Tragični dogodki lahko doletijo kogar koli. »Hitrim ni zagotovljena zmaga v teku, ne junakom zmaga v boju,« pravi Sveto pismo. »Vsakega od njih doletijo nepredvideni dogodki.« (Pridigar 9:11) Sem spadajo tudi nekateri mladi, ki so se srečali s tragičnimi dogodki. Kako so se z njimi spoprijeli? Razmislite o tem, kar sta doživela dva mladostnika.

•  REBEKAH

•  CORDELL

 Starša sta se ločila, ko sem imela 14 let.

 Dopovedovala sem si, da se starša v resnici ne ločujeta in da oče trenutno samo potrebuje nekaj časa zase. Z mamo se imata rada – zakaj bi jo pustil? Zakaj bi pustil mene?

 Zelo težko sem se o tem pogovarjala z drugimi. O tem sploh nisem hotela razmišljati. Bila sem jezna, čeprav se tega takrat sploh nisem zavedala. Začele so se mi težave z anksioznostjo in nespečnostjo.

 Ko sem bila stara 19 let, je moja mama umrla za rakom. Bila je moja najboljša prijateljica.

 Ločitev mojih staršev je bila zame šok, mamina smrt pa me je popolnoma zrušila. Še vedno je nisem prebolela. Moja nespečnost je postala še hujša in še vedno imam težave z anksioznostjo.

 Vendar sem odkrila kar nekaj stvari, ki so mi v pomoč. Na primer, Pregovori 18:1 nas svarijo pred osamitvijo, zato skušam upoštevati ta nasvet.

 Ker sem Jehovova priča, tudi skušam brati naše spodbudne svetopisemske publikacije. Ena, ki mi je pomagala, da sem se prebila skozi ločitev staršev, je bila Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih. Še zlasti se spomnim poglavja v 2. zvezku z naslovom »Ali sem lahko srečen v enostarševski družini?«.

 Eden mojih najljubših svetopisemskih stavkov pri spoprijemanju z anksioznostjo je zapisan v Mateju 6:25–34. V 27. vrstici je Jezus postavil vprašanje: »Kdo od vas lahko s svojo zaskrbljenostjo doda svoji življenjski dobi en komolec a?«

 Vsak od nas bo doživel slabe stvari, a sem se od svoje mame naučila, da je pomembno, kako se z njimi spoprimemo. Šla je skozi veliko stvari – najprej ločitev in nato neozdravljiva bolezen – vendar je bila ves čas pozitivna in njena vera v Boga je ostala močna do konca. Nikoli ne bom pozabila tega, kar me je naučila o Jehovu.

 V razmislek: Kako ti lahko branje Svetega pisma in na njem temelječih publikacij pomaga pri spoprijemanju s tragičnimi dogodki? (Psalm 94:19)

 Ko sem imel 17 let, mi je umrl oče. Takrat sem bil ob njem. Njegova smrt je bila zame nekaj najhujšega v življenju. Bil sem obupan.

 Ni se mi zdelo, da je res mrtev, da je res on pod rjuho, ko so z njo pokrili njegovo truplo. Govoril sem si: »Jutri se bo zbudil.« Počutil sem se praznega in izgubljenega.

 Jaz in moja družina smo Jehovove priče in naša krščanska občina nam je bila po očetovi smrti v izjemno oporo. Pripravljali so nam hrano, se ponudili, da bi nekaj časa živeli z nami, in nam bili tesno ob strani. To niso počeli le kratek čas, ampak precej dolgo. Njihova podpora je bila zame dokaz, da so Jehovove priče pravi kristjani. (Janez 13:35)

 Svetopisemski stavek, ki mi je bil res v spodbudo, je 2. Korinčanom 4:17, 18. Tam piše: »Stiska je namreč trenutna in lahka, prinaša pa nam slavo, ki vedno bolj raste in je večna; kajti mi imamo oči uprte v tisto, kar se ne vidi, ne pa v tisto, kar se vidi. To, kar se vidi, je namreč začasno, to, kar se ne vidi, pa je večno.«

 Zadnji del tega stavka je name močno vplival. Očetovo trpljenje je bilo začasno, to, kar za prihodnost obljublja Bog, pa je večno. Očetova smrt je bila zame priložnost, da sem razmislil o tem, kako živim svoje življenje, in prilagodil svoje cilje.

 V razmislek: Kako ti lahko tragični dogodki, ki jih osebno doživiš, pomagajo, da ponovno pretehtaš svoje življenjske cilje? (1. Janezovo 2:17)