Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kako je ta knjiga preživela?

Kako je ta knjiga preživela?

Kako je ta knjiga preživela?

Staroveški spisi so imeli naravne sovražnike – ogenj, vlago in plesen. Niti Biblija za to ni bila imuna. Zato je poročilo o tem, kako se je vendarle upirala zobu časa in nazadnje postala najdostopnejša knjiga na svetu, med drugimi starimi zapisi res nekaj izjemnega. Zasluži si več od bežnega zanimanja.

BIBLIJINI pisci niso besed vklesali v kamen, niti jih niso vrezali v trpežne glinaste plošče. Kot vemo, so jih zapisovali na neobstojne materiale – na papirus (iz istoimenske egipčanske rastline) in na pergament (iz živalskih kož).

In kaj se je zgodilo s temi izvirnimi rokopisi? Verjetno so razpadli že davno, večina že v starem Izraelu. Strokovnjak Oscar Paret pojasnjuje: »Obe sredstvi za pisanje [papirus in usnje] ravno tako ogrožajo vlaga, plesen in vsakovrstna črvad. Iz vsakdanjih izkušenj vemo, kako hitro papir, pa tudi trpežno usnje, razpade na prostem ali v vlažnem prostoru.«1

Kako pa so potem besede biblijskih piscev preživele do danes, če izvirnikov ni več?

Ohranili so jih izredno natančni prepisovalci

Nedolgo po tistem, ko so bili napisani izvirniki, so nastali tudi prvi ročni prepisi. Prepisovanje Pisem je v starem Izraelu postal kar nekakšen poklic. (Ezra 7:6; Psalm 45:1) Vendar tudi ti prepisi niso bili na obstojnih materialih. Tudi te je bilo treba nadomestiti z novimi prepisi. In ko izvirnikov ni bilo več, so ti postali podlaga za nadaljnje rokopise. Tako so stoletja in stoletja prepisovali prepise. Pa se je v vsem tem času zaradi napak pri prepisovanju biblijsko besedilo kaj dosti spremenilo? Dejstva odgovarjajo z ne.

Prepisovali so poklicni in zelo vdani prepisovalci. Čutili so veliko spoštovanje do besed, ki so jih prepisovali. Bili so tudi zelo natančni. Po hebrejsko se »prepisovalcu« reče sopherʹ, kar meri na štetje in zapisovanje. Za ilustracijo, kako natančni so bili ti prepisovalci, si oglejmo masorete. * Učenjak Thomas Hartwell Horne zanje pravi: »Prešteli so, katera črka je na sredini Pentatevha [prvih pet biblijskih knjig], kateri stavek je na sredini vsake knjige in kolikokrat se vsaka od črk [hebrejske] abecede pojavlja v celotnih Hebrejskih spisih.«3

Izurjeni prepisovalci so si torej pomagali s kar nekaj kontrolnimi metodami. Pri tem, da ne bi iz biblijskega besedila spustili niti same samcate črke, so šli tako daleč, da so šteli ne le prepisane besede, temveč tudi črke. Samo poglejte, kako zelo vestni so bili: pazili naj bi kar na 815.140 posameznih črk v Hebrejskih spisih!4 Zaradi takšnega marljivega truda je bila zagotovljena zelo velika točnost.

Seveda pa prepisovalci niso bili nezmotljivi. Je zato kje kakšen dokaz, da je biblijsko besedilo kljub stoletjem prepisovanja vendarle ostalo verodostojno?

Trdna podlaga za zaupanje

Za to, da se je Biblija do današnjih dni res ohranila natanko takšna, kot je bila, imamo tehtne razloge. Med drugimi so to še obstoječi rokopisi, in sicer približno 6000 prepisov Hebrejskih spisov, delnih ali v celoti, ter kakih 5000 prepisov Krščanskih spisov v grščini. Zgled za to, kako natančno so prepisovali Sveto pismo, je tudi rokopis Hebrejskih spisov, ki so ga našli leta 1947. Dobil je naziv »največje rokopisno odkritje moderne dobe«.5

Ko je nekako na začetku omenjenega leta mlad beduinski pastir čuval čredo, je blizu Mrtvega morja zagledal jamo. V njej je našel več lončenih in povečini praznih vrčev. Toda v enem, ki je bil hermetično zaprt, je našel usnjen zvitek, skrbno zavit v laneno platno. Na njem je bila celotna biblijska Izaijeva knjiga. Zvitek je bil dobro ohranjen, a obrabljen, in opaziti je tudi bilo sledove krpanja. Mladi pastir se ni kaj dosti zavedal, da bo stari zvitek, ki ga je držal v rokah, deležen še svetovne pozornosti.

Kaj pa je bilo pri tem rokopisu tako pomembnega? Leta 1947 so bili najstarejši popolni hebrejski rokopisi šele iz nekako desetega stoletja n. š. Ta zvitek pa je bil iz drugega stoletja pr. n. š. * Bil je torej več kot tisoč let starejši. * In strokovnjake je zelo zanimalo, koliko so ti zvitki primerljivi s precej novejšimi rokopisi.

Preučevanja so se med drugim lotili tako, da so primerjali 53. poglavje Izaijeve knjige iz mrtvomorskega zvitka z masoretskim besedilom, ki je tisoč let mlajše. Knjiga A General Introduction to the Bible takole opisuje izid preučevanja: »Od 166 besed iz 53. poglavja Izaija je vprašljivih samo 17 črk in pri desetih gre le za črkovanje, ki pa ne vpliva na pomen. Pri štirih gre za manjše stilistične spremembe, kot so vezniki. Zadnje tri črke pa sestavljajo besedo ‚luč‘, ki je dodana v 11. vrstici, in tudi ne vpliva kaj dosti na pomen [...] Skratka, v poglavju s 166 besedami je po tisoč letih prepisovanja vprašljiva le ena beseda (tri črke), pa še ta ne spremeni kaj dosti pomena vrstice.«7

Profesor Millar Burrows, ki se je z omenjenimi zvitki ukvarjal več let, je z analiziranjem vsebine prišel do podobnega sklepa: »Veliko razlik med [...] Izaijevim zvitkom in masoretskim besedilom bi lahko pojasnili le kot napake pri prepisovanju. Sicer pa se ta v celoti izredno sklada z omenjenim besedilom, ki sodi med srednjeveške rokopise. Takšna skladnost izročilnega besedila s toliko starejšim rokopisom pomirjevalno priča o splošni točnosti tega besedila.«8

»Prepričljiv dokaz« obstaja tudi za prepisovanje Krščanskih grških spisov. Tako so v 19. stoletju odkrili Codex Sinaiticus, pergamentni rokopis iz 4. stoletja n. š., s katerim je bilo mogoče potrditi točnost rokopisov Krščanskih grških spisov iz poznejših stoletij. V Egiptu, v območju Fajuma, pa so našli papirusni fragment Janezovega evangelija, ki je iz prve polovice drugega stoletja n. š., kar pomeni, da je bil napisan komaj slabih 50 let za izvirnikom. Stoletja je preživel v suhem pesku. Vsebina se sklada z vsebino rokopisov, najdenih veliko pozneje.9

Ti dokazi torej potrjujejo, da so bili prepisovalci res zelo natančni. Vendarle pa so bili zmotljivi. Zato noben rokopis ni brezhiben in mrtvomorski zvitek Izaijeve knjige ni pri tem nobena izjema. Vendar pa so strokovnjaki takšna odstopanja od izvirnika uspeli odkriti in jih popraviti.

Popravljanje napak prepisovalcev

Zamislite si, da kdo kakih sto ljudi naprosi, naj ročno prepišejo dolgo listino. Prav gotovo se bodo nekateri od njih v tem ali onem zmotili. Vendar pa ne bodo vsi naredili istih napak. Če bi nato vi vseh sto prepisov med sabo zelo pazljivo primerjali, bi lahko prepoznali napake in ugotovili, kaj je bilo napisano v izvirni listini, pa četudi je ne bi nikoli videli.

Podobno tudi vsi biblijski prepisovalci niso naredili istih napak. Besediloslovci tako lahko pri dobesedno na tisoče biblijskih rokopisih, ki so na voljo za primerjalne analize, prepoznajo napake, ugotovijo, kaj je bilo v izvirniku in naredijo potrebne popravke. S takšnim pazljivim preučevanjem so izdelali vzorčna besedila v originalnih jezikih. V teh prečiščenih hebrejskih in grških besedilih, uporabljajo besede, za katere se povečini strinjajo, da so izvirne, v opombah pa navajajo različice oziroma alternative, ki jih morda najdejo v nekaterih rokopisih. In prav te izdaje, ki jih besediloslovci prečistijo, uporabljajo biblijski prevajalci pri prevajanju Biblije v sodobne jezike.

Kadar torej vzamete v roke kak sodoben biblijski prevod, imate dovolj razlogov za zaupanje, da obe besedili, hebrejsko in grško, na katerih prevod temelji, resnično z izredno natančnostjo izražata besede prvotnih biblijskih piscev. * Poročilo o tem, kako je Biblija preživela tisočletja ročnega prepisovanja, je resnično nekaj izjemnega. Sir Frederic Kenyon, dolgoletni upravitelj britanskega muzeja, je zato lahko rekel: »Prav nič ne pretiravam, če rečem, da je biblijsko besedilo v bistvu povsem zanesljivo [...] Tega ni mogoče reči za nobeno drugo staro knjigo na svetu.«10

[Podčrtne opombe]

^ odst. 8 Masoreti (kar pomeni »mojstri izročila«) so bili prepisovalci Hebrejskih spisov, ki so živeli nekje med šestim in desetim stoletjem n. š. Njihovim rokopisom pravijo masoretska besedila.2

^ odst. 14 Okrajšava pr. n. š. pomeni »pred našim štetjem«, n. š. pa označuje »naše štetje«, čemur tudi pogosto pravijo A. D., torej Anno Domini, kar pomeni »v letu Gospodovem«.

^ odst. 14 V Textual Criticism of the Hebrew Bible Emanuela Tova beremo: »Po testni metodi z ogljikom-14 datira 1QIsaa [Izaijev mrtvomorski zvitek] tja med leti 202 in 107 pr. n. š. (paleografski datum: 125–100 pr. n. š.) [...] Omenjena paleografska metoda, je bila v zadnjih letih izboljšana ter lahko z njo določijo natančen datum, in sicer tako, da primerjajo obliko in položaj črk z drugimi viri, denimo datiranimi kovanci oziroma napisi, in izkazala se je za relativno zanesljivo.«6

^ odst. 22 Seveda se tudi lahko najde kak prevajalec, ki se prestrogo ali pa ohlapno drži hebrejskega in grškega izvirnika.

[Slika na strani 8]

Biblijo so ohranili vešči prepisovalci

[Slike na strani 9]

Mrtvomorski zvitek Izaijeve knjige (na sliki je faksimile) je v bistvu identičen z masoretskim besedilom, ki je nastalo kakih tisoč let pozneje.