Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Razburljivo srečanje s sivimi kiti

Razburljivo srečanje s sivimi kiti

Razburljivo srečanje s sivimi kiti

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ MEHIKE

Ko se približaš spečemu kitu, naredi nate vtis predvsem njegova orjaškost. Navzočnost te živali človeka prevzame in pritegne vso pozornost. Občasno ga slišiš dihati in morda te oškropi s svojim pršcem. Ob tem se človek zave, da se bliža bitju, ki ga ljudje nismo zmožni doumeti; skrivnostni prikazni, utelešeni v neverjetnem črnem valju. (Jacques-Yves Cousteau, morski raziskovalec)

ZGORNJE besede dobro opišejo, kako smo se počutili, ko smo se v lesketajočih vodah zaliva Magdalena ob Kalifornijskem polotoku v Mehiki v majhnih motornih čolnih približali sivim kitom. Že dolgo smo si želeli ogledati ta veličastna bitja, ki vsako leto priplavajo v tamkajšnje lagune, kjer se parijo in povržejo mladiče.

Vodnik je ugasnil motor in tiho zaveslal bliže. Videti je bilo, kot da nas kiti niso niti opazili. Opazovali smo jih med dvorjenjem – prevračali so se, prhali in se nato brž potopili pod vodo ter razkazovali svojo repno plavut. Nekateri med njimi so se razgledovali – dvignili so glavo iz vode in opazovali okolico.

Predpisi sicer ne dovoljujejo, da se kitom približamo na manj kot 30 metrov, vendar po besedah našega vodnika radovedne kitovke z mladiči pogosto priplavajo k čolnom in pustijo, da se jih poboža!

Boj za preživetje

Srečanje s kiti nas je spodbudilo, da o njih tudi kaj raziščemo. Izvedeli smo, da so v 19. stoletju zagrizeni lovci skoraj iztrebili populacijo kitov v vzhodnem delu Tihega oceana. Ko je čez čas povpraševanje po kitovem olju in kosteh upadlo, si je ta populacija opomogla. Na začetku 20. stoletja so ladje postale ‚plavajoče tovarne‘, na katerih so lovci lahko kite predelovali, in neusmiljen lov se je spet začel. Še enkrat je sivi kit v vzhodnem Tihem oceanu skoraj izginil.

Leta 1947 je Mednarodna komisija za kitolov uvedla popolno zaščito sivega kita. Mehiška vlada je nedavno celo ustanovila zatočišča za kite in Biosferni rezervat Vizcaíno. * Danes sivi kit s populacijo kakih 26.000 osebkov ni več ogrožen.

Neverjetna selitev

Sivi kit se poleti prehranjuje na skrajnem severu, v Beringovem in Čukotskem morju. V teh vodah se kiti bašejo z rakci in si tako nabirajo tolščo za svoje 16.000 kilometrov dolgo pot na jug v lagune ob Kalifornijskem polotoku in nazaj. Potovanje pri hitrosti od pet do deset kilometrov na uro traja od dva do tri mesece. Sivi kiti med selitvijo in v mesecih, ki jih preživijo v vodah Kalifornijskega polotoka, izgubijo velik del telesne teže, saj živijo skoraj samo od maščobnih zalog.

V lagune prve priplavajo breje samice, ki nato v mirnih vodah povržejo. Mladiči se skotijo z repom naprej in jim je treba čimprej pomagati na površje, da zadihajo. Mama ima pri porodu tudi babiško pomoč, saj ji ob strani stojita dve kitovki, ki jima pravijo tetki. Ker brejost traja od 12 do 13 mesecev, imajo mladiče šele vsako drugo ali tretje leto. Samo predstavljajte si mladiča, ki ob skotitvi tehta 680 kilogramov in je dolg kakih 5 metrov!

Mladiči se približno osem mesecev hranijo z mlekom, ki vsebuje 53 odstotkov maščobe – desetkrat več kot kravje mleko. Kiti ostanejo v lagunah dva ali tri mesece, od januarja do sredine marca. V tem času si mladiči naberejo debelo plast tolšče, od katere živijo med potovanjem na sever in jih v mrzlih arktičnih morjih tudi greje.

Vse to, kar smo o sivem kitu izvedeli, nas je navdušilo, poleg tega je bilo srečanje s kiti v njihovem naravnem okolju zares nepozabno. Ob teh bitjih smo pričeli razmišljati o psalmistovih besedah: »Hvalite Gospoda na zemlji: velike morske živali in vse globine morja.« (Psalm 148:7, Ekumenska izdaja)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 9 Mednarodna komisija za kitolov izjemoma dovoljuje staroselcem na Aljaski in v Sibiriji, da lovijo kite za svoje preživetje. Ti ukrepi so imeli pozitiven učinek na sivega kita, ki je zdaj po mnenju krajevnega prebivalstva prijazen, kar je videti iz vedenja, ki ga je opisal tudi naš vodnik.

[Okvir/slika na strani 17]

HRANJENJE

Sivi kit spada med vosate kite in ima namesto zob kremasto obarvane plošče oziroma vosi, kot kaže slika. Dolge so od pet do petindvajset centimetrov in visijo z obeh strani kitove zgornje čeljusti. Vosi so iz keratina – iste snovi kot naši nohti. Sivi kit se hrani tako, da rije po morskem dnu in z usti zajame sedimente in rakce. Skozi resice na voseh potem izcedi vodo.

[Vir slike]

Courtesy Gray whales with Winston

[Okvir/slika na strani 18]

NEKAJ ZNAČILNOSTI SIVEGA KITA

▪ Sivi kit ima na koži bele lise – to je zaradi vitičnjakov in zajedalcev

▪ Samci zrastejo do 14 metrov in so daljši od avtobusa, samice pa so še malo večje

▪ Na trebušnem grlu ima najmanj dve in največ pet brazd, ki mu omogočajo, da med hranjenjem grlo razširi

▪ Sivi kit povprečno tehta 16 ton, vendar imajo nekateri tudi od 30 do 40 ton

▪ Na vsake 3 do 5 minut priplava na površje, da zajame zrak, vendar je pod vodo lahko tudi do 15 minut

[Vir slike]

© Richard Herrmann/Seapics.com

[Slika na straneh 16 17]

Razgledovanje

[Vir slike]

© Michael S. Nolan/Seapics.com

[Navedba vira slike na strani 16]

© Howard Hall/Seapics.com