Večina mladih ne razmišlja o negovanju bolnih. Konec koncev lahko minejo še leta, preden se bodo pri njihovih starših pojavile težave z zdravjem.

 Kaj pa, če eden od tvojih staršev hudo zboli, medtem ko odraščaš? Razmisli o dveh mladih, ki imata takšno izkušnjo.

•  Emmalinina zgodba

•  Emilyjina zgodba

 Moja mama ima ehlers-danlosov sindrom (EDS), kronično in boleče bolezensko stanje, ki prizadene sklepe, kožo in ožilje.

 Za to bolezen ne obstaja zdravilo, zato se stanje pri moji mami zadnjih deset let slabša. Pravzaprav je njena krvna slika občasno tako slaba, da je ogroženo njeno življenje. Ali pa so bolečine tako hude, da si želi umreti.

 Vsi v moji družini smo Jehovove priče in soverniki v krščanski občini so nam v veliko tolažbo. Na primer, pred kratkim nam je punca približno moje starosti poslala kartico, v kateri je napisala, kako zelo nas ima rada, in nam zagotovila, da lahko vedno računamo na njeno pomoč. Lepo je imeti takšne prijatelje!

 Sveto pismo mi izredno pomaga. Eden od mojih najljubših stavkov je Psalm 34:18, kjer piše: »Jehova je blizu njim, ki so strtega srca.« Še eden je Hebrejcem 13:6, kjer piše: »Jehova je moj pomočnik, ne bom se bal.«

 Zadnji stavek se me še posebej dotakne. Najbolj me je strah, da bo mama umrla. Neizmerno jo imam rada in hvaležna sem za vsak dan, ko jo imam ob sebi. Ta svetopisemska vrstica mi pomaga, da na prihodnost gledam z zaupanjem ne glede na to, kaj lahko prinese.

 Strah pa me je še nečesa. EDS je namreč dedna bolezen. Z babice se je prenesla na mojo mamo, z nje pa name. Tako je, tudi jaz imam EDS. Ampak v Hebrejcem 13:6 najdem zagotovilo, da bo Jehova tudi v tem »moj pomočnik«.

 Prizadevam si ceniti to, kar imam zdaj, ne pa živeti v preteklosti oziroma si delati skrbi zaradi prihodnosti. Če primerjam mamine zdajšnje omejitve s tem, kar je lahko naredila nekoč, me to lahko samo potre. V Svetem pismu piše, da je vsaka stiska, ki jo doživimo, »trenutna in lahka« v primerjavi z upanjem na večno življenje brez bolezni. (2. Korinčanom 4:17; Razodetje 21:1–4)

 V razmislek: Kaj Emmaline pomaga ohranjati pozitivno stališče? Kako lahko v težkih okoliščinah ti ostaneš pozitiven?

 Ko sem bila v srednji šoli, se je pri očetu prvič pojavila depresija. Ni bil več isti človek. Od takrat se sooča z žalostjo, nerazumnimi strahovi in napadi anksioznosti. S tem se bojuje že 15 let. Kako hudo mu mora biti, ko ga preplavi žalost in hkrati ve, da ni prav nobenega smiselnega razloga za takšne občutke!

 Smo Jehovove priče in krščanska občina, s katero se družimo, nam je v veliko oporo. Soverniki so tako prijazni in razumevajoči. Nihče ni nikoli mojemu očetu dal občutka, da občina od njega nima nobenih koristi. Ko vidim očeta, kako vztraja v svoji bolezni, ga imam še bolj rada.

 Pogrešam svojega očeta – tistega, ki ga ni mučila anksioznost, ki ni trpel in ki je bil srečen. Hudo mi je, da se mora vsak dan boriti z nevidnim sovražnikom v svoji glavi.

 Ne glede na to si oče na vso moč prizadeva ohranjati pozitivnega duha. Ko so ga nedavno spet prevzela temna čustva, je bil odločen vsak dan prebrati nekaj iz Svetega pisma, pa čeprav zgolj nekaj vrstic. To ga je močno okrepilo. Že takšna na videz preprosta navada je bila rešilna bilka. Še nikdar nisem bila nanj tako ponosna kakor takrat.

 Zelo mi je pri srcu Nehemija 8:10, kjer piše: »Veselje, ki ga daje Jehova, [je] vaša utrdba.« To je še kako res. Veselje, ki ga občutim, ko sem v občini med soverniki in polno sodelujem v duhovnih dejavnostih, mi zapolni praznino, ki se kdaj pa kdaj naseli v srcu. Pri srcu mi postane toplo in ta občutek me spremlja ves dan. Iz očetovega zgleda sem se naučila, da ti v vsaki tvoji bitki Jehova stoji ob strani.

 V razmislek: Kako je Emily v oporo svojemu bolnemu očetu? Kako lahko pomagaš komu, ki trpi za depresijo?