Iskali so ozko pot

PRED skoraj 550 leti so majhne skupine deklariranih kristjanov iz Prage, Chelčic, Vilémova, Klatovyja in drugih mest današnje Češke, zapustile svoje domove. Naselili so se v bližini vasi Kunvald, v dolini severovzhodne Bohemije, in tam so si zgradili koče, obdelovali zemljo, brali Biblijo in se poimenovali združeni bratje oziroma po latinsko Unitas Fratrum.

Ti naseljenci so bili iz različnih družbenih okolij; bili so kmetje, plemiči, univerzitetni študentje, bogataši in reveži, moški in ženske, vdove in sirote. Vsi ti so imeli skupno željo. »V molitvi smo se obrnili k samemu Bogu,« so napisali, »in Ga prosili, naj nam odkrije svojo veličastno voljo v vsem. Želimo hoditi po Njegovih poteh.« Res, ti združeni bratje oziroma češki bratje, kot so to skupino vernikov kasneje poimenovali, so iskali ‚ozko pot, ki vodi v življenje‘. (Matevž 7:13, 14) Katere biblijske resnice so s svojim skrbnim preučevanjem odkrili? Kako so se njihova verovanja razlikovala od teh, ki so bila takrat sprejeta, in kaj se lahko od njih naučimo?

Nobenega nasilja – nobenega kompromisa

Sredi 15. stoletja je kar nekaj verskih gibanj prispevalo k nastanku čeških bratov. Eno od teh gibanj so bili valdežani, katerih začetki segajo v 12. stoletje. Sprva so se odcepili od rimskega katolicizma, državne religije v srednji Evropi, vendar so kasneje  ponovno deloma sprejeli nekatere katoliške nauke. Druga vplivna skupina so bili husiti, sledilci Jana Husa. Sicer je bila to religija večine češkega prebivalstva, a so bili vse prej kot enotni. Ena frakcija se je ukvarjala s socialnimi vprašanji, medtem ko je druga izkoriščala religijo za pospeševanje političnih interesov. Na češke brate so prav tako vplivali pripadniki milenarizma, kakor tudi domači in tuji biblijski učenjaki.

Češki biblijski učenjak in reformator Peter Chelčický (ok. 1390–ok. 1460) je bil dobro seznanjen z nauki valdežanov in husitov. Slednje je zavrnil zaradi nasilja, ki so ga pričeli izvajati, od valdežanov pa se je odvrnil zato, ker so sklepali kompromise. Vojno je obsodil za nekrščansko. Menil je, da bi kristjana morala voditi ‚Kristusova postava‘, in to ne glede na posledice. (Galatom 6:2; Matevž 22:37–39) Svoje nauke je leta 1440 zapisal v knjigi Sít Víry (Mreža prave vere).

Nauki učenjaka Chelčickýja so na njegovega mlajšega sodobnika, Gregorja Praškega, tako močno vplivali, da je ta zapustil gibanje husitov. Gregor je leta 1458 majhne skupine nekdanjih husitov nagovoril, naj zapustijo svoje domove, ki so jih imeli v različnih delih Češke. Tako so se mu pridružili na poti proti vasi Kunvald in tam ustanovili  novo versko skupnost. Kasneje so se jim pridružile tudi skupine čeških in nemških valdežanov.

Okno v preteklost

Ta nova, toda vse večja skupina je od leta 1464 do 1467 na področju Kunvalda sklicala več cerkvenih zborov, na katerih so sprejeli nekaj resolucij, s katerimi so definirali svoje novo versko gibanje. Vse resolucije so skrbno zapisali v zbirko knjig, sedaj znano kot Acta Unitatis Fratrum, ki še vedno obstaja. Acta je kot nekakšno okno v preteklost in daje živo sliko o verovanju čeških bratov. Knjige vsebujejo pisma, zapiske govorov in celo podrobnosti njihovih prerekanj.

V Acti glede verovanj čeških bratov piše: »Odločeni smo, da naše delovanje temelji edinole na branju Biblije ter na posnemanju našega Gospoda in svetih apostolov v meditiranju, ponižnosti in potrpežljivosti, ljubezni do sovražnikov, delati jim dobro in jim dobro želeti ter zanje moliti.« Poleg tega je iz zapisov razvidno, da so češki  bratje na začetku oznanjevali. Hodili so v parih, ženske pa so se izkazale za uspešne krajevne misijonarke. Niso hoteli imeti političnih položajev, niso se zaprisegali, niso sodelovali pri vojaških dejavnostih in niso nosili orožja.

Najprej združeni, nato razdruženi

Toda po nekaj desetletjih je češkim bratom spodletelo, da bi živeli skladno s svojim prvotnim nazivom. Prerekanja glede tega, kako dobesedno bi se morali ravnati po svojih verovanjih, so vodila v razkol. Tako so se leta 1494 ločili v dve skupini. Ena se je imenovala manjši bratje, druga pa je ohranila naziv češki bratje. Medtem ko so češki bratje razvodenili prvotna verovanja, so manjši bratje oznanjali, da bi bilo treba ohraniti neomajno stališče do politike in sveta. (Glej okvir »Kaj pa se je zgodilo s češkimi brati?«.)

Neki pripadnik manjših bratov je denimo napisal: »Za ljudi, ki hodijo po dveh poteh, ni veliko možnosti, da ostanejo z Bogom,  saj so se samo redkokdaj in le v majhnih rečeh pripravljeni žrtvovati in pokoriti Njemu, medtem ko v velikih rečeh delajo po svoje. [. . .] Med tiste, ki so neomajni in imajo čisto vest – tako da vsak dan hodijo s svojim križem po ozki poti za Gospodom Kristusom – med tiste si želimo biti prišteti.«

Manjši bratje so na svetega duha gledali kot na Božjo dejavno silo, Božji »prst«. Razumeli so, da Jezusova odkupnina pomeni, da je popoln človek Jezus s svojim človeškim življenjem plačal to, kar je grešni Adam zapravil. Niso častili Jezusove matere Marije. Ponovno so vpeljali nauk o tem, da so vsi verniki duhovniki, brez zaobljube celibata. Vse člane občine so spodbujali k javnemu oznanjevanju, neskesane grešnike pa so izobčili. Popolnoma so se ločili od političnih in vojaških dejavnosti. (Glej okvir »Kaj so verovali manjši bratje«.) Ker so manjši bratje zvesto upoštevali resolucije iz Acte, so se imeli za prave naslednike prvotnih čeških bratov.

Odkrit nastop in preganjanje

Manjši bratje so odkrito kritizirali druge religije, tudi češke brate. »Učite, da je treba krstiti majhne otroke, ki pa še sploh nimajo vere,« so napisali o takšnih religijah, »in v tem posnemate ureditev škofa Dionizija, ki je na pobudo nekaterih nespametnih ljudi poudarjal krst dojenčkov. [. . .] Isto počenjajo skoraj vsi učenjaki in znameniti teologi, Luter, Melanchthon, Bucer, Korvín, Jileš, Bullinger, [. . .] češki bratje, vsi težijo k istemu.«

Nič presenetljivega ni, da so manjše brate preganjali. Leta 1524 so enega njihovih voditeljev, Jana Kalenca, prebičali in sežgali. Kasneje so tri člane te skupine zažgali na kolu. Videti je, da so manjši bratje izginili okoli leta 1550, po smrti svojega zadnjega voditelja.

Ne glede na to so manjši bratje na verski podobi srednjeveške Evrope pustili svoj pečat. Resda niso uspeli pregnati dolgoletne duhovne teme, saj se »točno spoznanje« (NW) v njihovih dneh še ni pomnožilo. (Daniel 12:4) Kljub temu je njihova močna želja, da bi iskali ozko pot in kljub nasprotovanju hodili po njej, nekaj, čemur bi lahko današnji kristjani posvetili pozornost.

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

Od leta 1500 do 1510 so baje od 60 bohemskih (čeških) knjig 50 natisnili člani čeških bratov

[Okvir na strani 11]

Kaj pa se je zgodilo s češkimi brati?

Kaj se je zgodilo s češkimi brati? Potem ko so manjši bratje izginili s prizorišča, so češki bratje še naprej obstajali kot versko gibanje ter so še danes znani pod tem imenom. Sčasoma so člani te skupine spremenili svoja prvotna verovanja. Proti koncu 16. stoletja so ustanovili zvezo s češkimi utrakvisti *, ki so bili sprva luterani. Češki bratje so vseeno ostali dejavni v prevajanju in izdajanju Biblije, pa tudi drugih verskih knjig. Zanimivo je, da so imeli na naslovnicah svojih zgodnjih publikacij tetragram oziroma štiri hebrejske črke Božjega osebnega imena.

Leta 1620 je Češko kraljestvo s prisilo ponovno prišlo pod oblast Rimskokatoliške cerkve. Zaradi tega je veliko čeških bratov zapustilo deželo in nadaljevalo svojo dejavnost v tujini. Tam je kasneje ta skupina postala znana kot Moravska cerkev (Moravska je bila del Češke) in obstaja še danes.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 12]

Kaj so verovali manjši bratje

Naslednji citati iz 15. in 16. stoletja iz Acte Unitatis Fratrum kažejo nekaj verovanj manjših bratov. Izjave, ki so jih zapisali njihovi voditelji, so bile namenjene predvsem češkim bratom.

Trojica: »Če preletite strani celotne Biblije, ne boste našli, da je Bog razdeljen na neko trojico, na tri osebe z imeni, kot so si to izmislili ljudje.«

Sveti duh: »Sveti duh je Božji prst in Božje darilo, ali tolažnik, ali Božja Moč, ki jo Oče po Kristusovi zaslugi daje vernikom. V Svetem pismu ne najdemo, da bi svetega duha morali imenovati Bog ali Oseba; niti na to ne kažejo nauki apostolov.«

Duhovništvo: »Narobe je, ko vam dajejo naziv ‚duhovnik‘; če ne bi imeli obritega lasišča in če ne bi opravljali maziljenja, ne bi bili nič drugačni od povsem navadnih laikov. Sveti Peter vse kristjane poziva, naj bodo duhovniki, z besedami: Vi ste sveto duhovništvo, ki daje duhovne žrtve. (1. Petrov 2)«

Krst: »Gospod Kristus je svojim apostolom rekel: Pojdite po vsem svetu, oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu, tem, ki bodo verovali. (Marko, poglavje 16) In šele nato je dejal: in se krstili, ti bodo rešeni. A vi učite, da je treba krstiti majhne otroke, ki pa sploh še nimajo vere.«

Nevtralnost: »Na to, kar so vaši zgodnji bratje imeli za graje vredno in nečisto, torej pridružiti se vojski, moriti ali oboroženi hoditi po cestah, na vse to gledate kot na dobro. [. . .] Zato menimo, da skupaj z drugimi učenjaki gledate le z enim očesom na preroške besede, ki opozarjajo: Strl bo loke, ščite in meče in vojsko. (Psalm 75 [Psalm 76 v AC]) In spet: Nič zlega ali pogubnega ne bodo naredili po vsej gori svetosti moje, saj bo Gospodova zemlja polna Božjega spoznanja, in tako naprej. (Izaija, poglavje 11)«

Oznanjevanje: »Dobro vemo, da so na začetku ženske pripeljale več ljudi k spokoritvi kakor vsi duhovniki, s škofom vred. Duhovniki pa so se zdaj namestili v svoje kraje in v njim dodeljena župnišča. Kakšna napaka! Pojdite po vsem svetu. Oznanjujte [. . .] vsemu stvarjenju.«

[Zemljevidi na strani 10]

(Lega besedila – glej publikacijo)

NEMČIJA

POLJSKA

ČEŠKA

BOHEMIJA

Laba

PRAGA

Vltava

Klatovy

Chelčice

Kunvald

Vilémov

MORAVSKA

Donava

[Slike na straneh 10, 11]

Levo: Peter Chelčický; spodaj: stran iz knjige Sít Víry

[Slika na strani 11]

Gregor Praški

[Navedba vira slike na strani 13]

Vse slike: S laskavým svolením knihovny Národního muzea v Praze, Česko