Preskoči na vsebino

POSNEMAJMO NJIHOVO VERO | ELIJA

Zdržal je do konca

Elija je premleval novico: kralj Ahab je umrl. Lahko si predstavljamo ostarelega preroka, kako si gladi brado in zamišljeno gleda v prazno, medtem ko se spominja številnih priložnosti, ko je imel opravka s tem hudobnim kraljem. Elija je pretrpel toliko hudega! Grozili so mu, ga zasledovali in mu celo stregli po življenju – in za vsem tem sta stala Ahab in njegova žena, kraljica Jezabela. Ko je Jezabela naročila pomor številnih Jehovovih prerokov, ni kralj storil ničesar, da bi ji to preprečil. Skupaj sta tudi skovala zaroto proti nedolžnemu in pravičnemu Nabotu ter dala ubiti njega in njegove sinove – in to iz čistega pohlepa. In kako se je na to odzval Jehova? Elija je objavil Jehovovo sodbo proti Ahabu in vsej njegovi dinastiji. Božje besede so se zdaj začele izpolnjevati. Ahab je umrl prav tako, kot je Jehova napovedal. (1. kraljev 18:4; 21:1–26; 22:37, 38; 2. kraljev 9:26)

Kljub temu se je Elija zavedal, da še potrebuje zdržljivost. Jezabela je bila še vedno živa in je še naprej zelo slabo vplivala na svojo družino in narod. Pred Elijem so bili mnogi izzivi pa tudi svojega sodelavca in naslednika Elizeja je moral še veliko naučiti. Zato si poglejmo tri od Elijevih zadnjih nalog. Ko bomo videli, kako mu je vera pomagala vztrajati, se bomo naučili, kako lahko krepimo svojo vero v današnjih težkih časih.

Sporočilo obsodbe za Ahazija

V Izraelu je zakraljeval Ahazija. Ta Ahabov in Jezabelin sin se ni nič naučil iz nespametnega ravnanja svojih hudobnih staršev, ampak je šel po njunih stopinjah. (1. kraljev 22:52) Tudi on je častil Baala. Ljudje, ki so častili tega boga, so se spustili tako nizko, da so sodelovali v tempeljski prostituciji in celo žrtvovali svoje otroke. Ali bi lahko kaj pripravilo Ahazija do tega, da se spremeni in odvrne ljudstvo od tako hude nezvestovdanosti Jehovu?

Mladega ošabnega kralja je nepričakovano zadela nesreča. Zvrnil se je skozi rešetko v svoji strešni sobi in se hudo poškodoval. In čeprav je njegovo življenje viselo na nitki, še vedno ni iskal pomoči pri Jehovu. Ravno nasprotno, poslal je sle v sovražno filistejsko mesto Ekron, da bi tam vprašali boga Baal Zebuba, ali bo okreval po poškodbi. Jehovu je bilo tega dovolj. K Eliju je poslal angela s sporočilom, naj prestreže Ahazijeve sle. Prerok jih je nato poslal nazaj h kralju z ostrim sporočilom. Ahazija je hudo grešil, saj je ravnal, kot če v Izraelu ne bi bilo Boga. Jehova je zanj odredil, da ne bo več vstal z bolniške postelje. (2. kraljev 1:2–4)

Ahazija se ni pokesal, ampak je zahteval od slov, naj mu povedo: »Kakšen pa je bil videti ta mož, ki vam je prišel naproti in vam je govoril te besede?« Sli so rekli, da je moški nosil oblačilo, kakršno so navadno nosili preroki. Ahazija je takoj rekel: »To je bil Tišbéjec Elija.« (2. kraljev 1:7, 8) Vredno je omeniti, da je bilo Elijevo življenje očitno tako preprosto in osredotočeno na služenje Bogu, da se je že iz opisa njegovega preprostega oblačila zlahka vedelo, za koga gre. Česa takega nikakor ne bi mogli reči za življenje Ahazija ali njegovih staršev, ki so bili pohlepni materialisti. Elijev zgled nas spodbuja, da ubogamo Jezusov nasvet, naj živimo preprosto in smo osredotočeni na to, kar je resnično pomembno. (Matej 6:22–24)

Odločen, da se bo maščeval, je Ahazija poslal skupino 50 vojakov z njihovim poveljnikom, da aretirajo Elija. Elija so našli, da »je sedel na vrhu gore«. * Poveljnik mu je v kraljevem imenu osorno ukazal, naj pride dol – po vsej verjetnosti, zato da bi ga odpeljali na usmrtitev. Si lahko mislite?! Čeprav so vojaki vedeli, da je Elija »Božji mož«, so dejansko mislili, da ni nič narobe, če ga ustrahujejo in mu grozijo. Kako hudo so se motili! Elija je poveljniku odvrnil: »Če sem Božji mož, naj pride ogenj z neba in požre tebe in tvojih petdeset mož.« Nato je Bog ukrepal! »Z neba [je] švignil ogenj in požrl njega in njegovih petdeset mož.« (2. kraljev 1:9, 10) Tragičen konec teh vojakov je živ primer, ki nas spomni, da Jehova ne jemlje na lahko, ko nekdo prezira njegove služabnike ali pa je nespoštljiv do njih. (1. kroniška 16:21, 22)

Ahazija je nato poslal še enega poveljnika s 50 možmi. Ta je bil še bolj nepremišljen od prvega. Kot prvo, nič se ni naučil iz smrti 51 sovojakov, čeprav je na pobočju gore mogoče lahko videl njihov pepel. Kot drugo, ne le da je enako kot njegov predhodnik prezirljivo ukazal Eliju, naj pride dol, temveč je tudi zahteval, naj pride hitro! Kako nespametno! On in vojaki, ki so ga spremljali, so izgubili življenje na enak način kot skupina pred njimi. Še bolj nespameten pa je bil kralj. Ravnodušno je k Eliju poslal še tretjo skupino vojakov. Na srečo je bil poveljnik te skupine bolj moder. Ponižno je pristopil k Eliju in ga rotil, naj prizanese njemu in njegovim vojakom. Elija je bil Božji mož, zato je nedvomno posnemal Jehovovo usmiljenje, ko je odgovoril ponižnemu poveljniku. Jehovov angel je Eliju rekel, naj gre z vojaki h kralju. Elija je ubogal in nato zlobnemu kralju ponovil obsodbo, ki jo je Jehova izrekel zoper njega. Božja beseda se je uresničila – Ahazija je umrl. Vladal je samo dve leti. (2. kraljev 1:11–17)

Elija je pri ravnanju s ponižnim poveljnikom posnemal Jehovovo usmiljenje.

Kaj je Eliju pomagalo zdržati kljub temu, da so bili ljudje okoli njega trmasti in uporni? To vprašanje je še danes zelo pomembno, kajne? Ali ste se že počutili jezne in nemočne, ko kdo, ki vam je pri srcu, ni hotel prisluhniti zdravi pameti in je vztrajno delal, kar je slabo? Kaj nam lahko pomaga vztrajati, ko doživimo takšna razočaranja? Morda se lahko nekaj naučimo iz tega, da so vojaki našli Elija »na vrhu gore«. Ne moremo z gotovostjo trditi, zakaj je bil Elija tam. Toda glede na to, da mu je bila molitev pomembna, smo lahko skoraj povsem prepričani, da se mu je ta samotni kraj zdel zelo prikladen za to, da se še bolj zbliža s svojim ljubljenim Bogom. (Jakob 5:16–18) Podobno si lahko tudi mi redno jemljemo čas, da osebno molimo k Bogu, ga kličemo po imenu ter mu zaupamo svoje težave in skrbi. To nam bo pomagalo vztrajati, ko bodo ljudje okoli nas ravnali nepremišljeno in v svojo škodo.

Predaja preroške službe Elizeju

Prišel je čas, da Elija prepusti svojo uradno nalogo svojemu nasledniku. Bodite pozorni na to, kaj je storil. Ko sta z Elizejem zapuščala mesto Gilgal, je Elizeja prosil, naj ostane tam, on pa bo sam nadaljeval pot v kakih 11 kilometrov oddaljen Betel. Elizej je odločno odgovoril: »Kakor res živi Jehova in kakor res živi tvoja duša, ne bom te zapustil.« Ko sta prispela v Betel, mu je Elija rekel, naj ostane tam in da bo on sam šel v Jeriho, ki je bila oddaljena kakih 22 kilometrov. Elizejev odgovor je bil neomajen kakor prej. V Jerihi se je isti prizor ponovil še tretjič. Tudi tokrat je bil Elijev sodelavec neomajen. Ni ga hotel zapustiti! Skupaj sta nadaljevala pot do reke Jordan, ki je bila kakih 8 kilometrov stran. (2. kraljev 2:1–6)

Elizej je s tem kazal zelo pomembno lastnost, zvestovdano ljubezen. Takšno ljubezen je Ruta kazala do Naomi. (Ruta 1:15, 16) Za to vrsto ljubezni je značilno, da je posameznik komu neomajno vdan in ga noče pustiti. Vsi Božji služabniki potrebujemo to lastnost – danes še bolj kot kdaj prej. Ali se tako kot Elizej zavedamo njene pomembnosti?

Eliju je zvestovdana ljubezen njegovega mlajšega sodelavca nedvomno segla do srca. Zaradi te ljubezni je imel Elizej prednost videti Elijev zadnji čudež. Ko sta bila na obrežju reke Jordan, ki je ponekod deroča in globoka, je Elija s svojim preroškim oblačilom udaril po vodi. Voda se je razdelila na dvoje, tako da je nastal prehod. Ta čudež je opazovalo tudi »petdeset mož izmed preroških sinov«. Kot kaže, so ti pripadali vse večji skupini moških, ki so se usposabljali, da bi v deželi vodili pri čistem čaščenju Boga. (2. kraljev 2:7, 8) Elija je verjetno nadzoroval njihovo usposabljanje. Nekoč je menil, da poleg njega v deželi ni več nikogar drugega, ki bi bil zvest Bogu. Od takrat je minilo nekaj let in Jehova ga je nagradil za njegovo zdržljivost tako, da je ta lahko videl, kako zelo je napredovalo pravo čaščenje Boga. (1. kraljev 19:10)

Potem ko sta prečkala Jordan, je Elija rekel Elizeju: »Povej, kaj naj storim zate, preden bom vzet od tebe.« Elija je vedel, da je prišel čas za njegov odhod. Elizeja so čakale prednosti in ugled, vendar mu tega ni zavidal. Ravno nasprotno, svojemu mlajšemu prijatelju je bil z veseljem pripravljen pomagati. Elizej je imel samo eno prošnjo. Rekel je: »Naj, prosim, prejmem dvojni delež od tvojega duha.« (2. kraljev 2:9) S temi besedami ni prosil za dvakrat toliko svetega duha, kot ga je od Boga dobil Elija. Pravzaprav je prosil za dediščino, kakršna je pripadala prvorojenemu sinu. Ta je po zakonu prejel največji oziroma dvojni delež dediščine v skladu z odgovornostmi, ki jih je dobil kot novi družinski poglavar. (5. Mojzesova 21:17) Elizej se je očitno zavedal, da kot Elijev duhovni dedič potrebuje njegovega pogumnega duha, da bi uspešno opravljal svojo novo nalogo.

Elija je bil ponižen, zato je odgovor na Elizejevo prošnjo prepustil Jehovu. Če bo Jehova dovolil Elizeju, da vidi, kako je Elija vzet od njega, potem bo to pomenilo, da bo Jehova ugodil njegovi prošnji. In malo kasneje, medtem ko sta ta dolgoletna prijatelja »hodila in se pogovarjala«, se je zgodilo nekaj čudovitega! (2. kraljev 2:10, 11)

Tako Eliju kot Elizeju je njuno prijateljstvo nedvomno pomagalo zdržati v težkih časih.

Nebo je razsvetlil nenavaden sij, ki je bil vse bližje in bližje. Nenadoma se je dvignil tuleč in bobneč vihar, ki je spremljal nekaj svetlečega, kar je drvelo proti Eliju in Elizeju ter ju nazadnje ločilo, tako da sta se od začudenja morda opotekla. To, kar sta videla, je bil bojni voz, ki je sijal, kot če bi bil narejen iz ognja. Elija je vedel, da je njegov čas prišel. Ali se je povzpel na voz? Poročilo tega ne pove. Kakor koli že, čutil je, da se dviguje vse višje in višje, visoko v zrak, in da ga vihar nosi stran!

Elizej je poln strahospoštovanja opazoval, kaj se dogaja. Ker je bil priča temu veličastnemu prizoru, je vedel, da mu bo Jehova vsekakor dal »dvojni delež« Elijevega pogumnega duha. Toda Elizej je bil preveč žalosten, da bi mislil na to. Ni vedel, kam odhaja njegov starejši prijatelj, toda verjetno je menil, da ga ne bo več videl. Zaklical je: »Moj oče, moj oče, Izraelov bojni voz in njegovi konjeniki!« Gledal je, kako njegov ljubljeni učitelj izginja v daljavi, nato si je od žalosti raztrgal oblačila. (2. kraljev 2:12)

Ali je Elija, medtem ko se je dvigal v nebo, slišal žalosten klic svojega mlajšega prijatelja? Je morda tudi sam potočil kakšno solzo? Kakor koli že, nedvomno je vedel, da mu je prijateljstvo z Elizejem pomagalo zdržati v težkih časih. Dobro je, da se zgledujemo po Eliju in sklepamo prijateljstva z ljudmi, ki ljubijo Boga ter si prizadevajo izpolnjevati njegovo voljo.

Jehova je premestil Elija, ker je imel zanj novo nalogo.

Zadnja naloga

Kam je šel Elija po tem, ko »se je v viharju vzdignil v nebo«? (2. kraljev 2:11) Nekatere religije učijo, da je bil vzet v nebesa, da bi bil tam z Bogom. Toda to je nemogoče. Stoletja kasneje je Jezus Kristus rekel, da do njegovega časa še nihče ni šel v nebesa. (Janez 3:13)

Jehova je zgolj premestil svojega ljubljenega preroka v sosednje, Judovo kraljestvo, kjer je imel zanj novo nalogo. Ko je Elija naslednjič omenjen v Svetem pismu, še vedno tam opravlja svojo službo. Minilo je morda več kot sedem let in takrat je na Judovem vladal hudobni kralj Joram. Ta se je poročil s hčerjo Ahaba in Jezabele, zato se je po deželi še vedno širil njun škodljivi vpliv. Jehova je naročil Eliju, naj napiše pismo z Joramovo obsodbo. Joram je, kot je bilo napovedano, umrl grozljive smrti. In kar je še huje, kot piše v poročilu, »nihče ni za njim žaloval«. (2. kroniška 21:12–20)

Kako drugačen je bil Elija od tega zlobneža! Ne vemo, kako in kdaj je umrl ta prerok. Vemo pa, da njegova smrt drugih ni pustila ravnodušne, kot jih je Joramova. Elizej je pogrešal svojega prijatelja in nedvomno so ga tudi ostali zvesti preroki. In sam Jehova je kakih tisoč let kasneje še vedno cenil Elija, saj je v videnju Jezusovega spremenjenja uporabil lik, ki je predstavljal tega njegovega ljubljenega preroka. (Matej 17:1–9) Ali želite posnemati Elija in razviti vero, ki bo zdržala kljub težavam? Potem vedno sklepajte prijateljstva s tistimi, ki ljubijo Boga, v življenju dajajte prednost duhovnim rečem in pogosto molite iz srca. Želimo si, da boste tako kot Elija našli poseben kotiček v srcu našega ljubečega Boga, Jehova!

^ odst. 9 Nekateri učenjaki domnevajo, da gre za goro Karmel, na kateri je Elija pred leti z Jehovovo pomočjo premagal Baalove preroke. Toda Sveto pismo ne navaja, na kateri gori je bil Elija.