Preskoči na vsebino

POSNEMAJMO NJIHOVO VERO | JOB

Jehova je ozdravil njegovo bolečino

Končno je majhna skupina moških utihnila. Morda se je slišal samo še lahen in topel veter iz Arabske puščave. Job je izmučen po dolgi debati ostal brez besed. Zamisli si ga, kako zre v svoje tri znance Elifaza, Bildada in Zofarja. S pogledom jih tako rekoč izziva, naj govorijo naprej. Vendar mu iz jeze niti v obraz niso hoteli pogledati, saj s svojim »pametnim« dokazovanjem, praznimi besedami in zlobnim namigovanjem niso dosegli ničesar. (Job 16:3) Job pa je bil bolj kot kdaj prej odločen, da brani svojo značajnost.

Morda je imel občutek, da mu je ostala le še značajnost. Izgubil je imetje, vseh deset otrok, podporo in spoštovanje prijateljev in drugih ter nazadnje svoje zdravje. Njegova koža je zaradi bolezni počrnela, bila je skorjasta in prekrita s črvi. Še iz ust mu je smrdelo. (Job 7:5; 19:17; 30:30) Ti trije moški so se spravljali na Joba in v njem vzbudili hudo ogorčenje. Odločen je bil dokazati, da ni pokvarjen grešnik, kot so trdili. V svojem zadnjem govoru jih je le utišal. Val njihovih krutih besed je končno presahnil. Toda Jobova bolečina je ostala. Še vedno je obupno potreboval pomoč!

Razumljivo je, da Job ni razmišljal uravnovešeno. Potreboval je vodstvo in moral je popraviti svoje razmišljanje. Prav tako je potreboval iskreno tolažbo in spodbudo, vendar ju od svojih treh znancev ni dobil. Ali si tudi ti kdaj nujno potreboval vodstvo in tolažbo? Ali so te že kdaj razočarali ljudje, za katere si mislil, da so tvoji prijatelji? Ko boš spoznal, kako je Bog pomagal svojemu služabniku Jobu in kako se je ta odzval, te bo to morda navdalo z upanjem in ti pomagalo v praktičnem smislu.

Moder in prijazen svetovalec

Pripoved o Jobu nam v nadaljevanju odkrije nekaj nepričakovanega. V bližini je bil še nekdo – mlajši moški Elihu. Ves čas je tiho poslušal starejše moške, ki so se pogovarjali, in tega, kar je slišal, ni bil niti malo vesel.

Elihu je bil jezen na Joba. Bolelo ga je, da se je pravični Job pustil izzvati in skušal dokazati, da je pravičnejši od Boga. Toda z Jobom je zares sočustvoval – videl je njegovo bolečino, iskrenost in to, da je obupno potreboval prijazen nasvet in tolažbo. Nič čudnega, da je izgubil potrpljenje s tremi lažnimi tolažniki! Poslušal je, kako napadajo Joba, da bi spodkopali njegovo vero, dostojanstvo in značajnost. In kar je še huje, s sprevračanjem besed so samega Boga razglasili za hudobnega. Elihu se ni mogel več zadrževati, da spregovori, in to upravičeno! (Job 32:2–4, 18)

»Jaz sem še mladenič, vi pa ste starci,« je rekel, »zato sem se umaknil in se vam bal povedati to, kar vem.« Ker ni mogel ostati tiho, je nadaljeval: »Ljudje niso modri zgolj zato, ker imajo mnogo let, niti ne znajo prav razsojati zgolj zato, ker so stari.« (Job 32:6, 9) Nato je v daljšem govoru dokazal, da so te besede resnične. O Jobu je govoril precej drugače kot Elifaz, Bildad in Zofar. Zagotovil mu je, da ga ne bo poniževal in dodatno pritiskal nanj. Poleg tega mu je izkazal čast tako, da ga je ogovoril po imenu in priznal, da je bil predmet posmehovanja. * Spoštljivo je rekel: »Zdaj pa, o Job, prosim, poslušaj moje besede.« (Job 33:1, 7; 34:7)

Elihu ogovori Joba po imenu ter z njim ravna prijazno in dostojanstveno.

Elihu je Jobu odkrito svetoval: »Takole si govoril na moja ušesa [...]: ‚Neomadeževan sem, brez greha, čist sem in v meni ni pregrehe. Glej, on [Bog] išče priložnosti, da bi mi nasprotoval.‘« Prešel je na bistvo problema in vprašal: »Ali je to za tebe pravica? Dejal si: ‚Pravičnejši sem od Boga.‘« Takšnega razmišljanja ni mogel kar spregledati. Rekel mu je: »Povem ti, da glede tega nimaš prav.« (Job 33:8–12; 35:2) Vedel je, da je Job zelo jezen zaradi strašnih izgub, ki jih je utrpel, in ker so njegovi lažni prijatelji grdo ravnali z njim. Opozoril ga je, naj pazi, da zaradi jeze ne bi postal zloben. (Job 36:18)

Elihu poudari Jehovovo prijaznost

Najpomembnejše pa je, da je Elihu spregovoril v obrambo Bogu Jehovu. Prepričljivo je povzel globoko resnico: »Nemogoče je, da bi pravi Bog ravnal hudobno, da bi Vsemogočni ravnal krivično! [...] Vsemogočni ne sprevrača pravice.« (Job 34:10, 12) Joba je na primer spomnil, da je bil Jehova v svoji pravičnosti usmiljen z njim, ko ga ni kaznoval za nepremišljene in nespoštljive besede. (Job 35:13–15) Poleg tega se ni pretvarjal, da pozna vse odgovore, temveč je ponižno priznal: »Bog je tako vzvišen, da tega ne moremo dojeti.« (Job 36:26)

Elihu je svetoval odkrito, vendar prijazno. Govoril je o čudovitem upanju, da bo Jehova nekega dne Jobu povrnil zdravje. O svojem zvestem služabniku bo dejal: »Naj njegovo meso postane bolj krepko kakor v mladosti, naj se vrne v čas, ko je bil poln mladostnih moči!« Elihu je pokazal prijaznost tudi tako, da Jobu ni pridigal, ampak je želel, da tudi on spregovori. Rekel mu je: »Govôri, ker mi je tvoja pravičnost po volji.« (Job 33:25, 32) Toda Job ni spregovoril. Ker mu je Elihu prijazno in spodbudno svetoval, mogoče ni čutil potrebe, da bi se moral zagovarjati. Morda so mu pritekle solze olajšanja.

Od teh dveh zvestih mož se lahko naučimo veliko. Od Elihuja na primer to, kako drugim svetovati in jih tolažiti. Pravi prijatelj se ne bo obotavljal, da te opozori na resno slabost ali da se spuščaš v nevarnost. (Pregovori 27:6) Tudi mi želimo biti takšni prijatelji. Do drugih ostanemo prijazni in spodbudni tudi takrat, ko govorijo nepremišljeno. Če sami potrebujemo takšen nasvet, pa nas Jobov zgled lahko spomni, da nasveta ne zavrnemo, temveč ga ponižno poslušamo. Vsi kdaj potrebujemo nasvet in se moramo v čem še popraviti. Če nasvet sprejmemo, nam lahko to reši življenje. (Pregovori 4:13)

»Iz viharja«

Elihu je med svojim govorom pogosto omenil veter, oblake, grmenje in bliskanje. O Jehovu je rekel: »Skrbno poslušajte bobnenje njegovega glasu.« Kmalu zatem je omenil »viharne vetrove«. (Job 37:2, 9) Videti je, da se je med njegovim govorom vse bolj začelo pripravljati na nevihto. Nazadnje je nastal pravi vihar. Nato pa se je zgodilo nekaj mnogo bolj dramatičnega. Spregovoril je Jehova! (Job 38:1)

Predstavljaj si, kolikšno čast bi imel, če bi lahko bil prisoten na učni uri iz sveta narave, ki jo vodi Stvarnik vesolja!

Med branjem Jobove knjige, nam kar malce odleže, ko pridemo do čudovitih poglavij, v katerih Jehova govori Jobu. Tako je, kot da bi vetrovi resnice odpihnili stran vse prazno govorjenje, vse lažne besede Elifaza, Bildada in Zofarja. Jehova je s temi možmi spregovoril šele kasneje. Osredotočil se je na svojega ljubljenega služabnika Joba ter ga odkrito in prijazno pokaral kot oče sina.

Jehova je poznal Jobovo bolečino. Job se mu je zasmilil, tako kot se mu vedno zasmilijo njegovi ljubljeni otroci, ko trpijo. (Izaija 63:9; Zaharija 2:8) Vedel pa je tudi, da je Job govoril »brez spoznanja«, zaradi česar je svoje težave še poslabšal. Zato je popravil njegovo razmišljanje tako, da mu je postavil več vprašanj. Za začetek ga je vprašal: »Kje si bil, ko sem položil temelje zemlji? Povej mi, če imaš razum.« Ko je Bog začel ustvarjati, so »jutranje zvezde«, njegovi angeli, vzklikali, ker so se veselili njegovih stvarjenjskih del. (Job 38:2, 4, 7) Seveda Job o tem ni vedel ničesar.

Jehova spregovori iz viharja in ljubeče popravi Jobovo razmišljanje.

Jehova je še naprej govoril o tem, kar je ustvaril. V nekem smislu je imel z Jobom uro naravoslovja. Dotaknil se je tem, kot so astronomija, biologija, geologija in fizika. Podrobneje je opisal več živali, ki so takrat živele v istem delu sveta kot Job. To so lev, krokar, kozorog, zebra, divji bik, noj, konj, sokol, orel, behemot (očitno povodni konj) in leviatan (verjetno krokodil). Predstavljaj si, kolikšno čast bi imel ti, če bi lahko bil prisoten na učni uri iz sveta narave, ki jo vodi Stvarnik vesolja! *

Pouk o ponižnosti in ljubezni

Kaj je bil namen vsega tega? Job je nujno potreboval več ponižnosti. Ker je mislil, da Jehova z njim grdo ravna, in se je pritoževal nad tem, si je samo povečeval bolečino in se oddaljeval od svojega ljubečega Očeta. Zato ga je Jehova večkrat vprašal, kje je bil, ko so nastajala čudesa stvarstva, in ali bi lahko hranil, nadziral ter krotil živali. Če Job ni mogel nadzorovati niti osnovnih Jehovovih stvaritev, kako si je lahko drznil soditi Stvarnika? Ali niso bile Jehovove poti in misli veliko bolj vzvišene od Jobovega omejenega pogleda?

Job ni ugovarjal Jehovu, opravičeval samega sebe ali iskal izgovorov.

V vsem, kar je Jehova rekel, se je tudi močno čutila ljubezen. Kot bi Jehova dopovedoval Jobu: Moj sin, če lahko ustvarim vse te stvari in skrbim zanje, ali res misliš, da ne bom skrbel zate? Ali bi te res zapustil, ti vzel otroke, varno prihodnost in zdravje? Ali nisem edini, ki ti lahko povrne izgubljeno in te ozdravi strašne bolečine?

Job je samo dvakrat odgovoril na Jehovova vprašanja, ki so ga navedla na razmišljanje. Ni ugovarjal, opravičeval samega sebe ali iskal izgovorov. Ponižno je priznal, kako malo v resnici ve, in obžaloval svoje nepremišljene besede. (Job 40:4, 5; 42:1–6) Tukaj vidimo Jobovo vero v najboljši luči. Po vsem, kar je pretrpel, je ohranil močno vero. Sprejel je Jehovovo karanje in si ga vzel k srcu. Zato si lahko postavimo vprašanje za samopreiskovanje: Ali sem dovolj ponižen, da sprejmem karanje in nasvet? Vsi potrebujemo takšno pomoč. Če jo sprejmemo, pokažemo takšno vero kot Job.

»O meni niste govorili resnice«

Jehova se je zdaj odločil, da bo potolažil trpečega Joba. Ogovoril je Elifaza, ki je bil očitno najstarejši od treh lažnih tolažnikov, in mu rekel: »Moja jeza se je razvnela zoper tebe in tvoja prijatelja, ker o meni niste govorili resnice kakor moj služabnik Job.« (Job 42:7) Razmisli o teh besedah. Ali je Jehova hotel reči, da je bilo narobe vse, kar so ti trije možje povedali, Job pa je vse povedal prav? Seveda ne. * Vseeno pa je bila med Jobom in njegovimi tožniki velika razlika. Job je bil strtega srca, izmučen od žalosti in prizadet zaradi lažnih obtožb. Zato je razumljivo, da je včasih govoril nepremišljeno. Toda Elifaz in njegova dva prijatelja niso nosili takšnih bremen. Ker so imeli šibko vero, so namerno uporabljali krute besede in bili ošabni. Storili so še nekaj hujšega kot to, da so se spravili na nedolžnega moža. Napačno so predstavili samega Jehova in ga pravzaprav prikazali kot neusmiljenega, celo hudobnega Boga!

Nič čudnega, da je Jehova od teh mož zahteval, da plačajo visoko ceno. Žrtvovati so morali sedem bikov in sedem volov. To ni bilo malo, saj je kasneje Mojzesova postava določala, da je moral bika darovati veliki duhovnik, če je s svojim grehom nakopal krivdo vsemu narodu. (3. Mojzesova 4:3) To je bila najdražja žival, ki so jo po Postavi darovali kot žrtev. Še več, Jehova je rekel, da bo žrtev Jobovih tožnikov sprejel samo, če bo Job prej molil zanje. * (Job 42:8) Kako zelo potolažen je moral biti Job, ko ga je njegov Bog Jehova opral krivde in je videl zmago njegove pravice!

»Moj služabnik Job pa bo molil za vas.« (Job 42:8)

Jehova je bil prepričan, da bo Job naredil to, kar ga je prosil, in sicer odpustil tem možem, ki so ga zelo prizadeli. In Job ni razočaral svojega Očeta. (Job 42:9) Njegova poslušnost je bila največji dokaz značajnosti in je bila mnogo močnejša od besed. Utrla je pot največjim blagoslovom v njegovem življenju.

»Poln srčne naklonjenosti«

Jehova je bil »poln srčne naklonjenosti in usmiljen« z Jobom. (Jakob 5:11) Kako je to pokazal? Povrnil mu je zdravje. Zamisli si, kako se je počutil Job, ko je opazil, da je njegovo meso res postalo »bolj krepko kakor v mladosti«, kot je napovedal Elihu! Njegova družina in prijatelji so se končno zbrali okoli njega ter ga tolažili in mu prinesli darila. Jehova mu je povrnil imetje, tako da ga je imel še enkrat toliko kot prej. Kaj pa najgloblja rana – izguba otrok? Joba in njegovo ženo je nekoliko potolažilo to, da sta dobila še deset otrok! Poleg tega je Jehova čudežno podaljšal življenje Jobu. Živel je še 140 let, dovolj dolgo, da je lahko videl štiri generacije svojih potomcev. Nazadnje je »umrl, star in zadovoljen z dnevi svojega življenja«. (Job 42:10–17) V raju bosta Job in njegova draga žena znova skupaj z družino, v kateri bo tudi deset otrok, ki jima jih je vzel Satan. (Janez 5:28, 29)

Zakaj je Jehova tako bogato nagradil Joba? Sveto pismo odgovarja: »Slišali ste o Jobovi zdržljivosti.« (Jakob 5:11) Job je zdržal več stisk, kot si večina od nas sploh lahko predstavlja. Beseda »zdržljivost« nam pove, da Job teh stisk ni zgolj preživel, saj ni nikoli izgubil vere in ljubezni do Jehova. Ni postal jezen in zamerljiv, ampak je bil pripravljen odpustiti celo tistim, ki so ga namerno prizadeli. Pa tudi nikoli ni izgubil dragocenega upanja ali tega, kar mu je bilo še posebej pri srcu – svoje značajnosti. (Job 27:5)

Vsak od nas potrebuje zdržljivost. Prepričani smo lahko, da nas bo Satan skušal spraviti v malodušje, tako kot je Joba. Toda če vztrajamo v veri, ostajamo ponižni, smo pripravljeni odpuščati drugim in smo odločeni varovati svojo značajnost, lahko tudi mi ohranimo svoje dragoceno upanje. (Hebrejcem 10:36) Nič ne bo bolj razjezilo Satana in razveselilo Jehovovo ljubeče srce kot to, da posnemamo Jobovo vero!

^ odst. 9 Elifaz, Bildad in Zofar so z Jobom veliko govorili, in to je zapisano v kar devetih poglavjih v Svetem pismu, vendar ga niti enkrat niso ogovorili po imenu.

^ odst. 19 Včasih Jehova enostavno prehaja iz konkretnih, realističnih opisov na bolj figurativen oziroma poetičen jezik. (Glej na primer Job 41:1, 7, 8, 19–21.) V enem in drugem primeru je imel Bog isti cilj – pomagati Jobu, da bi ga kot Stvarnika še bolj spoštoval.

^ odst. 25 Apostol Pavel je eno od Elifazovih izjav kasneje citiral kot resnico. (Job 5:13; 1. Korinčanom 3:19) Elifaz je povedal čisto resnico, vendar jo je zlorabil proti Jobu.

^ odst. 26 Nikjer ne piše, da bi Job moral podobno žrtev darovati za svojo ženo.