Starša sta spoznala resnico po letu 1920, preden sta se poročila. Rodil sem se na začetku leta 1939. Živeli smo v Angliji. Kot mlad sem starša spremljal na krščanske shode in se kasneje vpisal v Teokratično strežbeno šolo. Še danes se spomnim, kako sem se počutil, ko sem moral splezati na škatlo, da bi lahko videl čez govorniški pult, ko sem imel prvič govor. Star sem bil šest let in zelo živčen ob pogledu na odrasle v občinstvu.

Oče mi je na kartico natipkal preprosto predstavitev, ki sem jo lahko uporabljal na oznanjevanju. Bil sem star osem let, ko sem prvič šel sam do vrat. Zelo sem bil navdušen, ko je stanovalec prebral mojo kartico in takoj sprejel knjigo “Let God Be True” (»Naj se Bog izkaže resničnega«). Stekel sem po ulici in to povedal svojemu očetu. Oznanjevanje in shodi so mi bili v veliko veselje in v meni vzbudili željo, da polnočasno služim Jehovu.

Svetopisemsko resnico sem še bolj vzljubil, ko me je oče naročil na Stražni stolp. Z navdušenjem sem prebral vsako revijo, takoj ko je prispela po pošti. Vedno bolj sem zaupal Jehovu in se odločil, da se mu posvetim.

Z družino smo bili leta 1950 v New Yorku delegati na zboru »Teokracija napreduje«. V četrtek, 3. avgusta, je bila za tisti dan tema »Misijonarski dan«. Takrat je brat Carey Barber, ki je kasneje služil kot član Vodstvenega organa, imel govor za krst. Ko je na koncu govora kandidatom za krst postavil dve vprašanji, sem vstal in rekel: »Da!« Bil sem star enajst let, vendar  sem se zavedal, da je to pomemben korak. Strah me je bilo iti v vodo, ker še nisem znal plavati. Stric me je spremljal do bazena in mi zagotovil, da bo vse v redu. Vse se je zgodilo tako hitro, da se z nogami sploh nisem dotaknil dna bazena. En brat me je krstil, nato pa me je podal drugemu, ki me je dvignil iz bazena. Od tega pomembnega dne je Jehova še naprej ravnal moje poti.

Ko sem končal šolo, sem želel pionirati, vendar so me učitelji spodbujali, naj grem na univerzo. Popustil sem njihovemu pritisku, vendar sem kmalu ugotovil, da ne morem ostati zvest resnici in se hkrati osredotočati na študij. Zato sem se odločil, da zapustim univerzo. Glede tega sem molil k Jehovu in učiteljem napisal pismo, v katerem sem spoštljivo pojasnil svojo odločitev. Univerzo sem zapustil ob koncu prvega letnika. Povsem sem zaupal Jehovu in takoj začel pionirati.

Polnočasno službo sem začel julija 1957 v mestu Wellingborough. Londonski Betel mi je za sodelavca dodelil izkušenega pionirja Berta Vaiseyja. Bil je moj mentor in njegovo goreče oznanjevanje mi je pomagalo, da sem si pridobil dobre oznanjevalske navade. V občini je bilo šest starejših sester, brat Vaisey in jaz. Pripravljanje na shode in sodelovanje na njih sta mi pomagala, da sem si okrepil zaupanje v Jehova in izražal svojo vero.

Zatem ko sem bil krajši čas v zaporu, ker sem zavrnil služenje vojaškega roka, sem spoznal posebno pionirko Barbaro. Poročila sva se leta 1959 in bila pripravljena iti, kamor koli bi naju dodelili. Najina prva dodelitev je bilo okrožje Lancashire na severozahodu Anglije. Nato sem bil januarja 1961 povabljen, da v londonskem Betelu obiščem Kraljestveno strežbeno šolo, ki je trajala en mesec. Bil sem zelo presenečen, ko sem bil ob koncu šole dodeljen v okrajno delo. Dva tedna me je šolal izkušen okrajni nadzornik v mestu Birmingham in Barbara se mi je lahko pridružila. Nato sva v okrožjih Lancashire in Cheshire sama nadaljevala okrajno delo.

Ko sva bila avgusta 1962 na dopustu, sva od podružnice prejela pismo. V njem sta bili prošnji za šolo Gilead. Zatem ko sva glede tega molila, sva prošnji izpolnila in ju hitro vrnila podružnici, kot so naju prosili. Pet mesecev kasneje sva bila že na poti v Brooklyn, da obiščeva 38. razred šole Gilead, ki je trajala deset mesecev.

V šoli Gilead smo se veliko naučili o Božji Besedi, Božji organizaciji in o bratih in sestrah po svetu. Bila sva stara malo več kot 20 let in sva se veliko naučila od drugih učencev iz najinega razreda. Imel  sem čast, da sem lahko vsak dan delal skupaj z bratom Fredom Ruskom, ki je bil eden od učiteljev. Poudarjal je, da moramo vedno svetovati pošteno, kar pomeni, da mora nasvet trdno temeljiti na Svetem pismu. Med temi, ki so nam v šoli predavali, so bili tudi izkušeni bratje, kot so bili Nathan Knorr, Frederick Franz in Karl Klein. Veliko smo se naučili od ponižnega brata Macmillana, ki je v govoru pojasnil, kako je Jehova vodil svoje ljudstvo v času preizkušenj med letoma 1914 in 1919.

Proti koncu šole je brat Knorr Barbari in meni povedal, da sva dodeljena v Burundi v Afriki. Odhitela sva v betelsko knjižnico, da bi v Letopisu poiskala, koliko je tam oznanjevalcev. Na najino presenečenje za to državo ni bilo podatkov! Šla sva torej na področje, kjer se še ni oznanjevalo, in na kontinent, o katerem sva vedela zelo malo. Bila sva zelo živčna, vendar nama je iskrena molitev pomagala, da sva se pomirila.

Na najini novi dodelitvi je bilo vse povsem drugače od tega, kar sva poznala – podnebje, kultura in jezik. Naučiti sva se morala francoščino. Poleg tega sva si morala poiskati stanovanje. Dva dni zatem, ko sva tja prispela, naju je obiskal eden od najinih sošolcev, Harry Arnott, ki je bil na poti nazaj na svojo dodelitev v Zambijo. Pomagal nama je najti stanovanje in to je bil najin prvi misijonarski dom. Kmalu so nama začele nasprotovati lokalne oblasti, ki niso nič vedele o Jehovovih pričah. Ravno sva začela uživati na najini dodelitvi, ko so naju oblasti obvestile, da tam ne moreva ostati brez veljavnega delovnega dovoljenja. Na žalost sva morala oditi v drugo državo, in sicer v Ugando.

Bila sva zelo zaskrbljena, ker sva šla v Ugando brez vize, vendar sva zaupala Jehovu. Brat iz Kanade, ki je v Ugandi služil tam, kjer se je potrebovalo več oznanjevalcev, je uspel pojasniti najine okoliščine uradniku za priseljevanje. Ta je rekel, da lahko v državi ostaneva nekaj mesecev, dokler  si ne urediva dovoljenja za prebivanje. Tako sva videla, da nama pomaga Jehova.

Na tej novi dodelitvi je bilo povsem drugače kot v Burundiju. Oznanjevanje v Ugandi je že potekalo, čeprav je bilo v celi državi samo 28 Prič. Na področju sva našla mnoge, ki so govorili angleško. Toda kmalu sva ugotovila, da se morava naučiti vsaj enega od mnogih domorodnih jezikov, če želiva pomagati tistim, ki se zanimajo za resnico. Začela sva oznanjevati v mestu Kampala in okolici, kjer večina ljudi govori lugando, zato sva se osredotočila na ta jezik. Potrebovala sva več let, da sva ga tekoče govorila, vendar nama je to pomagalo, da sva bila bolj učinkovita na oznanjevanju. Poleg tega sva bolje razumela duhovne potrebe najinih svetopisemskih učencev. Ko so učenci videli, kako se zanimava zanje, so nama začeli zaupati in nama povedali svoje občutke glede tega, kar so se naučili.

Zelo sva uživala v tem, da sva lahko mnogim pomagala spoznati resnico. Še bolj vesela sva bila, ko so naju prosili, da služiva v potujočem delu po vsej državi. Pod vodstvom kenijske podružnice sva se odpravila na »safari«, da bi našla področja, kjer se najbolj potrebuje posebne pionirje. Večkrat sva doživela, da so bili ljudje, ki niso še nikoli srečali Prič, izjemno gostoljubni do naju. Prisrčno so naju sprejeli in nama celo pripravili hrano.

Nato sem šel na drugačen »safari«. Iz Kampale sem dva dni z vlakom potoval do kenijskega pristaniškega mesta Mombasa, nato pa sem šel z ladjo do Sejšelov, otočja v Indijskem oceanu. Kasneje med letoma 1965 in 1972 se mi je pri tem, ko sem redno obiskoval Sejšele, pridružila tudi Barbara. Na začetku sta bila tam samo dva oznanjevalca, vendar je kasneje nastala skupina in nato občina. Na drugih »safarijih« sem obiskal brate in sestre v Eritreji, Etiopiji in Sudanu.

V Ugandi so se politične razmere po vojaškem udaru hitro spremenile. V letih terorja, ki so sledila, sem se naučil, kako modro je upoštevati svetopisemski nasvet: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega.« (Mar. 12:17) Vsi tujci so se morali registrirati na policijski postaji, ki je bila najbližje njihovemu domu. Takoj smo ubogali. Nekaj dni kasneje, ko sva se z nekim misijonarjem vozila skozi Kampalo, naju je ustavila tajna policija. Srce nama je zelo razbijalo! Obtožili so naju, da sva vohuna, in naju odpeljali na glavno policijsko postajo, kjer sva pojasnila, da sva miroljubna misijonarja. Povedala sva jim, da sva se že registrirala na policiji, vendar naju niso hoteli poslušati. Aretirali so naju in odpeljali na policijsko postajo, ki je bila najbližje misijonarskemu domu. Zelo nama je odleglo, ker je bil tam policist, ki je vedel, da sva se pred nekaj dnevi tam registrirala. Prepoznal naju je in jim naročil, naj naju izpustijo.

V tistih dneh smo pogosto doživeli napete trenutke na vojaških cestnih blokadah, še posebej ko so nas ustavili pijani vojaki. Zato smo vsakič molili in občutili notranji  mir, ko smo lahko šli varno naprej. Na žalost so leta 1973 vsi tuji misijonarji morali zapustiti Ugando.

Zopet sva dobila novo dodelitev, Slonokoščeno obalo v zahodni Afriki. To je bila res velika sprememba. Navaditi sva se morala na povsem novo kulturo, znova ves čas govoriti francoščino in se prilagoditi na življenje z misijonarji iz različnih držav. Spet sva videla Jehovovo vodstvo, ko so se ponižni in iskreni posamezniki na področju hitro odzvali na dobro novico. Videla sva, kako je Jehova poravnal najine poti, ker sva mu zaupala.

Nato pa je Barbara nenadoma zbolela za rakom. Čeprav sva potovala v tujino na specialistična zdravljenja, je leta 1983 postalo očitno, da ne moreva več služiti v Afriki. To je bilo za naju veliko razočaranje.

Ko sva služila v londonskem Betelu, je rak pri Barbari napredoval in nazadnje je umrla. Betelska družina mi je bila v veliko podporo. Neki zakonski par mi je še posebej pomagal, da sem se prilagodil in še naprej zaupal Jehovu. Kasneje sem srečal Ann, ki je pomagala v Betelu in je imela izkušnje kot posebna pionirka. Jehova je imela zelo rada. Poročila sva se leta 1989 in od takrat dalje skupaj služiva v londonskem Betelu.

Med letoma 1995 in 2018 sem služil kot predstavnik svetovnega središča, čemur se je prej reklo conski nadzornik. Obiskal sem skoraj 60 držav. V vsaki sem videl, kako Jehova blagoslavlja svoje služabnike v različnih okoliščinah.

Leta 2017 sem na enem od teh obiskov zopet šel v Afriko. Zelo sem bil vesel, da sem lahko Ann prvič peljal v Burundi, in oba sva bila navdušena nad porastom v tej državi. Prav na tisti ulici, na kateri sem leta 1964 oznanjeval od hiše do hiše, je sedaj čudovit Betel, ki skrbi za več kot 15.500 oznanjevalcev.

Nadvse sem bil vesel, ko sem dobil seznam držav, ki naj bi jih obiskal v letu 2018. Med njimi je bila tudi Slonokoščena obala. Ob prihodu v največje mesto Abidžan, sem se počutil, kot da sem prišel domov. Ko sem gledal telefonski imenik v sobi za goste, v kateri sva bila z Ann, sem opazil, da naj bi v sosednji sobi živel brat Sossou. Spomnil sem se, da je takrat, ko sem bil v Abidžanu, služil kot mestni nadzornik. Vendar sem se zmotil. Bil je drug brat Sossou – njegov sin.

Jehova je držal svojo obljubo. Iz številnih težav, ki sem jih doživel, sem se naučil, da Jehova poravna naše poti, če mu zaupamo. Še naprej želim z veseljem hoditi po neskončni poti, ki bo v novem svetu postala še svetlejša. (Preg. 4:18)