Preskoči na vsebino

POSNEMAJMO NJIHOVO VERO | MARIJA MAGDALENA

»Videla sem Gospoda!«

Marija Magdalena se je ozrla v nebo in si z oči obrisala solze. Njen ljubljeni Gospod je visel na mučilnem kolu. Bilo je okoli poldneva na neki spomladanski dan, vendar »se je že stemnilo po vsej zemlji«! (Luka 23:44, 45) Marija si je preko ramen ogrnila svoje vrhnje oblačilo in se stisnila bližje ženskam, ki so stale poleg nje. Te teme, ki je trajala tri ure, ni mogel povzročiti sončni mrk, ki običajno traja le nekaj minut. Morda so Marija in drugi, ki so stali blizu Jezusa, slišali nočne živali, ki jih ponavadi ni mogoče slišati sredi dneva. Nekateri očividci »so se zelo prestrašili ter govorili: ‚Ta je bil res Božji Sin.‘« (Matej 27:54) Jezusovi sledilci in drugi so morda mislili, da je Jehova s tem pokazal, kako žalosten in jezen je, ker so z njegovim Sinom tako kruto ravnali.

Marija Magdalena je s težavo gledala, kaj se dogaja, vendar ni želela oditi. (Janez 19:25, 26) Jezus je gotovo trpel neznosne bolečine. Tolažbo in podporo pa je prav tako potrebovala Jezusova mati.

Po vsem, kar je Jezus storil za Marijo, je tudi ona želela zanj narediti vse, kar je lahko. V preteklosti je bila nesrečna in pomilovanja vredna ženska, toda zaradi Jezusa se je vse to spremenilo. Njenemu življenju je dal dostojanstvo in smisel. Postala je ženska z izjemno vero. Kako? In kaj se lahko naučimo iz njenega zgleda vere?

»Ženske, ki so jim stregle iz svojega imetja«

V Svetem pismu se zgodba o Mariji Magdaleni začne z darilom. Jezus ji je dal svobodo in jo rešil težkih okoliščin, ki so bile kot najhujša nočna mora. V tistih dneh je bil vpliv demonov zelo močen. Ti hudobni duhovi so napadali številne ljudi, šli celo vanje in jih imeli pod nadzorom. Ne vemo, kako so demoni vplivali na ubogo Marijo Magdaleno. Vemo le, da jo je obsedlo sedem takšnih hudobnih in pokvarjenih nasilnežev. Vendar je Jezus vse te demone izgnal iz nje! (Luka 8:2)

Marija je bila sedaj končno osvobojena in je imela pred seboj novo življenje. Kako bi lahko pokazala hvaležnost? Postala je zvesta Jezusova sledilka. Prav tako je videla, da Jezus in njegovi apostoli potrebujejo hrano, obleko in prenočišče, zato jim je pri tem pomagala. Ti moški niso bili bogati in takrat niso opravljali nobenega drugega dela. Da bi se lahko osredotočili na oznanjevanje in poučevanje, so potrebovali gmotno pomoč.

Marija in številne druge ženske so jim pomagale poskrbeti za te potrebe. Te ženske »so jim stregle iz svojega imetja«. (Luka 8:1, 3) Nekatere od njih so bile premožne. Sveto pismo ne pove, ali so zanje pripravljale hrano, jim prale oblačila ali poskrbele za njihovo nastanitev v eni vasi za drugo. Vendar so bile pripravljene podpirati delo, ki ga je opravljala ta potujoča skupina, ki je štela približno 20 ljudi. Zaradi truda teh žensk so se Jezus in njegovi apostoli lažje povsem osredotočili na oznanjevanje. Marija je gotovo vedela, da ne bo mogla Jezusu nikoli povrniti vsega, kar je storil zanjo. Vendar jo je to, kar je lahko storila, navdajalo z velikim zadovoljstvom!

Danes mnogi morda zviška gledajo na tiste, ki za druge opravljajo tako imenovana nižja dela. Toda Bog na to ne gleda tako. Predstavljajmo si, kako zadovoljen je moral biti, ko je videl Marijo, da se je razdajala in delala vse, kar je lahko, da je podpirala Jezusa in njegove apostole! Tudi danes mnogi zvesti kristjani z veseljem opravljajo nižja dela za druge. Včasih lahko veliko dobrega naredimo že s tem, da drugim praktično pomagamo ali jim rečemo kaj prijaznega. Jehova takšna dejanja ceni. (Pregovori 19:17; Hebrejcem 13:16)

»Ob Jezusovem mučilnem kolu«

Marija Magdalena je bila ena od številnih žensk, ki so leta 33 n. št. spremljale Jezusa v Jeruzalem na praznovanje pashe. (Matej 27:55, 56) Ko je slišala, da so Jezusa aretirali in mu ponoči sodili, je bila gotovo zelo vznemirjena. Novice pa so se nato še poslabšale. Deželni upravitelj Poncij Pilat je popustil pritisku judovskih verskih voditeljev in množice, ki je bila pod njihovim vplivom. Zato je Jezusa obsodil na kruto smrt na mučilnem kolu. Marija je verjetno videla svojega Gospodarja, krvavega in izčrpanega, kako s težavo hodi po ulici in nosi dolg kol, na katerem bo usmrčen. (Janez 19:6, 12, 15–17)

Za tem, ko se je okoli poldneva spustila tema, so na kraju usmrtitve »ob Jezusovem mučilnem kolu« stale Marija Magdalena in druge ženske. (Janez 19:25) Marija, ki je bila tam do konca, je videla in slišala, kako je Jezus skrb za svojo mater zaupal svojemu ljubljenemu apostolu Janezu. Slišala je, kako je Jezus v mukah zavpil k svojemu Očetu. In slišala je njegove zmagoslavne zadnje besede, ki jih je izrekel tik pred svojo smrtjo: »Izpolnjeno je!« Zaradi tega je zelo trpela. Vseeno je za tem, ko je Jezus umrl, očitno še naprej ostala tam. Kasneje je sedela pri novem grobu, kamor je bogati človek Jožef iz Arimateje položil Jezusovo truplo. (Janez 19:30; Matej 27:45, 46, 57–61)

Marijin zgled nas spomni na to, kaj lahko naredimo, ko naši soverniki doživljajo hude preizkušnje. Morda ne moremo preprečiti tragedije ali odvzeti bolečine tistim, ki trpijo. Toda kljub temu smo lahko sočutni in pogumni. Ko posameznik doživlja težke čase, mu je lahko v veliko pomoč to, da je ob njem prijatelj, ki ga podpira. S tem, da smo v oporo prijatelju v stiski, pokažemo močno vero in smo mu lahko v veliko tolažbo. (Pregovori 17:17)

Jezusovi materi je bilo zagotovo v tolažbo to, da je bila ob njej Marija Magdalena.

»Ga bom jaz vzela«

Ko so Jezusovo truplo položili v grob, je bila Marija med ženskami, ki so prinesle nekaj dišav, da bi z njimi namazale Jezusovo truplo. (Marko 16:1, 2; Luka 23:54–56) Jutro za tem, ko je minil šabat, je zgodaj vstala. Predstavljajmo si, kako z drugimi ženskami hodi po temnih ulicah do Jezusovega groba. Med potjo so se te ženske spraševale, kako bodo odvalile težek kamen, ki je bil prislonjen na vhod v grob. (Matej 28:1; Marko 16:1–3) Vendar so vseeno nadaljevale pot. Njihova vera jih je spodbudila, da so želele narediti vse, kar so lahko, drugo pa so zaupale Jehovu.

Marija je morda prišla do groba pred drugimi ženskami. Tam se je presenečeno ustavila. Kamen je bil odvaljen in grob je bil prazen! Hitro je ukrepala in stekla nazaj, da bi Petru in Janezu povedala, kaj je videla. Predstavljajmo si, kako zadihana vzklikne: »Gospoda so že vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in Janez sta odhitela h grobu, in ko sta videla, da je prazen, sta se vrnila domov. * (Janez 20:1–10)

Ko se je Marija vrnila h grobu, je bila tam sama. Tišina tistega jutra in pogled na prazen grob sta nanjo tako vplivala, da je začela jokati. Nato je stopila naprej in pogledala v grob, saj še vedno ni verjela, da Gospoda ni več. Kar je videla, jo je zelo presenetilo. V grobu sta sedela dva angela! Vprašala sta jo: »Žena, zakaj jokaš?« Zbegana je ponovila zadnje besede, ki jih je rekla apostoloma: »Mojega Gospoda so odnesli, pa ne vem, kam so ga položili.« (Janez 20:11–13)

Ko se je obrnila, je zraven nje stal moški. Ni ga prepoznala, zato je mislila, da je vrtnar, ki skrbi za tisti kraj. Moški jo je prijazno vprašal: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Marija je odgovorila: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz vzela.« (Janez 20:14, 15) Samo razmislimo o tem, kar je rekla. Ali bi res lahko sama dvignila truplo Jezusa Kristusa in ga odnesla? Nenazadnje je bil Jezus močen in krepek moški. Toda Marija o tem ni razmišljala. Vedela je le, da mora narediti, kar lahko.

»Ga bom jaz vzela.«

Ali lahko tudi mi posnemamo Marijo Magdaleno, ko trpimo ali smo pred ovirami, ki se nam zdijo pretežke za nas? Če se osredotočamo le na svoje slabosti in omejitve, nas lahko strah in negotovost ohromita. Toda če naredimo vse, kar je v naši moči, in drugo prepustimo Bogu, bomo morda dosegli veliko več, kot si lahko predstavljamo. (2. Korinčanom 12:10; Filipljanom 4:13) Najpomembnejše pa je, da bomo ugajali Jehovu. Marija je prav gotovo ugajala Bogu in on jo je nagradil na najbolj nenavaden način.

»Videla sem Gospoda!«

Moški, ki je stal pred Marijo, ni bil vrtnar. Nekoč je bil tesar, nato učitelj in kasneje Marijin ljubljeni Gospod. Vendar ga ni prepoznala, zato se je obrnila stran od njega. Ni si mogla predstavljati dejstva, da je bil Jezus obujen v življenje kot mogočen duh. Kot tak si je nadel človeško telo, vendar ni imel istega telesa kot pred smrtjo. V tistih razburljivih dneh po njegovem vstajenju ga pogosto niso prepoznali niti tisti, ki so ga prej dobro poznali. (Luka 24:13–16; Janez 21:4)

Kako je Marija prepoznala Jezusa? S tem, kako je izrekel eno samo besedo: »Marija!« Obrnila se je k njemu in izrekla znano hebrejsko besedo, s katero ga je brez dvoma velikokrat nazivala: »Rabuní!« Bil je njen ljubljeni Učitelj! Zelo je bila vesela. Oklenila se ga je in ga ni več želela izpustiti. (Janez 20:16)

Jezus je vedel, kaj razmišlja. Rekel ji je: »Ne oklepaj se me več.« Lahko si predstavljamo, da je te besede izrekel prijazno, morda z nasmehom, ko se je osvobodil njenega prijema in ji rekel: »Nisem še namreč šel gor k Očetu.« Ni bil še čas, da odide v nebesa. Še vedno je moral opraviti delo na zemlji in želel je, da mu Marija pri tem pomaga. Marija mu je pozorno prisluhnila. Dejal ji je: »Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ‚Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu ter k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‘« (Janez 20:17)

Njen Gospodar ji je dal izjemno nalogo! Marija je bila ena od prvih učencev, ki je imela to čast, da je videla obujenega Jezusa, in zdaj je lahko to dobro novico povedala še drugim. Predstavljajmo si njeno veselje in navdušenje, zaradi katerih je želela čim prej najti učence. Zamislimo si, kako je zadihano izrekla besede, ki so njej in učencem verjetno še dolgo odzvanjale v ušesih: »Videla sem Gospoda!« Polna navdušenja jim je hitela pripovedovati o vsem, kar ji je rekel Jezus. (Janez 20:18) Njeno poročilo je dopolnilo tisto, kar so učenci že slišali od drugih žensk, ki so Jezusov grob našle prazen. (Luka 24:1–3, 10)

»Videla sem Gospoda!«

»Ženskam niso verjeli«

Kako so se učenci odzvali? Sprva ne preveč dobro. Glede tega beremo: »Tem so se te pripovedi zdele nesmiselne in ženskam niso verjeli.« (Luka 24:11) Ti dobronamerni moški so odraščali v družbi, ki ni zaupala ženskam. Glede na rabinsko izročilo ženska ni mogla pričati na sodišču. Verjetno je na apostole kultura vplivala bolj, kot so se zavedali. Toda Jezus in njegov Oče nimata takšnih predsodkov. Tej zvesti ženski sta zaupala res izjemno čast!

Marija gotovo ni dovolila, da bi zaradi odziva teh moških postala zagrenjena. Vedela je, da ji njen Gospodar zaupa, in s tem je bila zadovoljna. Vsem tistim, ki sledijo Jezusu, je zaupano podobno sporočilo, ki ga morajo povedati drugim. Sveto pismo to sporočilo imenuje »dobra novica o Božjem kraljestvu«. (Luka 8:1) Jezus svojim sledilcem ni obljubil, da jim bodo vsi verjeli ali cenili njihovo delo. Ravno nasprotno. (Janez 15:20, 21) Zato je za kristjane dobro, da imamo v mislih zgled Marije Magdalene. Čeprav ji nekateri učenci niso takoj verjeli, zaradi tega ni z manjšim veseljem drugim govorila dobre novice o obujenem Jezusu.

Kasneje se je Jezus prikazal svojim apostolom in nato še drugim sledilcem. Ob neki priložnosti se je prikazal več kot 500 bratom naenkrat! (1. Korinčanom 15:3–8) Vsakič, ko se je Jezus prikazal, se je Marijina vera še bolj okrepila, ne glede na to, ali je to sama videla ali pa slišala poročila o tem. Verjetno je bila Marija Magdalena ena od žensk, ki so bile ob binkoštih prisotne na shodu v Jeruzalemu, ko je bil izlit sveti duh na Jezusove sledilce, ki so se takrat zbrali. (Apostolska dela 1:14, 15; 2:1–4)

Kakor koli že, imamo veliko dokazov, da smo lahko prepričani o naslednjem: Marija Magdalena je vero ohranila do konca svojega življenja. Naj bo vsak izmed nas odločen storiti enako! Vero Marije Magdalene posnemamo tako, da smo hvaležni za vse, kar je Jezus storil za nas, in še naprej ponižno služimo drugim, medtem ko zaupamo, da nam bo Bog pri tem pomagal.

^ odst. 17 Marija je očitno zapustila grob, preden so druge ženske iz skupine srečale angela, ki jim je povedal za Kristusovo vstajenje. Sicer bi Marija gotovo povedala Petru in Janezu, da je videla angela, ki je pojasnil, zakaj trupla ni več. (Matej 28:2–4; Marko 16:1–8)