprli, in pohiteti na krajevno sodišče, da bi se dogovoril za varščino. K sreči je premožen Priča Frank Roncarelli poskrbel za varščino v mnogih primerih.

Med letoma 1944 in 1946 se je število obtožb zaradi domnevnega kršenja lokalnih zakonov s 40 povzpelo na 800! Prič pa ni nenehno zapirala in nadlegovala le državna oblast, temveč so jih napadale tudi neukrotljive tolpe, ki jih je hujskala katoliška duhovščina.

Drugega in tretjega novembra leta 1946 je bil v Montrealu poseben shod, na katerem je bil govor na temo te krize. Brat Knorr je imel zadnji govor z naslovom »Kaj naj storimo?«. Vsi navzoči so bili navdušeni, ko so slišali njegov odgovor – glasno je prebral zdaj zgodovinski dokument Quebec’s Burning Hate for God and Christ and Freedom Is the Shame of All Canada (Quebeška goreča mržnja do Boga in Kristusa in svobode je sramota za vso Kanado). To je bil zelo goreč štiristranski traktat – natančno pojasnilo z imeni, datumi in kraji nemirov, h katerim je hujskala duhovščina, ter navedba policijske brutalnosti, aretacij in nasilja drhali proti Jehovovim pričam v Quebecu.  Po Kanadi so ga začeli razdeljevati že 12 dni zatem.

V nekaj dneh je Duplessis proti Jehovovim pričam javno razglasil »vojno brez milosti«. Toda nevede je delal nam v prid. Kako? S tem, ko je ukazal, naj vsakogar, kdor razdeljuje Quebeško gorečo mržnjo, obsodijo upora, zelo resnega kriminalnega dejanja, ki bi nas iz quebeških sodnih dvoran popeljalo na kanadsko Vrhovno sodišče. Duplessis je v svojem besu lahkomiselno prezrl to posledico. Nato je osebno ukazal, da se Franku Roncarelliju, ki je bil naš glavni vir varščine, razveljavi licenca točenja pijač. V lepi restavraciji brata Roncarellija v Montrealu ni bilo več mogoče dobiti vina, zato so jo v nekaj mesecih zaprli, sam pa je finančno propadel.

Aretacije so se množile. Namesto 800 obtožb jih je bilo kmalu 1600. Mnogi odvetniki in sodniki so se pritoževali, da vsi ti primeri Jehovovih prič obremenjujejo quebeška sodišča. V odgovor smo predlagali preprosto sredstvo: naj policija namesto kristjanov aretira kriminalce. Tako bi bil problem rešen!

Pogumna judovska odvetnika A. L. Stein iz Montreala in Sam S. Bard iz mesta Quebec sta nam pomagala tako, da sta nas v mnogih primerih zagovarjala, še posebej preden so mi leta 1949 v Quebecu podelili advokaturo. Pierre Elliott Trudeau, kasnejši ministrski predsednik Kanade, je napisal, da se je Jehovovim pričam v Quebecu »posmehovala, jih preganjala in sovražila vsa družba; toda oni so se uspeli po pravni poti bojevati s Cerkvijo, vlado, državo, policijo in javnim mnenjem«.

Stališče quebeških sodišč se je jasno pokazalo pri ravnanju z mojim bratom Joejem. Obtožili so ga, da kali mir. Mestni sodnik Jean Mercier ga je obsodil z najvišjo kaznijo, 60 dni zapora. Potem pa je popolnoma zgubil nadzor nad sabo in s sodnega stola zakričal, da bi Joeja najraje poslal v dosmrtno ječo!

V nekem časopisu je pisalo, da je Mercier naročil quebeški policiji, naj »vsakega znanega ali domnevnega Pričevalca aretira, takoj ko ga vidi«. Tako vedenje je le dokazalo verodostojnost obtožb v našem traktatu Quebeška goreča mržnja. Tukaj je nekaj značilnih naslovov iz kanadskih časopisov zunaj Quebeca: »V Quebec se vrača mračni srednji vek« (The Toronto Star), »Vrnitev inkvizicije« (torontski The Globe and Mail), »Smrad fašizma« (The Gazette iz Glace Baya v Novi Škotski).

Braniti pred obtožbo upora

Leta 1947 sem pomagal g. Steinu pri naši prvi sodni obravnavi primera upora Aiméja Boucherja. Aimé je blizu svojega doma razdelil nekaj traktatov. Med obravnavo smo dokazali, da Qubeška goreča mržnja ni vsebovala nobene laži, temveč da so bile v njej le močne besede, da bi se pritožili proti krutostim, uperjenim proti Jehovovim pričam. Pokazali smo, da se proti tem, ki so izvršili te krutosti, nikoli ni vložila nobena tožba. Aimé je bil obsojen samo zato, ker je traktate  propagiral. Tožilstvo je pravzaprav prišlo do tega, da je povedati resnico postalo kriminalno dejanje!

Quebeška sodišča so se sklicevala na nejasno 350-letno definicijo »upora«, ki je namigovala na to, da je vsak, ki kritizira vlado, lahko obsojen kriminala. Tudi Duplessis se je opiral na to definicijo, da bi zatrl kritiko svojega vladanja. Toda leta 1950 je kanadsko Vrhovno sodišče sprejelo naš obrambni zagovor, da je v sodobni demokraciji za »upor« potrebno spodbujanje k nasilju ali vstaja proti vladi. V Quebeški goreči mržnji ni bilo takih spodbud, zato je bil ta traktat zakonita oblika svobode govora. S to pomembno odločitvijo je izginilo vseh 123 primerov upora! Iz prve roke sem videl, kako je Jehova dal zmago.

Bojevanje s cenzuro

Mesto Quebec je imelo lokalni zakon, ki je prepovedoval razdeljevanje literature, za katero šef policije ni izdal dovoljenja. To je bila neposredna cenzura in zato kršenje verske svobode. Laurier Saumur, ki je takrat služil kot potujoči nadzornik, je bil zaradi tega zakona tri mesece zaprt, pa še precej drugih obtožb so mu zaradi istega zakona naprtili.

Leta 1947 je bila v imenu brata Saumurja vložena prošnja za civilno obravnavo, da bi mestu Quebec prepovedali uveljavljanje lokalnega zakona proti Jehovovim pričam. Quebeška sodišča so odločila proti nam in spet smo se pritožili na kanadsko Vrhovno sodišče. Oktobra leta 1953, po sedemdnevnem zaslišanju pred vsemi devetimi sodniki tega sodišča, je bila naša zahteva po prepovedi priznana. Sodišče je odločilo, da je javno razdeljevanje natisnjenih biblijskih pridig temeljni del krščanskega čaščenja Jehovovih prič in je zato ustavno zaščiteno pred cenzuro.

Tako je bilo s primerom Boucher določeno, da je bilo to, kar so Jehovove priče govorili, zakonito; z razsodbo Saumur pa je bilo uveljavljeno, kako in kje je mogoče to govoriti. Z zmago v primeru Saumur se je opustilo več kot 1100 obtožb po lokalnem zakonu v Quebecu. Umaknjenih je bilo tudi več kot 500 obtožb v Montrealu, saj zanje ni bilo nobenih dokazov. Kmalu je bil seznam prazen – v Quebecu ni bilo več kazenskopravnih pregonov!

Duplessisov sklepni napad

Duplessis na začetku januarja 1954 ni imel več zakonov, ki bi jih uporabil proti Jehovovim pričam, zato je v zakonodajo vpeljal nov zakon, zakonski osnutek št. 38, ki so ga v sredstvih obveščanja opisali kot ‚zakon proti Jehovovim pričam‘. Določeval je, da lahko tisti, ki bi sumil, da je kdor koli nameraval izjaviti kaj, kar bi bilo »neprimerno ali žaljivo«, vloži pritožbo, ne da bi za to potreboval kak dokaz. Duplessis je kot državni tožilec lahko potem dobil sodni nalog, s katerim bi obtoženemu prepovedal dajati kakršno koli javno izjavo. Ko bi bila prepoved izdana proti enemu posamezniku, bi bilo vsem članom cerkve, v kateri je ta človek, prav tako prepovedano govoriti. Poleg tega bi zasegli in uničili vse biblije in versko literaturo, ki pripada tej cerkvi, ter zaprli vsa njena mesta čaščenja, dokler primer ne bi bil zaključen, kar pa bi lahko trajalo leta.

Zakonski osnutek št. 38 je posnemal zakon, ki so si ga izmislili v 15. stoletju med Torquemadovo špansko inkvizicijo. Obtoženi in vsi njegovi družabniki so brez dokazov, da so delali kaj narobe, izgubili vse državljanske pravice. Glede zakonskega osnutka št. 38 je tisk objavil, da je bilo provincialni policiji naročeno, naj zapre vse kraljestvene dvorane Jehovovih prič ter zaseže in uniči njihove biblije ter drugo literaturo. Zaradi te strašne grožnje so Jehovove priče iz province umaknili vse svoje verske publikacije. So pa še naprej javno oznanjevali, a le vsak s svojo Biblijo.

Osnutek je bil uzakonjen 28. januarja 1954. Devetindvajsetega januarja sem ob 9.00 uri  stal pred vrati sodišča, da bi v prid vseh Jehovovih prič v provinci Quebec vložil prošnjo za obravnavo in dosegel trajno odpravo tega zakona, preden bi ga Duplessis sploh lahko uporabil. Sodnik ni sprejel začasne odprave, ker zakonski osnutek št. 38 še ni bil uporabljen. Toda dejal je, da se lahko, če ga bo vlada skušala uporabiti, vrnem k njemu po zaščito. Sodnikovo dejanje je tako imelo enak učinek kakor začasna odprava, saj bi bil Duplessis, kakor hitro bi samo poskusil uporabiti ta zakon, ustavljen!

Naslednji teden smo čakali, da bi videli, ali bo policija v zvezi s tem novim zakonom kaj ukrepala. Nič se ni zgodilo! Da bi ugotovil, zakaj ne, sem pripravil preskus. Pionirki Victoria Dougaluk (kasneje Steele) in Helen Dougaluk (kasneje Simcox) sta z literaturo šli po hišah v Trois-Rivièresu, Duplessisovem rodnem kraju. Spet nobenega odziva. Medtem ko sta bili sestri tako zaposleni, sem poslal Laurierja Saumura telefonirat na provincialno policijo. Ne da bi se predstavil, se je pritožil, da Jehovove priče oznanjujejo in da policija ne uveljavlja Duplessisovega novega zakona.

Odgovorni policist je obupano dejal: »Ja, vemo, da je bil zakon sprejet, toda naslednji dan so Jehovove priče pridobili prepoved proti nam, zato ničesar ne moremo storiti.« Takoj smo prinesli literaturo nazaj v provinco in v desetih letih, kolikor se je ta primer vlekel po sodiščih, je naše oznanjevalsko delo uspešno napredovalo.

Poleg te odprave smo si prizadevali tudi za tem, da bi bil zakonski osnutek št. 38 razglašen za neustavnega. Da bi dokazali, da je ta zakon odkrito meril prav na Jehovove priče, smo se odločili za neustrašno potezo – poslati Duplessisu sodni poziv, s čimer je bil primoran priti na sojenje in podati dokaz. Dve uri in pol sem ga navzkrižno zasliševal. Vedno znova sem ga izzival z njegovimi javnimi napovedmi ‚neusmiljene vojne proti Pričam za Jehova‘ in izjavo, da zakonski osnutek št. 38 pomeni konec Jehovovih prič v Quebecu. Bil je ves razkačen in me je osebno napadel: »Vi ste zelo predrzen mladenič!«

»G. Duplessis,« sem odgovoril, »če bi se pogovarjala o osebnostih, bi tudi jaz lahko imel nekaj pripomb, toda ker morava opraviti svoj posel, bi vas prosil, da sodišču pojasnite, zakaj niste odgovorili na zadnje vprašanje.«

Leta 1964 sem se pred kanadskim Vrhovnim sodiščem zavzemal proti zakonskemu osnutku št. 38, vendar se niso hoteli odločati glede njegove ustavnosti, ker zakon nikoli ni bil uporabljen. Takrat je bil Duplessis že mrtev in nikomur več ni bilo mar za zakonski osnutek št. 38. Nikoli ni bil uporabljen proti Jehovovim pričam oziroma proti nobenemu drugemu.

Malo preden je Duplessis leta 1959 umrl, je moral po naročilu kanadskega Vrhovnega sodišča povrniti škodo bratu Roncarelliju, ker mu je nezakonito razveljavil licenco točenja pijač. Od takrat so postali mnogi ljudje v Quebecu zelo prijazni. Število tamkajšnjih Prič se je, glede na vladni popis prebivalstva, s 300 leta 1943 povečalo na več kot 33.000 danes. Jehovove priče so zdaj navedeni kot četrta največja verska skupina v tej provinci. Na te pravne zmage oziroma uspehe strežbe Jehovovih prič ne gledam kot na človekove dosežke, ampak kot na dokaz, da zmago daje Jehova, saj je boj njegov, ne naš. (2. letopisov 20:15)

Spremembe okoliščin

Leta 1954 sem se poročil z očarljivo pionirko iz Anglije, Margaret Biegel, in skupaj sva nadaljevala pioniranje. Še naprej sem v sodnih primerih zagovarjal Jehovove priče tako v Kanadi kakor v Združenih državah ter služil kot svetovalec v nekaterih primerih v Evropi in Avstraliji. Margaret je postala  moja tajnica in mi bila mnogo let neprecenljiva podpora. Leta 1984 sva se vrnila živet v kanadsko podružnico in pomagal sem ponovno ustanoviti Pravni oddelek. Žal je Margaret leta 1987 umrla zaradi raka.

Po smrti moje matere leta 1969 sta brat Joe in njegova žena Elsie, oba sta bila v šoli za misijonarje v devetem razredu Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, vzela k sebi očeta in skrbela zanj vse do njegove smrti 16 let kasneje. S to samopožrtvovalnostjo sta mi omogočila, da sem ostal v polnočasni službi, in za to jima bom vedno hvaležen.

Nadaljnji boji

Z leti so se pravni boji Jehovovih prič spremenili. V mnogih primerih je šlo za zagotavljanje posesti in dovoljenj za kraljestvene in zborske dvorane. Pri drugih razpravah je šlo za spor glede skrbništva nad otroki, v katerih so starši Nepriče z verskim fanatizmom skušali doseči, da bi samo oni smeli skrbeti za otroka ali pa da bi starše Priče omejili pri tem, da bi se o koristnih verskih prepričanjih in navadah pogovarjali z lastnimi otroki.

V kanadsko podružnico je leta 1989 prišla ameriška odvetnica Linda Manning, da bi bila v začasno pravno pomoč. Novembra tega leta sva se poročila in odtlej tukaj srečno služiva skupaj.

V 1990-ih letih sem bil na Japonskem skupaj z Johnom Burnsom, soodvetnikom iz kanadske podružnice. Pomagala sva tamkajšnjim krščanskim bratom zmagati v ustavnem primeru glede svobodne odločitve učenca, ali bo sodeloval pri urah borilnih veščin, ki so jih zahtevali na njegovi šoli. Zmagali smo tudi v primeru pravice odraslega človeka, da zavrne krvno transfuzijo.

Potem sva imela z Lindo leta 1995 in 1996 prednost preživeti pet mesecev v Singapurju zaradi tamkajšnje prepovedi delovanja Jehovovih prič in preganjanj, ki so po tem nastali. Branil sem 64 moških, žensk in mladih, ki so jih obtožili kriminalnega dejanja, ker so bili navzoči na krščanskih shodih ter imeli v lasti Biblijo in versko literaturo. V nobenem od teh primerov nismo zmagali, a smo videli, kako je Jehova utrdil svoje zveste služabnike, da so vztrajali v značajnosti in veselju.

Hvaležen, da sem sodeloval

Pri 80-ih letih se veselim, da sem krepkega zdravja in lahko še naprej sodelujem v bojevanju pravnih bojev Jehovovega ljudstva. Še vedno sem pripravljen iti na sodišče in se postaviti za to, kar je prav. V zadovoljstvo mi je bilo videti, da se je število Prič v Kanadi povečalo s 4000 leta 1940 na zdajšnjih 111.000. Ljudje in dogodki pridejo in odidejo, Jehova pa vodi svoje ljudstvo nenehno naprej in mu zagotavlja duhovni uspeh.

Ali je kaj problemov? So, toda Jehovova Beseda nam zatrjuje: »Nobeno orožje, narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha.« (Izaija 54:17, Ekumenska izdaja) Na temelju več kot 56 let, kar sem jih preživel v polnočasni strežbi, »v zagovarjanju in [pravnem, NW] utrjevanju evangelija«, lahko potrdim resničnost Izaijeve prerokbe! (Filipljanom 1:7)

[Slika na strani 19]

Z mlajšim bratom in starši

[Slika na strani 19]

Pravni svetovalec Hayden Covington

[Slika na strani 19]

Z Nathanom Knorrom

[Slika na strani 20]

Duplessis kleči pred kardinalom Villeneuvom

[Vir slike]

Photo by W. R. Edwards

[Slike na straneh 20, 21]

Frank Roncarelli

[Vir slike]

Courtesy Canada Wide

[Slike na strani 21]

Aimé Boucher

[Slika na strani 24]

S soodvetnikoma Johnom Burnsom in mojo ženo Lindo