Trdnjava Terezín – ljudi ni obvarovala trpljenja

NA POL poti med srednjeevropskima mestoma Dresden in Praga leži mesto Terezín (nemško Theresienstadt). To mesto je velikanska trdnjava z masivnim obzidjem. Zgrajena je bila z namenom, da bi zaustavila vdore tujih vojsk in zaščitila prebivalce bližnje okolice.

Trdnjavo je dal zgraditi Jožef II., nemški cesar in cesar Svetega rimskega cesarstva, ki je bil navzoč pri ogledu zemljišča pa tudi ko so proti koncu leta 1780 položili temeljni kamen. Trdnjava je bila zgrajena v čast njegovi materi, cesarici Mariji Tereziji, zaradi česar je dobila ime Theresienstadt, kar v nemščini pomeni »Terezijino mesto«. * Na gradbišču naj bi delalo tudi po 14.000 delavcev naenkrat. Večino dela so opravili v štirih letih.

Ko je bila trdnjava leta 1784 dokončana, je bila največja v deželah, ki so bile pod habsburško oblastjo. Gradbene tehnike, ki so jih uporabili, so bile do takrat najbolj napredne v zgodovini gradnje trdnjav. Toda še preden je bila dokončana, so se vojaške taktike in strategije močno spremenile.

Sovražne čete, ki so vdrle v deželo, niso več oblegale gradov. Obkolile so okoliške vasi in jih oplenile. Zato je Terezín leta 1888 izgubil status vojaške trdnjave. Široko zunanje obzidje so spremenili v očarljive parke z vrtnimi potkami in klopmi.

Trdnjava in mesto

Trdnjavo Terezín so si zamislili kot utrjeno mesto. Za njenimi velikanskimi zidovi so bili nastanitveni prostori za vojake, njihove družine in druge civiliste.

Poleg glavne trdnjave so zgradili še eno manjšo, zato da bi bil v njej vojaški zapor. Na začetku 19. stoletja so bili tam zaprti politični nasprotniki habsburškega imperija. Kakih sto let kasneje so bili med zaporniki tudi mladi, ki so leta 1914 v Sarajevu sodelovali pri atentatu na nadvojvoda Franca Ferdinanda. Ker še niso bili stari 20 let, so sicer ušli smrtni kazni, vendar je večina kmalu zatem pomrla v zaporu. Mučili so jih in nekaterim se je zmešalo. Gavrilo Princip, ki je nadvojvoda ustrelil, je umrl v zaporu, medtem ko je še vedno divjala 1. svetovna vojna.

Mala trdnjava je veljala za enega najzloglasnejših zaporov v Avstro-Ogrski. Zaporniki  so bili pogosto vklenjeni v težke verige in zaprti v mrzlih, vlažnih ječah. Med 2. svetovno vojno pa so trdnjavo uporabljali v še bolj grozljive namene.

»Zdravilišče Terezín« – kaj je bilo v resnici

Na ozemlje, kjer je danes Češka republika, so vdrli nacisti in ga zavzeli. Leta 1941 so začeli v glavno trdnjavo preseljevati Jude. Mesto Theresienstadt so nacisti spremenili v judovski geto zaprtega tipa. Trdili so, da je narodnostno ločevanje nujno, da bi se ognili sporom med Judi in Nejudi. Čeprav so nacisti Theresienstadt javnosti predstavljali kot zdravilišče zaprtega tipa, v katerem naj bi bilo Judom na voljo zdravljenje, pa je bil njihov tajni načrt uničiti vse Jude.

V vzhodnem delu Evrope so nacisti že prej ustanovili taborišča smrti, v katera so postopoma vozili Jude iz Theresienstadta in podobnih krajev ter jih tam morili. * Čeprav so ljudje že od sredine 1930-ih na splošno vedeli za takšna taborišča, jih je nacistična propaganda prikazovala zgolj kot prevzgojne zavode. Vseeno pa je v javnost pricurljalo vse več poročil o stanju v teh taboriščih. Zaradi tega so bili nacistični uradniki prisiljeni odgovoriti na obtožbe. Tako so skovali načrt, da bodo mednarodni javnosti postregli z odgovori. Kaj so storili?

Med 2. svetovno vojno, leta 1944 in 1945, so nacisti povabili predstavnike Mednarodnega Rdečega križa, naj si ogledajo glavno trdnjavo in se na lastne oči prepričajo, kaj se tam dogaja. Toda da bi ustvarili videz, da je trdnjava res zdraviliško mesto, so se lotili obsežnih del, da bi jo polepšali.

Številke stavb so nadomestili z lepo zvenečimi imeni ulic. Nekatere stavbe so uredili tako, da so bile videti kot banka, otroški vrtec oziroma trgovine. V središču geta so odprli celo kavarno. Obnovili so fasade hiš, v osrednjem parku pa posadili zelenje in zgradili paviljon, v katerem je igral orkester.

Zatem so povabili predstavnike Rdečega križa na voden ogled po mestu. Dovolili so jim, da so se pogovarjali s predstavniki judovske »samouprave«. Vendar so nacisti te ljudi skrbno izbrali izmed prebivalcev geta  in jih točno naučili, kako naj odgovarjajo na vprašanja. V dveh ločenih ogledih so nacisti uspešno prevarali predstavnike Rdečega križa. Ti so Theresienstadt v svojem poročilu opisali kot običajno judovsko mesto, v katerem je za prebivalce lepo poskrbljeno. Ko so odposlanci Mednarodnega Rdečega križa odšli iz mesta, so Judje za zidovi geta še naprej trpeli, stradali in umirali. Le redki so doživeli konec 2. svetovne vojne.

Mala trdnjava

Tudi nacisti so Malo trdnjavo uporabljali za zapor. Tamkajšnje razmere niso bile nič kaj boljše kakor v koncentracijskih taboriščih. Mala trdnjava je bila za mnoge izmed desettisočih moških in žensk, ki so bili v njej zaprti, samo vmesni postanek na poti v katero od večjih taborišč, ki so bila razsejana po ozemlju nemškega rajha.

V Mali trdnjavi je bilo zaprtih najmanj 20 Jehovovih prič iz Prage, Plzna in drugih delov dežele. Kaj so zagrešili? Niso hoteli podpirati nacistov in so bili politično nevtralni. Čeprav so jim prepovedali oznanjevati, so drugim vseeno govorili o dobri novici iz Svetega pisma. Trpeli so zgolj in samo zaradi svoje vere – nekateri med njimi so bili usmrčeni oziroma mučeni do smrti.

Kaj se lahko iz teh dogodkov naučimo

V Svetem pismu piše: »Ne zaupajte dostojanstvenikom niti kateremu koli drugemu človeku, saj pri njem ni rešitve! Njegov duh odide iz njega, in on se povrne v zemljo, istega dne minejo tudi njegove misli.« (Psalm 146:3, 4) Trdnjava Terezín je živ dokaz za to, da so te besede resnične.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 20]

JEHOVOVE PRIČE V MALI TRDNJAVI

Večino Jehovovih prič, ki so bili zaprti v Theresienstadtu, so najprej zaslišali na sedežu gestapa v Pragi. Po začasnem postanku v Theresienstadtu so jih običajno poslali v koncentracijska taborišča v Nemčiji. Kako so se spoprijeli s krutimi razmerami v zaporu, pa tudi z osamitvijo?

Neka Jehovova priča, ki je bila zaprta v Theresienstadtu, se spominja: »Ker nisem hotela pozabiti svetopisemskih naukov, sem jih znova in znova ponavljala. V vsakem zaporu, v katerega so me premestili, sem skušala najti druge Priče. Če sem jih našla, sem se trudila z njimi stopiti v stik. Hkrati sem si prizadevala oznanjevati drugim, kolikor so mi le dopuščale okoliščine.«

Njena metoda je bila nedvomno učinkovita. Med zaporno kaznijo pa tudi v kasnejših letih je ostala zvesta Bogu.

[Slika na strani 18]

Znamka z idilično upodobljenim Terezínom med 2. svetovno vojno

[Slika na strani 19]

Pravkar prispele zapornike vodijo k barakam. Napis v nemščini se glasi »Arbeit macht frei« (Delo osvobaja).

[Slika na strani 19]

Leseni pogradi v ženskem predelu trdnjave.

[Slika na strani 20]

Glavni vhod v Malo trdnjavo

[Navedba vira slike na strani 19]

Obe sliki: With courtesy of the Memorial Terezín