Na obisku pri »izumrli« ptici

VEDNO me je navduševala raznolikost in lepota ptičjega sveta. Medtem ko sem se pripravljal za obisk Bermudov, sem naletel na omembo neke redke ptice, ki se imenuje bermudski švigavec. »Majhna populacija preživelih osebkov te vrste,« je pisalo v nekem vodniku o pticah, »živi na otoški skupini Castle Harbour v najbolj odročnem delu Bermudov. Tukaj so pod stalnim nadzorom in varstvom čuvaja.«

To mi je zbudilo zanimanje! Odločen, da si to eksotično ptico ogledam na lastne oči, sem navezal stik z dr. Davidom Wingatom, nekdanjim varstvenikom na Bermudih. Sedaj je že upokojen, toda takrat je bil tudi čuvaj na otoški skupini Castle Harbour. Dr. Wingate mi je prijazno dovolil, da ga spremljam pri obisku zaščitenih gnezdišč bermudskega švigavca.

»Živi muzej«

Naravni rezervat Castle Harbour najdemo blizu glavnih otokov Bermudov, ki ležijo v Atlantskem oceanu, kakih 900 kilometrov vzhodno od ameriške zvezne države Severna Karolina. Rezervat obsega devet otočkov, med katerimi je največji otok Nonsuch. Ta meri kakih 6 hektarjev in leži na vzhodnem koncu Bermudov. Pod vodstvom dr. Wingata je bil otok spremenjen v »živi muzej«, da bi se morda uspelo povečati število domačih rastlinskih in živalskih vrst, ki so še preostale na Bermudih.

Dan je lep in nebo je brez oblačka, ko se z dr. Wingatom v njegovem majhnem motornem čolnu odpraviva z Nonsucha  proti bližnjemu otočku. Nad mirno gladino morja zdrsi ribji orel, ob tem pa belo perje na notranji strani njegovih kril odbija živo turkizno modrino vode. Prekrasni belorepi tropiki si dvorijo – navdušeno letajo semtertja, pri tem pa njihova neobičajno velika repna peresa plahutajo po zraku. Ta prizor bi me običajno prevzel, toda danes ne morem misliti na nič drugega kot na bermudskega švigavca.

»Izumrli« bermudski švigavec oživi

Dr. Wingate pojasni: »Prvi naseljenci so poročali o morskih pticah, ki so se na kopno vračale le ponoči in le takrat, ko so gnezdile – oboje je značilnost bermudskega švigavca. Bermudskih švigavcev je bilo takrat na desettisoče, toda to se je spremenilo. Okoli leta 1560 so Španci na Bermude pripeljali prašiče. Prašiči so bili za populacijo švigavca pogubni, saj so jedli njihova jajca in morda tudi mladiče ter celo odrasle ptice. Poleg tega je bil bermudski švigavec pomemben del prehrane naseljencev. Še več švigavcev je umrlo po letu 1614, ko so bile na Bermude nenamerno pripeljane podgane. Te so navadno odplavale do majhnih otokov, kjer so bila gnezdišča švigavcev, ter pojedle njihova jajca in mladiče. Zato se je do leta 1630 populacija bermudskega švigavca, ki je nekoč štela več tisoč osebkov, že tako zmanjšala, da je veljal za povsem izumrlo vrsto.«

Preglasim brnenje čolnovega motorja in vprašam: »Kako se je bermudske švigavce ponovno odkrilo?«

Dr. Wingate odgovori: »Leta 1906 je naravoslovec Louis Mowbray na enem od otokov v Castle Harbourju našel živo ptico, ki pa je bila nenavadnega videza. Sčasoma so ugotovili, da je šlo za bermudskega švigavca. Kasneje, leta 1935, je bil najden komaj operjen švigavec, ki se je bil zaletel v svetilnik in poginil. Leta 1945 pa je na obalo Cooperjevega otoka v Bermudih naplavilo odraslega švigavca. Bilo je več kot dovolj dokazov za upravičenost odprave, ki naj bi poiskala več osebkov te ‚izumrle‘ vrste. Odpravo sta vodila dr. Robert Cushman Murphy iz Ameriškega prirodoslovnega muzeja in Louis S. Mowbray, upravnik Bermudskega državnega akvarija – sin  Louisa Mowbraya, ki je našel švigavca leta 1906.«

Dr. Wingate se z nasmehom na obrazu spominja: »Kako počaščenega sem se počutil, ko so me vprašali, ali bi se pridružil odpravi, še posebej, ker sem bil takrat komaj 15-letni šolarček z velikim zanimanjem za ptice! Tista nedelja, 28. januarja 1951, je bila dan, ki je vplival na moje nadaljnje življenje. Nikoli ne bom pozabil navdušenja na obrazu dr. Murphyja, ko sta z Mowbrayem uspela v globoki špranji ujeti živega bermudskega švigavca! Vlada je otočke v Castle Harbourju takoj razglasila za zatočišče bermudskega švigavca. Otok Nonsuch je postal del rezervata leta 1961. Leto zatem sva se z ženo preselila tja, zato da bi delal kot čuvaj.«

»Koliko bermudskih švigavcev ste našli med prvo odpravo?« vprašam, medtem ko se bližava rezervatu.

»Prvo leto smo odkrili samo osem gnezdečih parov,« odgovori. »Ker je bilo gnezda tako težko najti, je bilo treba deset let, da smo našli celotno populacijo, ki je takrat štela 18 gnezdečih parov. V naslednjih 35 letih varovanja se je njihovo število povečalo na vsega skupaj 52 parov.«

Človeška pomoč

»Bermudski švigavci gnezdijo v dva do tri metre in pol dolgih rovih z zavojem, tako da svetloba ne doseže gnezda,« nadaljuje dr. Wingate. »Da bi jim priskrbeli več gnezdišč, smo pričeli delati umetne rove. Te smo naredili tako, da smo najprej izkopali jarke in jih nato zakrili z betonom. Prostor za gnezdenje na koncu rova ima odstranljiv pokrov. Tako lahko gnezda pregledamo in vidimo, ali je v njih jajce ali se je izvalil mladič ali pa je jajce propadlo. Ko ptica  takšno jajce zapusti, ga lahko vzamemo za pregled in poskusimo ugotoviti, kaj je šlo narobe. Sredi 1960-ih je ostanek insekticida DDT povzročil tanjšanje jajčne lupine in s tem tudi pokanje. Zdaj nas skrbi, da ne bi enakih posledic imele tudi kemične snovi, kot je PCB [poliklorirani bifenil]. Čeprav sta Severna Amerika in Evropa PCB-je prepovedali, jih mnoge države v razvoju niso.«

Poleg tega obstajajo še dodatni izzivi. Dr. Wingate pravi: »Švigavci se morajo neprestano bojevati za gnezdišče z bolj agresivnimi tropiki. Švigavec si morda naredi gnezdo v zadnjem delu kake plitve votline, tropik pa se nato nastani prav ob vhodu! Neotesani vsiljivec bodisi uniči švigavčevo jajce bodisi napade in ubije mladiča. Obe vrsti se vedno vračata na ista gnezdišča, zato se težava vleče iz leta v leto. Da bi švigavca rešili, smo na vhode njihovih rovov pričeli postavljati preproste lesene pregrade. Pregrade imajo ovalno luknjo, ki je ravno pravšnja, da spusti skozi švigavca in ustavi le malo večjega tropika. Trije milimetri v tem primeru pomenijo mejo med življenjem in smrtjo.«

V rezervatu

Končno prispeva na otoček. Med oceanskimi valovi previdno stopiva iz čolna na nazobčane skale. Plezati morava po strmih, ostrih skalnih tvorbah, da bi prišla do gnezd. Eno gnezdo je dosegljivo le z lestvijo. Za dr. Wingata je to morda nekaj vsakdanjega, zame pa je nenavadno in vznemirljivo!

Dr. Wingate preverja okolico vsakega gnezdišča in razbira sledi. Ali pari še vedno obiskujejo svoja gnezda? Ali vodijo v rove in iz njih kakšne stopinje? Ali je kje kakšno propadlo jajce? Eno takšno jajce najdeva, vendar ga dr. Wingate pusti tam, saj ga starša še nista zapustila. Bermudski švigavci nočejo obupati in pogosto propadlo jajce še naprej valijo. Dr. Wingate odkrije tudi nekaj nepričakovanega – tam, kjer ni niti vedel za jajce, najde mladiča! To odkritje odtehta razočaranje zaradi neizvaljenega jajca.

Ko dr. Wingate odstrani z rova pokrov in zagledam majhno sivo kepico puha – mladega švigavca – je očitno, da je vse to vredno truda. Mladiček se občasno malo premakne, ker ga moti svetloba. Ko pokukam v druge rove, vidim odraslo ptico, ki vali jajce.

Dr. Wingate je priskočil na pomoč že številnim mladičem, ki so se znašli v težavah. Nekega mladiča je napadel tropik in mu zlomil kljun. V obupu je Wingate mladičev kljun kar zalepil. Kako presenečen in vesel je bil, ko je mladič preživel! Nekoč je rešil slabotnega mladiča, ki sta ga starša prezgodaj zapustila. Dal ga je v škatlo in ga hranil z morskimi rakci, lignji, ribjim oljem in vitamini. Sčasoma je mladič lahko odletel na morje. Prizadevanja, da bi se vrnilo bermudskega švigavca, počasi rojevajo sadove. Pravzaprav je postal bermudski švigavec simbol upanja za varstvenike po vsem svetu. Cilj dr. Wingata je, da bi na otoku Nonsuch živelo 1000 parov bermudskega švigavca. Da bi videli, ali se bodo njegove sanje izpolnile, moramo še počakati.

Obisk pri »izumrlem« bermudskem švigavcu mi je dal misliti. Če Stvarnik opazi, ko pade na tla navaden vrabec, ali ne bo potem tudi opazil, ko je ogrožena cela vrsta? (Matevž 10:29) Kako tolažilno je vedeti, da bo prišel čas, ko človeška družba ne bo več ogrožala obstoj nobene vrste na zemlji! (Izaija 11:6–9) (Prispevek)

[Zemljevid na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

BERMUDI

Otok Nonsuch

[Slika na strani 18]

Bermudski švigavec v rovu

[Vir slike]

Jeremy Madeiros, Conservation Officer, Bermuda

[Slika na strani 18]

Vhod v rov bermudskega švigavca

[Slika na strani 18]

Dr. Wingate kaže pregrado na vhodu v švigavčev rov

[Navedba vira slike na strani 16]

Jeremy Madeiros, Conservation Officer, Bermuda

Zemlja: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Navedba vira slike na strani 17]

© Brian Patteson

Jeremy Madeiros, Conservation Officer, Bermuda