Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kako dolgo lahko ljudje živijo?

Kako dolgo lahko ljudje živijo?

Kako dolgo lahko ljudje živijo?

ŠPANSKI raziskovalec Juan Ponce de León se je 3. marca 1513 odpravil na nenavadno potovanje. S Portorika je odplul v upanju, da bo prispel na otok Bimini. Legenda pravi, da je iskal čudežni izvir – vrelec mladosti. Toda pristal je na ozemlju današnje ameriške zvezne države Floride. Seveda vrelca ni nikoli našel, saj ta ni obstajal.

Danes ljudje na splošno ne živijo veliko več kot kakih 70 ali 80 let. Glede na Guinnessovo knjigo rekordov 2002 je najdlje živela neka ženska, ki je bila ob smrti stara 122 let in 164 dni, čeprav so v Bibliji navedeni ljudje, ki so bili stari še veliko več. (1. Mojzesova 5:3–32) Vendar je bioetik John Harris povedal: »Nove raziskave nam sedaj omogočajo bežen vpogled v svet, v katerem staranje – in celo smrt – morda ne bosta več nekaj neizbežnega.« Številni raziskovalci 21. stoletja govorijo o »dejanski nesmrtnosti«, o tem, da »do leta 2099 življenjska doba ljudi ne bo imela več meja«, o »zmožnosti, da se naše celice delijo v neskončnost,« in podobno.

Mark Benecke je v svoji knjigi The Dream of Eternal Life zapisal: »Skoraj vse naše telo se v življenju nekajkrat obnovi. [. . .] Po približno sedmih letih smo v dobesednem pomenu besede nov človek.« Vendar to ne traja v nedogled, saj se celice po določenem številu delitev nehajo množiti. Toda če se to ne bi zgodilo, bi se po Beneckejevih besedah »človeško telo lahko obnavljalo zelo dolgo – celo večno«.

Razmislite tudi o presenetljivi kapaciteti človeških možganov, ki jih v našem kratkem življenju še zdaleč ne moremo dodobra izkoristiti. V Encyclopædii Britannici piše, da so človeški možgani »obdarjeni s precej večjo zmogljivostjo, kot jo lahko človek v svojem življenju izkoristi«. (Letnik 1976, 12. zvezek, stran 998) V knjigi How the Brain Learns, ki jo je napisal David A. Sousa, piše: »Kapaciteta možganov za shranjevanje informacij je dejansko neomejena.« (Stran 78, druga izdaja, © 2001)

Kako to, da znanstveniki ne morejo najti nobenega fiziološkega vzroka, zakaj umiramo? In čemu imajo človeški možgani tako velikansko kapaciteto? Ali smo bili morebiti ustvarjeni, da bi se učili vso večnost? Kako to, da sploh razmišljamo o večnem življenju?

V Bibliji piše: »Tudi večnost jim je [Bog] položil v srce, samo da ne more človek doumeti dela, ki ga je Bog napravil, od začetka do konca.« (Propovednik 3:11) Te besede kažejo, da je zamisel o večnem življenju v nas vsadil Bog. Tako bi se lahko vedno naučili kaj novega o njem in njegovih delih. Če bi živeli nešteto milijard let – da, večno – bi se lahko vedno učili še več o čudesih Božjih ustvarjalnih del.

Tudi naslednje besede Jezusa Kristusa kažejo, da je večno življenje ljudi mogoče: »Da pa bi večno življenje dobili, morajo spoznavati tebe, edinega pravega Boga, in tistega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3) Kako pa je z vami? Ali bi radi živeli večno?

[Slike na strani 3]

Juan Ponce de León je iskal vrelec mladosti

[Vir slike]

Ponce de León: Harper’s Encyclopædia of United States History