Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kaj se poudarja pri božičnih praznikih?

Kaj se poudarja pri božičnih praznikih?

 Kaj se poudarja pri božičnih praznikih?

MILIJONOM ljudi božični prazniki pomenijo to, da so skupaj s svojo družino in prijatelji ter obnovijo vezi naklonjenosti. Za mnoge druge je to čas, ko razmišljajo o rojstvu Jezusa Kristusa in njegovi vlogi za rešitev človeštva. V Rusiji v nasprotju z mnogimi drugimi deželami ljudje niso smeli vedno praznovati božiča. Čeprav so pripadniki ruske pravoslavne cerkve božič več stoletij odkrito praznovali, pa tega niso smeli početi skoraj celo 20. stoletje. Zakaj?

Kmalu po boljševiški revoluciji leta 1917 so sovjetske oblasti po vsej državi z agresivno politiko vpeljale ateizem. Božični prazniki so z vsem, kar je spadalo zraven, padli v nemilost. Država se je pognala v boj proti božičnim in novoletnim praznovanjem. Odkrito je celo obsodila praznična simbola – božično drevesce in Deda Moroza oziroma dedka Mraza, rusko različico božička.

Leta 1935 je prišlo do preobrata, ki je močno spremenil pogled Rusov na božične praznike. Sovjeti so ponovno obudili dedka Mraza, drevesce in praznovanje novega leta, toda z eno pomenljivo razliko. Za dedka Mraza so rekli, da ne bo več prinašal daril ob božiču, temveč ob novem letu. Podobno tudi božično drevesce ni bilo več božično. Postalo je novoletno! Tako je prišlo v Sovjetski zvezi do velike spremembe. Praznovanje novega leta je dejansko nadomestilo božič.

Božični prazniki so postali popolnoma posvetni in so jim uradno odvzeli vsakršen verski pomen. Novoletno drevesce niso več krasili verski okraski, temveč posvetni, ki so nakazovali napredek Sovjetske zveze. V ruskem časopisu Vokrug Sveta je pojasnjeno: »Zgodovino utrjevanja komunistične družbe lahko razberemo z okraskov, ki so se v različnih obdobjih Sovjetske zveze pojavljali na novoletnem drevescu. Poleg že ustaljenih zajčkov, ledenih sveč in hlebčkov, so izdelovali tudi okraske v obliki srpa, kladiva in traktorja. Te so kasneje nadomestili s kipci rudarjev in kozmonavtov, z naftnimi ploščadmi, raketami in lunarnimi vozili.«

Kaj pa je bilo s samim božičem? Sovjetske oblasti ga niso priznale, temveč je postal običajen delovni dan. Tisti, ki so vseeno želeli praznovati božič, so morali to početi zelo previdno, saj so tvegali neodobravanje države in neprijetne posledice. Da, v Rusiji so v 20. stoletju božični prazniki izgubili verski pridih in postali povsem posvetni.

Nedavna sprememba

Leta 1991 je Sovjetska zveza razpadla in nastopila je večja svoboda. Izginila je državna ateistična politika. Novoustanovljene samostojne države so bile povečini posvetno usmerjene, cerkev pa je bila ločena od države. Veliko vernikov je menilo, da sedaj  lahko živijo po svojem verskem prepričanju. K temu je po njihovem mnenju spadalo tudi praznovanje božiča. Toda kmalu so bili mnogi posamezniki bridko razočarani. Zakaj?

Leto za letom je praznovanje božiča postajalo čedalje bolj skomercializirano. Podobno kot na Zahodu je postalo zlata jama za proizvajalce ter večje in manjše trgovce. Na pročelju trgovin se bohotijo božični okraski in iz prodajaln je slišati zahodnjaške božične pesmi, ki jih v Rusiji prej niso poznali. Trgovci z velikimi torbami, polnimi božičnih okraskov, prodajajo svoje blago na potniških vlakih in drugih javnih prevoznih sredstvih. Takšne so torej danes razmere.

Ljudi, ki sicer ne vidijo nič napačnega v tem odkritem komercializmu, pa morda vznemirja nekaj drugega, kar je značilno za praznike – zloraba alkohola z vsemi njegovimi negativnimi posledicami. Zdravnik, ki v moskovski bolnišnici dela na oddelku za nujno medicinsko pomoč, je povedal: »Zdravniki že vnaprej vemo, da bo ob novoletnih praznovanjih prišlo do številnih poškodb, od oteklin in modric do vbodnih in strelnih ran, večino teh pa povzroči nasilje v družini, pretepi pod vplivom alkohola in avtomobilske nesreče.« Znanstvenik in višji uslužbenec na Ruski akademiji znanosti je rekel: »Število smrti, povezanih z alkoholom, nenadoma naraste. Še posebej visoko je bilo leta 2000. Poleg tega je poskočilo tudi število samomorov in umorov.«

Na žalost pa takšno vedenje med božičnimi prazniki v Rusiji poslabša še en dejavnik. V časopisu Izvestiya je v članku z naslovom »Rusi božič praznujejo dvakrat« pisalo: »Skoraj vsak deseti Rus božič praznuje dvakrat. Po anketi nadzorovalnega centra ROMIR je osem odstotkov anketirancev priznalo, da božično noč praznujejo tako 24. decembra po katoliškem božičnem koledarju kot tudi 7. januarja po pravoslavnem. [. . .] Za nekatere očitno ni toliko pomemben verski pomen božiča, kot to, da imajo priložnost praznovati.« *

Ali takšna praznovanja res počastijo Kristusa?

Jasno je torej, da božične praznike spremlja veliko brezbožnega vedenja. Toda naj je to še tako moteče, nekateri menijo, da bi  vseeno morali obhajati te praznike iz spoštovanja do Boga in Kristusa. To, da želijo ugajati Bogu, je res pohvalno. Toda ali so Bogu in Kristusu božični prazniki res po volji? Premislite o njihovem izvoru.

Kakor koli že gledamo na stališče Sovjetov do božiča, bi težko oporekali naslednjim zgodovinskim dejstvom, zapisanim v Great Soviet Encyclopedia: »Božič [. . .] so ljudje privzeli iz predkrščanskega čaščenja bogov, ki so ‚umirali in vstajali od mrtvih‘. To je bilo še posebej razširjeno med poljedelskimi ljudstvi, ki so ponavadi v času zimskega solsticija (od 21. do 25. decembra) vsako leto praznovali ‚rojstvo‘ Boga Rešitelja, ki naravo prebuja v novo življenje.«

Morda se vam bo zdelo pomenljivo, kaj resničnega še piše v tej enciklopediji: »Krščanstvo v prvem stoletju ni poznalo praznovanja božiča. [. . .] Na sredini četrtega stoletja je cerkev praznovanje zimskega solsticija prevzela od čaščenja Mitra in ga spremenila v božič. Prve so ga praznovale verske skupine v Rimu. V desetem stoletju so ljudje božič skupaj s krščanstvom ponesli v Rusijo, kjer so ga zlili z zimskimi praznovanji starodavnih Slovanov, ki so častili duhove prednikov.«

Morda se sprašujete: ‚Kaj pa o tem, ali se je Jezus rodil 25. decembra, piše v Božji Besedi, Bibliji?‘ Pravzaprav v Bibliji ni nikjer naveden točen datum Jezusovega rojstva in nikjer ni zapisano, da bi Jezus govoril o svojem rojstvu, še manj pa to, da bi naročil, naj ga praznujemo. Vseeno pa nam Biblija pomaga ugotoviti, v katerem času leta se je Jezus rodil.

Kot piše v 26. in 27. poglavju Matejevega evangelija, so Jezusa usmrtili proti koncu 14. nisana, na dan judovske pashe, ki se je pričela 31. marca 33 n. št. Iz Lukovega evangelija izvemo, da je bil Jezus star okoli 30 let, ko se je krstil in začel oznanjevati. (Luka 3:21–23) To je počel tri leta in pol. Torej je bil Jezus star 33 let in pol, ko je umrl. Okoli 1. oktobra 33. n. št. bi dopolnil 34 let. Luka poroča, da so ob Jezusovem rojstvu pastirji »bivali na prostem in ponoči čuvali svoje črede«. (Luka 2:8) Pastirji s svojimi čredami ne bi bili zunaj decembra, ko je mrzlo in lahko v okolici Betlehema celo zapade sneg. Toda lahko so bili na prostem skupaj s čredami okoli 1. oktobra, ko se je glede na dokaze rodil Jezus.

Kaj pa lahko potem rečemo za praznovanje novega leta? Spoznali smo že, da se ob tem prazniku ljudje vedejo razuzdano. Čeprav mu skušajo odvzeti verski pomen, pa ima tudi to vprašljiv izvor.

Glede na dejstva o božičnih praznikih je torej jasno, da so besede, s katerimi se poudarja, da bi Jezus moral imeti osrednjo vlogo pri božiču, prazne. Če ste vznejevoljeni  zaradi komercializma in razpuščenega vedenja, ki spremljata božične praznike, poleg tega pa vas vznemirja tudi njihov spotakljivi poganski izvor, naj vam to ne vzame poguma. Obstaja pot, po kateri lahko primerno počastimo Boga in Kristusa ter obenem okrepimo družinske vezi.

Boljša pot, kako počastiti Boga in Kristusa

V Bibliji piše, da je Jezus Kristus prišel, da »dá svojo dušo kot odkupnino za mnoge«.  (Matej 20:28) Dopustil je, da so ga usmrtili, in je tako prostovoljno umrl za naše grehe. Nekateri morda želijo počastiti Kristusa in menijo, da to lahko storijo med božičnimi prazniki. Toda spoznali smo, da imata božič in novo leto kaj malo opraviti s Kristusom in da izvirata iz poganskih praznovanj. Poleg tega božične praznike, pa naj se nekaterim zdijo še tako privlačni, zaznamuje očiten komercializem. In treba je priznati, da so božični prazniki povezani tudi s sramotnim vedenjem, ki Bogu in Kristusu ni po volji.

Kako naj bi se človek, ki želi ugajati Bogu, odzval? Iskren človek se ne bo oklepal človeških tradicij, ki mogoče potešijo potrebo po duhovnosti, a so v nasprotju s Svetim pismom, temveč bo iskal pravo pot, da bi lahko častil Boga in Kristusa. Katera je ta prava pot in kaj bi morali narediti?

Sam Kristus je izrekel naslednje besede: »Da pa bi večno življenje dobili, morajo spoznavati tebe, edinega pravega Boga, in tistega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3) Da, zares iskren človek se trudi natančno spoznavati, kako počastiti Boga in Kristusa. Nato skuša po tem spoznanju živeti, vendar ne samo ob določenih dnevih v letu, temveč v vsakodnevnem življenju. Bog je zelo zadovoljen s takšnim iskrenim trudom, kar lahko človeku omogoči večno življenje.

Ali bi bili radi z družino med tistimi, ki zares častijo Boga in Kristusa v skladu s Svetim pismom? Jehovove priče so že milijonom družin po vsem svetu pomagali, da so si pridobile to pomembno biblijsko spoznanje. Prisrčno vas vabimo, da navežete stike z Jehovovimi pričami v vaši okolici ali pa jim pišete na ustrezen naslov z 2. strani te revije.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 11 Pred oktobrsko revolucijo leta 1917 so v Rusiji uporabljali starejši julijanski koledar, medtem ko je večina držav že prešla na gregorijanskega. Leta 1917 je julijanski koledar 13 dni zaostajal za gregorijanskim. Po revoluciji so tudi Sovjeti sprejeli gregorijanski koledar, tako da je Rusija stopila v korak s preostalim svetom. Vendar je pravoslavna cerkev za svoja praznovanja ohranila julijanski koledar in ga označila kot koledar »starega stila«. V Rusiji lahko slišite, da božič praznujejo 7. januarja. Toda ne pozabite, da je 7. januar po gregorijanskem koledarju pravzaprav 25. december po julijanskem. Zato veliko Rusov praznuje takole: 25. december, zahodni božič; 1. januar, novo leto; 7. januar, pravoslavni božič; 14. januar, novo leto po starem stilu.

[Okvir/slika na strani 7]

Izvor novoletnega praznovanja

Gruzijski pravoslavni menih jasno pove svoje mnenje

»Praznovanje novega leta izvira iz številnih poganskih praznovanj starodavnih Rimljanov. Prvi januar je bil praznik, posvečen poganskemu bogu Janusu in iz njegovega imena izvira tudi ime meseca. Janus je bil upodobljen z dvema obrazoma, enim spredaj in enim zadaj, kar je pomenilo, da je videl tako preteklost kot sedanjost. Govorilo se je, da bo človek, ki je prvi januar pozdravil z zabavo, smehom ter obiljem hrane in pijače, vse leto preživel v sreči in blaginji. Prav ta vraža spremlja mnogo naših sonarodnjakov, ko praznujejo novo leto. [. . .] Med določenimi poganskimi prazniki so ljudje neposredno žrtvovali maliku. Nekateri [prazniki] so bili splošno znani po nemoralnih orgijah, prešuštvovanju in nečistovanju. Ob drugih priložnostih, denimo med prazniki Janusa, so pretiravali v jedači in pijači, se opijali in počeli vsakršne umazanije. Če se spomnimo, kako smo v preteklosti praznovali novo leto, potem moramo priznati, da smo vsi mi sodelovali pri tem poganskem praznovanju.« (Gruzijski časopis)

[Slika na strani 6]

Krščanstvo je sprejelo čaščenje Mitra

[Vir slike]

Museum Wiesbaden

[Slika na strani 7]

Pastirji s svojimi čredami ne bi bili zunaj decembra, ko je mrzlo