»KAJ pa je vse to?« je vprašal George Naish in pokazal na kup 18-metrskih hlodov, ki so ležali v orožarni v mestu Saskatoon v kanadski provinci Saskatchewan. Rečeno mu je bilo, da so se s tem lesom med prvo svetovno vojno gradili signalni stolpi. »Na misel mi je prišlo, da bi te hlode lahko uporabili za radijske stolpe,« je brat Naish povedal kasneje, »in tako se je rodila ideja za teokratično radijsko postajo.« Komaj leto zatem, torej leta 1924, je v eter začela oddajati radijska postaja CHUC. To je bila ena prvih radijskih postaj v Kanadi, ki je oddajala program z versko vsebino.

Kanada, ki je približno enake velikosti kot Evropa, je bila idealna za pričevanje po radiu. »Našemu radiu gre zahvala, da je resnica dosegla mnoge ljudi, do katerih nismo mogli priti osebno,« je rekla Florence Johnson, ki je delala na radijski postaji v Saskatoonu. »In ker je bil radio takrat noviteta, so ljudje željno vlekli na ušesa vse, kar se je oddajalo.« Leta 1926 so Preučevalci Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče, vodili lastne radijske postaje že v štirih kanadskih mestih. *

Kaj si lahko slišal, če si se naravnal na frekvenco ene od teh radijskih postaj? Pogosto so pevci iz krajevne občine zapeli pesmi ob spremljavi instrumentalistov in celo manjših orkestrov. Seveda so bratje tudi objavljali pridige in vodili biblijske razprave. Amy Jones, ki je sodelovala v teh razpravah, se je spominjala: »Ko sem se na oznanjevanju predstavila, je stanovalec včasih rekel: ‚O ja, vas sem že slišal po radiu.‘«

Preučevalci Biblije v Halifaxu (Nova Škotska) so na radiu uvedli za tiste čase revolucionarno novost – pogovorno oddajo, v kateri so lahko poslušalci po telefonu postavljali svetopisemska vprašanja. »Odziv na takšno oddajo je bil izjemen,« je napisal neki brat. »Telefonskih klicev je bilo toliko, da so linije skoraj pregorele.«

 Odziv na sporočilo Preučevalcev Biblije je bil mešan, podobno kot je to bilo v dneh apostola Pavla. (Apd. 17:1–5) Nekaterim je bilo slišano všeč. Ko je na primer Hector Marshall po radiu slišal, da so Preučevalci Biblije omenili Studies in the Scriptures (Svetopisemske študije), je naročil šest zvezkov. »Menil sem, da si bom s temi knjigami lahko pomagal pri poučevanju v nedeljski šoli,« je kasneje napisal. Ko je Hector prebral prvi zvezek, se je odločil zapustiti svojo cerkev. Postal je goreč evangelizator in vse do svoje smrti leta 1998 zvesto služil Jehovu. Na vzhodu Nove Škotske je polkovnik J. A. MacDonald dan zatem, ko je po radiu slišal govor »Kraljestvo, upanje sveta«, nekemu bratu iz tistih krajev dejal: »Ljudje na otoku Cape Breton so včeraj prisluhnili najboljšemu sporočilu, kar se jih je kdaj slišalo na tem koncu sveta.«

Povsem drugače pa je bilo z duhovščino, ta se je odzvala z jezo. Nekateri katoličani v Halifaxu so grozili, da bodo radijsko postajo, ki je gostila oddaje Preučevalcev Biblije, vrgli v zrak. Leta 1928 je vlada na prigovarjanje verskih voditeljev nepričakovano objavila, da radijskim postajam v lasti Preučevalcev Biblije ne bo podaljšala licence za oddajanje. Bratje in sestre so odgovorili tako, da so razdeljevali natisnjeno sporočilo z naslovom Who Owns the Air? (Kdo si lasti eter?), s katerim so ugovarjali takšnemu nepravičnemu ukrepu. Kljub temu vladni uradniki Preučevalcem Biblije niso hoteli podaljšati licence.

Ali je to zadušilo duha majhne skupine Jehovovih služabnikov v Kanadi? »Sprva je bilo res videti kot velika zmaga sovražnika,« je priznala Isabel Wainwright. »Ampak vedela sem, da bi Jehova to lahko preprečil, če bi bil takšen njegov namen. Torej je vse skupaj gotovo pomenilo, da se moramo prilagoditi drugi, bolj pomembni metodi oznanjevanja dobre novice o Kraljestvu.« Preučevalci Biblije v Kanadi so se zato raje začeli osredotočati na osebno obiskovanje ljudi na njihovih domovih, kakor pa da bi se pri oznanjevalskem delu močno zanašali na radio. Vseeno pa je radio ob svojem času odigral veliko vlogo pri širjenju »najboljšega sporočila, kar se jih je kdaj slišalo«. (Iz našega arhiva v Kanadi)