NADLEGOVALEC otroka najprej izkoristi za potešitev obscene pohote, s čimer ga oropa brezskrbnosti in občutka nedolžnosti, nato pa od žrtve zahteva še MOLČEČNOST. To si skuša zagotoviti tako, da otroka sramoti, ga prepričuje, da je to njuna skrivnost ali pa kar z odkritim ustrahovanjem. Otrokom tako odvzamejo najučinkovitejšo obrambo pred zlorabo, voljo do govorjenja, voljo, da bi o tem povedali odraslemu in ga prosili, naj jih zaščiti.

Tragično je, da odrasli velikokrat nenamerno sodelujejo z otrokovim nadlegovalcem. Kako? Tako, da se ne menijo za nevarnost, mislijo, da se o tem ne govori in da verjamejo često ponavljanim izmišljotinam. Nevednost, napačna obveščenost in molčečnost pa ščitijo nadlegovalce in ne žrtve.

Nedavno so na primer v Kanadi na konferenci katoliških škofov ugotovili, da je ravno »obči dogovor o molčanju« to, kar med katoliškim duhovništvom že desetletja dovoljuje nezaslišano zlorabljanje otrok. Revija Time je, ko je pisala o tej razširjeni nadlogi, incestu, navedla tudi, da je »dogovor o molčanju« dejavnik, ki »samo pomaga, da tragedija« v družini »dlje traja«.

Vendar pa Time dodaja, da ta »dogovor« končno izgublja vrednost. Kako? Kratko povedano, izriva ga izobraževanje. V reviji Asiaweek so to takole zapisali: »Vsi izvedenci se strinjajo, da otroka najbolj ščiti pred zlorabo osveščanje javnosti. Starši morajo, da bi zaščitili svoje otroke, vedeti, da je pretnja resna. Ne ostanite v nevednosti, kajti ta ščiti nadlegovalce otrok in ne otroke. (Glejte okvir na 6. str.)

Modri kralj Salomon je svojemu sinu rekel, da ga bodo znanje, modrost in razsojanje obvarovali ,slabe poti in mož, ki spačenosti govore‘ (Pregovori 2:10-12). Ali ne potrebujejo otroci prav tega? V letaku, ki ga je izdal FBI in ima naslov Child Molesters: A Behavioral Analysis (Kako se obnašajo nadlegovalci otrok) pod podnaslovom Idealna žrtev, piše: »Za večino otrok je spolnost tabu, o tem so slišali le malo točnega, še posebej ne od staršev.« Naj ne bodo vaši otroci »idealne žrtve«. Poučite jih o spolnosti. * Noben otrok v najstniških letih ne bi smel biti nepoučen glede tega, kako se telo med odraščanjem spreminja. Zaradi nevednosti bodo zmedeni, sramežljivi in ranljivi.

Neka ženska, rekli ji bomo Janet, je bila kot otrok spolno zlorabljena, kasneje pa tudi njena dva otroka. Spominja se: »Ko sem bila otrok, doma nikoli niso govorili o spolnosti. Zato me je to spravljalo v zadrego. Govoriti o tem je bila sramota. Ko pa sem imela svoja otroka, je bilo enako. O tem sem  lahko govorila z drugimi otroki, s svojimi pa ne. Mislim, da to ni dobro, otroci so ranljivi, če z njimi ne govorite o teh stvareh.«

Zelo zgodaj je otroka treba naučiti, kako se naj varuje zlorabe. Ko otroka učite, kako se razni telesni deli imenujejo, na primer, vagina, dojke, zadnjik (anus) in penis, jim povejte, da so to koristni telesni deli — vendar samo njihovi. »Drugim ni dovoljeno, da se jih dotikajo — niti mamici ali očku, pa niti zdravniku, če mu tega nista dovolila mami ali oči, ki sta zraven.« * Najboljše je, če otroka tako poučujeta oba starša oziroma vsak odrasel skrbnik.

Sherryll Kraizer je v The Safe Child Book pripomnila, da mnogi zlorabljeni otroci, čeprav so bili poučeni, naj nadlegovalca ignorirajo, kričijo ali zbežijo proč, pozneje pojasnjujejo, da niso hoteli biti grobi. Otroci morajo vedeti, da nekateri odrasli počno umazane reči in zato, čeprav so otroci, niso dolžni ubogati nikogar, ki bi od njih zahteval kaj napačnega. V takem primeru ima otrok popolno pravico reči ne, tako kakor so Daniel in njegovi tovariši rekli ne odraslim Babiloncem, ki so jim ponujali nečisto hrano. (Daniel 1:4, 8; 3:16-18)

Igra z vprašanji, kaj, če bi . . . ? je ena izmed zelo priporočljivih metod poučevanja. Vprašate denimo: »Kaj boš naredil, če ti učitelj reče, da udari drugega otroka?« Ali: »Kaj boš naredil, če ti (mama, oče, učitelj, policaj) rečejo, da skoči z vrha neke zgradbe?« Otrok bo morda neustrezno ali nápak odgovoril, vendar ga ne popravljajte grobo. Igra ga ne sme pretresti ali prestrašiti. Poznavalci pravzaprav priporočajo, naj bo igra res igra, nežna in ljubeča.

Nato otroke poučite, kako naj odklonijo nekoga, ki jim izkazuje ljubezen, če se jim zdi neprimerno ali jih spravlja v zadrego. Vprašate jih na primer: »Kaj boš naredil, če te mamičin ali očkov prijatelj hoče poljubiti, tebi pa se zdi čudno?« * Velikokrat je najboljše, če otroka spodbudite, naj pokaže, kaj bi naredil in igraje to skupaj poskusita.

Z igro se lahko otroci naučijo, kako se upreti še drugim nadlegovalčevim zvijačam. Vprašate lahko, denimo: »Kaj, če ti kdo pravi: ,Saj veš, da imam tebe najrajši. Ali nočeš, da sva prijatelja?‘« Ko se otrok zna upreti takšnemu početju, se pogovorite še o drugem. Vprašate lahko: »Kaj boš odgovoril, če te kdo vpraša: ,Saj nočeš, da sem žalosten, kajne?‘ « Nauči otroka, kako naj reče ne z besedami in to jasno podkrepi z držo. Ne pozabite, da se nadlegovalci velikokrat premeteno skušajo zbližati z otrokom. Zato se mora otrok znati odločno upreti in reči: »Sem ti že rekel, da bom povedal(a).«

Ne strnite takšnega šolanja v en sam pogovor. Otrokom je treba stvari večkrat  ponoviti. Sami presodite, kako določno ga boste poučili, vendar naj bo pouk temeljit.

Brez dvoma morate preprečiti vsak poskus kakega nadlegovalca, da bi z otrokom imel prikrit dogovor. Otroci bi morali vedeti, da odrasli ne smejo nikoli od njih zahtevati, naj nekaj ne povedo staršem. Pomirite jih, da je vedno prav, če vam povedo vse, čeprav so morda obljubili, da ne bodo. (Primerjajte 4. Mojzesova 30:12, 16.) Nekateri nadlegovalci otroka izsiljujejo, če vedo, da je prekršil kakšno družinsko pravilo. »Ne bom te zatožil, če ne boš ti mene,« mu govore. Zato otrokom povejte, da ne boste jezni na njih, celo tedaj ne, če vam bodo vse povedali. Naj vedo, da nič ne tvegajo, če vam vse povedo.

Opozoriti bi jih morali tudi na grožnje. Nekateri nadlegovalci pred otrokom ubijajo kakšne manjše živalce, češ, da bodo tako ubili tudi njegove starše. Drugi žrtvam grozijo, da bodo kaj storili mlajšemu bratcu ali sestrici. Zato otrokom zabičajte, naj vam o nadlegovalcu vedno povedo, ne glede na to, kakšne so njegove grožnje.

Pri tem vam lahko pomaga Biblija. Ta odločno poudarja, da je Jehova najmočnejši, zato bodo vse nadlegovalčeve pretnje manj strašne. Otroci morajo vedeti, da Jehova lahko pomaga svojemu ljudstvu ne glede na to, kaj mu grozi. (Daniel 3:8-30) Celo če hudobni ljudje ranijo koga, ki ga Jehova ljubi, bo Jehova škodo popravil in bo vse dobro. (Job 1. in 2. poglavje; 42:10-17; Izaija 65:17) Prepričajte jih, da Jehova vse vidi, vidi ljudi, ki počno grde stvari, in vidi dobre ljudi, ki narede vse, kar morejo, da se jim uprejo. (Primerjajte Hebrejcem 4:13.)

Le redki pedofili otroka na silo premagajo fizično. Ponavadi se hočejo z otroki najprej sprijateljiti. Jezusov nasvet, naj bomo »previdni kakor kače,« je torej ustrezen (Matej 10:16). Skrben nadzor ljubečih staršev je eno najboljših varoval pred zlorabo. Nekateri nadlegovalci poiščejo otroka, ki je sam na javnem mestu in začno z njim prijateljski pogovor, v otroku želijo vzbuditi radovednost. (»Ali so ti motorji všeč?« »Pridi, boš videl/a/ kužke, zadaj v tovornjaku jih imam.«) Res je, da ne morete biti stalno z otroki. Izvedenci, ki se ukvarjajo z vzgojo otrok pa tudi pravijo, da ti potrebujejo nekaj svobodnega potepanja. Vendar so pametni starši previdni in otrokom ne dajo prezgodaj preveč svobode.

Poskrbite, da boste dobro poznali vsakega odraslega človeka, pa tudi mlade, ki so nekoliko starejši od otroka in prihajajo v stik z njim, še  posebej pa bodite previdni z ljudmi, ki bodo v vaši odsotnosti pazili otroka. Pozorni bodite pri otroških varuškah oziroma varuhih, ki se zde otrokom čudni ali pa se ob njih neprijetno počutijo. Prav tako se ogibajte najstnikov, ki se prekomerno zanimajo za mlajše otroke, nimajo pa prijateljev med vrstniki. Temeljito preverite, kako je v vrtcih ali v šolah. Sprehodite se po vseh prostorih in govorite z osebjem, pri tem pa opazujte, kako ravnajo z otroki. Povprašajte, kako bi se jim zdelo, če bi svoje otroke nenapovedano preverjali; če to ni dovoljeno, se pozanimajte drugje. (Glejte Prebudite se! 8. december 1987, strani 3.-11., v angleščini.)

Žalostna resnica je, da celo najboljši starši ne morejo nadzorovati vsega, kar se dogaja z njihovimi otroki. (Propovednik 9:11)

Kadar starša v tem sodelujeta, lahko nadzorujeta vsaj eno področje: domače razmere. Ker pa je dom kraj, kjer se zgodi največ zlorab, bomo v naslednjem članku spregovorili predvsem o tem.