Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Dan, ko sta se »Dvojčka« zrušila

Dan, ko sta se »Dvojčka« zrušila

Dan, ko sta se »Dvojčka« zrušila

DOGODKI 11. septembra 2001 v mestu New York, v Washingtonu (DC) in v Pensilvaniji se bodo nepozabno vtisnili v um milijonom, morda pa kar milijardam ljudi po svetu. Kje ste bili, ko ste videli ali slišali vest o napadu na Svetovni trgovinski center v New Yorku in na Pentagon v Washingtonu?

Ker je bilo neverjetno hitro uničeno toliko imetja in, kar je veliko pomembnejše, toliko življenj, se je človeštvo moralo ustaviti in zamisliti.

Čemu v življenju dajemo prednost in za kaj se odločamo? Kako so ob teh tragičnih dogodkih prišle v ospredje nekatere boljše lastnosti človeštva – požrtvovalnost, sočutje, zdržljivost in nesebičnost? Na to slednje vprašanje bosta skušala odgovoriti ta in naslednji članek.

Pripovedi preživelih

Takoj po tragičnem dogodku v New Yorku so zaprli podzemno železnico in tisoči so s spodnjega Manhattna odšli peš, mnogi čez Brooklynski in Manhattanski most. Jasno so lahko videli pisarniška in tovarniška poslopja svetovnega sedeža Jehovovih prič. Nekateri, ki so zbežali s kraja tragedije, so kmalu začeli prihajati k tem zgradbam.

Med prvimi je prišla Alisha (na desni), hči Priče. Vsa je bila prašna in prekrita s pepelom. * Pojasnila je: »Ko sem se z vlakom peljala na delo, sem videla, da se iz Svetovnega trgovinskega centra vali dim. Ko sem prišla na kraj tragičnega dogodka, je bilo povsod po tleh steklo in občutila sem vročino. Ljudje so tekli v vse smeri, medtem ko je policija skušala evakuirati področje. Videti je bilo, kakor da sem na vojnem območju.

Hitro sem se zatekla v bližnjo zgradbo. Potem sem zaslišala eksplozijo, ko je drugo letalo treščilo v južni nebotičnik. Prizora se ne da opisati. Vse je bilo ovito v črn dim. Rekli so nam, naj se umaknemo z nevarnega območja. Napotili so me na trajekt, ki nas je peljal čez East River v Brooklyn. Ko sem prišla na drugo stran, sem se ozrla navzgor in videla velik napis ‚WATCHTOWER‘ [Stražni stolp]. Sedež mamine religije! Takoj sem se napotila k pisarniški zgradbi. Vedela sem, da ne bi mogla biti v boljših rokah. Tam sem se lahko očistila in potem poklicala starša.«

Wendell (na desni) je bil vratar v hotelu Marriott, ki je stal med obema nebotičnikoma. Pojasnil je: »Delal sem v sprejemnici, ko je prišlo do prve eksplozije. Povsod okoli mene so padale razbitine. Pogledal sem čez cesto in videl nekega moškega, ki je v plamenih ležal na tleh. S sebe sem strgal suknjič in srajco ter pohitel k njemu pogasit plamene. Pomagal mi je še mimoidoči. Na možu so zgorela vsa oblačila, razen nogavic in čevljev. Potem so prišli gasilci in ga odpeljali, da bi dobil zdravniško pomoč.

Kmalu za tem je po telefonu poklical Bryant Gumbel, ki dela za televizijske novice CBS, da bi mu kak očividec poročal o dogodkih. Moja družina na Deviških otokih je gledala to poročilo po televiziji in tako izvedela, da sem živ.«

Donald, 195 centimetrov visok krepak mož, zaposlen v Svetovnem finančnem centru, je bil v 31. nadstropju te zgradbe, s pogledom naravnost na »dvojčka« in hotel Marriott. Rekel je: »Ob tem, kar sem videl, sem onemel in popadla me je groza. Ljudje so padali in skakali z oken severnega nebotičnika. Postal sem histeričen in stekel iz zgradbe, kakor hitro sem lahko.«

Nadalje je tu doživetje neke matere v svojih 60 letih in njenih dveh hčera, ki sta v 40 letih. Ruth in njena sestra Joni sta bili s svojo mamo Janice nastanjeni v hotelu blizu »dvojčkov«. Ruth je medicinska sestra in pripoveduje: »Bila sem pod prho. Mati in sestra sta nenadoma začeli vpiti, naj pridem iz kopalnice. Bile smo v 16. nadstropju in videli sta, kako mimo oken padajo razbitine. Mama je videla, kako čez bližnjo streho pada človeško telo, kakor da bi bilo od nekod izstreljeno.

Hitro sem se oblekla in odhitele smo po stopnicah navzdol. Bilo je veliko vpitja. Prišle smo na ulico. Zaslišale smo eksplozije in videle ognjene iskre. Naročili so nam, naj pohitimo južno k Battery Parku, kjer je trajekt Staten Island. Na poti sva zgubili stik z mamo. Ker ima kronično astmo, sva se spraševali, kako bo preživela v vsem tem dimu, pepelu in prahu. Iskali sva jo pol ure, a brez uspeha. Vendar pa najprej nisva bili preveč zaskrbljeni, saj je zelo sposobna in prisebna.

Nazadnje so nas napotili peš do Brooklynskega mosta in nato čezenj na drugo stran. Zamislite si, kako sva si oddahnili, ko sva bili na brooklynski strani tega mosta in videli velik napis ‚WATCHTOWER‘! Vedeli sva, da sva na varnem.

Pozdravili so naju in nastanili. Dali so nama tudi oblačila, saj razen tistih, ki sva jih imeli na sebi, nisva imeli ničesar. Toda kje je bila mama? Celo noč sva zanjo spraševali po bolnišnicah, a neuspešno. Okrog pol dvanajstih naslednjega dopoldneva pa so nama sporočili, da je mama spodaj, v vhodni veži! Kaj se ji je zgodilo?«

Pripoved nadaljuje mama, Janice: »Ko smo hitele iz hotela, me je skrbelo za starejšo prijateljico, ki ni mogla oditi z nami. Hotela sem se vrniti in jo odnesti ven. Toda bilo je prenevarno. V vsej tisti zmedi nismo s hčerama ostale skupaj. Toda ni me preveč skrbelo, saj sta v težavnih razmerah prisebni, Ruth pa je tudi medicinska sestra.

Kamor koli sem pogledala, so ljudje potrebovali pomoč, še zlasti otroci in dojenčki. Pomagala sem po svojih najboljših močeh. Šla sem na triažno področje, kjer so poškodovance razporejali in zdravili glede na resnost njihovih poškodb. Pomagala sem tako, da sem umivala roke in obraz policistom in gasilcem, ki so bili prekriti s strjeno plastjo saj in prahu. Ostala sem približno do treh zjutraj. Nato sem se z zadnjim trajektom odpeljala na Staten Island. Mislila sem, da sta se hčeri morda zatekli tja. Toda nisem ju našla.

Zjutraj sem se skušala s prvim trajektom vrniti na Manhattan, a me niso vzeli nanj, ker ne delam pri nobeni službi za pomoč v sili. Potem sem videla enega od policistov, ki sem mu pomagala. Zaklicala sem: ‚John! Moram nazaj na Manhattan.‘ Odgovoril je: ‚Pojdite z mano.‘

Ko sem prišla na Manhattan, sem pohitela nazaj k hotelu Marriott. Morda bom še lahko pomagala starejši prijateljici. Ni bilo mogoče! Hotel je bil v ruševinah. Središče mesta je bilo mrtvo, nikjer nobenega življenja. Tam so bili samo izčrpani policisti in gasilci, ki jim je tragedija začrtala sledi na obrazu.

Krenila sem čez Brooklynski most. Ko sem se bližala drugemu koncu mosta, sem videla znani napis ‚WATCHTOWER‘. Morda bom tam našla svoji hčeri. In res sta me prišli pozdravit v vhodno vežo. Kako smo se objemale in jokale!

Presenetljivo je bilo, da nisem imela niti enega samega napada astme, kljub vsemu dimu, prahu in pepelu. Nenehno sem molila, ker sem hotela pomagati, ne pa biti v breme.«

»Nima kje pristati!«

Rachel, ki je v svojih zgodnjih 20 letih, je piscu za Prebudite se! povedala: »Hodila sem po ulici spodnjega Manhattna, ko sem nad sabo zaslišala zvok letala. Bil je tako glasen, da sem se ozrla navzgor. Nisem mogla verjeti – tam je bil velikanski reaktivec, ki se je očitno spuščal. Spraševala sem se, zakaj leti tako nizko in hitro. Nima kje pristati! Morda je pilot izgubil nadzor nad letalom. Potem sem slišala neko žensko vpiti: ‚Letalo je treščilo v zgradbo!‘ Iz severnega nebotičnika je bruhnila velikanska ognjena krogla in v nebotičniku sem zagledala veliko črno luknjo.

Nikoli še nisem videla česa tako strašnega. Zdelo se je, kakor da ni resnično. Obstala sem z odprtimi usti. Kmalu zatem je v drugi nebotičnik treščilo drugo letalo in nazadnje sta se oba nebotičnika zrušila. Postala sem histerična. Nisem več zdržala!«

»Če bom morala plavati, bom plavala«

Šestnajstletna Denise je prispela v šolo, ki stoji ob ameriški borzi, tri ulice južno od Svetovnega trgovinskega centra. »Bilo je malo po deveti uri zjutraj. Vedela sem, da se je nekaj zgodilo, toda nisem vedela, kaj. Bila sem v 11. nadstropju šole pri učni uri zgodovine. Vsi dijaki so bili videti prestrašeni. Učiteljica je še vedno hotela, da pišemo test. Mi pa smo hoteli ven in domov.

Potem je v južni nebotičnik treščilo drugo letalo, in našo zgradbo je streslo. A še vedno nismo vedeli, kaj se dogaja. Nenadoma sem po učiteljičinem voki-tokiju slišala: ‚Dve letali sta treščili v »dvojčka«!‘ Razmišljala sem: ‚Ni logično ostati v šoli. To je terorizem in naslednja bo borza.‘ In res smo šli ven.

Tekli smo k Battery Parku. Obrnila sem se, da bi videla, kaj se dogaja. Kazalo je, da se bo južni nebotičnik zrušil. Mislila sem, da se bodo potem kakor domine zrušile vse visoke zgradbe. Komaj sem dihala, ker sem imela v nosu in grlu polno pepela in prahu. Tekla sem k East Riverju in razmišljala: ‚Če bom morala plavati, bom plavala.‘ Ko sem bežala, sem molila k Jehovu, naj me reši.

Nazadnje sem lahko šla na trajekt za New Jersey. Mama me je iskala več kot pet ur, preden me je našla, a sem bila vsaj na varnem!«

»Ali je to moj zadnji dan življenja?«

Osemindvajsetletni Joshua iz Princetona v New Jerseyju je poučeval v 40. nadstropju severnega nebotičnika. Spominja se: »Zazdelo se je, kakor da bi eksplodirala bomba. Čutiti je bilo tresljaje in pomislil sem: ‚Ne, bil je potres.‘ Pogledal sem ven in bilo je neverjetno – okoli zgradbe so se vrtinčile razbitine in dim. Razredu sem rekel: ‚Pustite vse. Gremo!‘

Spuščali smo se po zadimljenem stopnišču, iz gasilnega škropilnega sistema pa je brizgala voda. Toda ni bilo panike. Molil sem, da smo izbrali pravo stopnišče in da ne bi naleteli na ogenj.

Ko sem tekel po stopnicah, sem pomislil: ‚Ali je to moj zadnji dan življenja?‘ Neprestano sem molil k Jehovu in občutil sem nenavaden mir. Še nikoli prej nisem občutil take vrste notranjega miru. Tega trenutka ne bom nikoli pozabil.

Ko smo končno prišli iz zgradbe, so nas policisti usmerjali, kam naj gremo. Pogledal sem navzgor v nebotičnika in v obeh sta zevali veliki odprtini. Zdelo se je kakor sanje.

Potem sem slišal nekaj grozljivega – nenaravno tišino, kakor da bi na tisoče ljudi zadržalo sapo. Zdelo se je, kakor da bi New York otrpnil. Potem se je zaslišalo kričanje. Južni nebotičnik se je sesedal! Proti nam je hrumel oblak dima, pepela in prahu. Kakor da bi šlo za film s posebnimi efekti. Toda to je bilo resnično. Ko je oblak prišel do nas, smo komaj dihali.

Uspelo mi je priti do Manhattanskega mosta, tam sem se obrnil in videl, kako se ruši severni nebotičnik s svojo veliko televizijsko anteno. Ko sem hodil čez most, sem nenehno molil, da bi mi uspelo priti do Betela, svetovnega središča Jehovovih prič. Še nikoli v življenju nisem bil tako vesel, da vidim ta kraj. In na zunanjem zidu tovarne je tisti veliki napis, ki ga lahko tisoči vidijo vsak dan ‚Read God’s Word the Holy Bible Daily‘ [Berite Božjo Besedo Biblijo dnevno]! Govoril sem si: ‚Sem že skoraj tam. Samo naprej.‘

Ko sem razmišljal o teh dogodkih, sem se še bolj zavedel, da moram v življenju res dati prednost pravim stvarem – najpomembnejše mora res biti na prvem mestu.«

»Videla sem ljudi skakati iz nebotičnika«

Dvaindvajsetletna Jessica je tragično dogajanje videla, ko je prišla iz postaje podzemne železnice. »Pogledala sem navzgor in videla, kako padajo razbitine, vsakovrstni kovinski kosi in pepel. Ljudje so čakali pred telefonskimi govorilnicami in postajali zaradi zastojev vse bolj histerični. Molila sem, da bi ostala čimbolj mirna. Potem še ena eksplozija. Z neba so padali kosi jekla in steklo. Slišala sem krike: ‚Bilo je še eno letalo!‘

Pogledala sem navzgor in bilo je strašno. Ljudje so skakali iz zgornjih nadstropij, ki so bila v dimu in plamenih. Še vedno imam pred očmi nekega moškega in žensko. Nekaj časa sta se držala za okno, potem pa sta morala skočiti. Padala sta in padala in padala. Prizor je bil strašen.

Nazadnje sem prišla do Brooklynskega mosta. Sezula sem si neudobne čevlje in stekla na brooklynsko stran reke. Vstopila sem v Watchtowerjevo pisarniško zgradbo in tam so mi takoj pomagali, da sem se pomirila.

Zvečer sem doma prebrala sklop člankov v Prebudite se!, 22. avgust 2001, na temo ‚Spoprijemanje s potravmatskim stresom‘. Kako zelo sem potrebovala te informacije!«

Ljudi je ta huda tragedija navedla, da so pomagali, kakor so le lahko. Naslednji članek govori o tem delu zgodbe.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 7 Prebudite se! se je pogovarjal z veliko več preživelimi, kakor bi jih lahko navedli v tem kratkem pregledu. S svojim sodelovanjem so pomagali izpopolniti in potrditi navedena poročila.

[Diagram/slike na strani 8]

(Lega besedila - glej publikacijo)

UNIČENI

1 SEVERNI NEBOTIČNIK Svetovni trgovinski center 1

2 JUŽNI NEBOTIČNIK Svetovni trgovinski center 2

3 HOTEL MARRIOTT Svetovni trgovinski center 3

7 SVETOVNI TRGOVINSKI CENTER 7

ZELO POŠKODOVANI

4 SVETOVNI TRGOVINSKI CENTER 4

5 SVETOVNI TRGOVINSKI CENTER 5

L ONE LIBERTY PLAZA

D DEUTSCHE BANK

6 UPRAVA CARINE ZDA Svetovni trgovinski center 6

J S SEVERNI IN JUŽNI MOST ZA PEŠCE

DELNO POŠKODOVANI

2F SVETOVNI FINANČNI CENTER 2

3F SVETOVNI FINANČNI CENTER 3

Z ZIMSKI VRT

[Vir slike]

As of October 4, 2001 3D Map of Lower Manhattan by Urban Data Solutions, Inc.

[Slike]

Na vrhu: Najprej se je zrušil južni nebotičnik

Zgoraj: Nekateri so tekli v zavetje k Watchtowerjevim zgradbam

Desno: Stotine gasilcev in reševalnih skupin je neutrudno delalo na prizorišču tragičnega dogodka

[Vir slike]

AP Photo/Jerry Torrens

Andrea Booher/FEMA News Photo

[Navedba vira slike na strani 3]

AP Photo/Marty Lederhandler

[Navedba vira slike na strani 4]

AP Photo/Suzanne Plunkett