Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Sveto pismo na spletu

SVETO PISMO – PREVOD NOVI SVET

Apostolska dela 7:1–60

7  Tedaj je veliki duhovnik rekel: »Ali je to res?«  Štefan pa je dejal: »Bratje in očetje, poslušajte. Ko je bil naš praoče Abraham v Mezopotamiji, še preden se je nastanil v Haránu,+ se mu je prikazal Bog slave+  in mu rekel: ‚Odidi iz svoje dežele in od svojih sorodnikov ter pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal.‘+  Tedaj je odšel iz kaldejske dežele in se nastanil v Haránu. Po očetovi smrti+ pa mu je Bog naročil, da naj se od tam preseli v to deželo, v kateri zdaj prebivate vi.+  Vendar mu v njej ni dal niti za ped dedne posesti.+ Obljubil pa mu je, da mu jo bo dal v last+ in za njim njegovemu semenu*,+ čeprav Abraham takrat sploh še ni imel otrok.+  Bog mu je tudi rekel, da bo njegovo seme bivalo kot priseljenci+ v tuji deželi+ in da jih bodo zasužnjili in jih stiskali štiristo let.+  ‚Temu narodu, ki mu bodo sužnjevali, pa bom sodil jaz,‘+ je rekel Bog, ‚in potem bodo odšli ter mi na tem kraju opravljali sveto službo.‘+  Z njim je sklenil tudi zavezo obrezovanja.+ Tako se mu je rodil Izak,+ in tega je osmi dan obrezal,+ Izaku se je rodil Jakob, Jakobu pa dvanajst naših očakov.+  Ti očaki so postali ljubosumni+ na Jožefa in ga prodali v Egipt.+ Toda Bog je bil z njim+ 10  in ga rešil iz vseh njegovih stisk ter mu omogočil, da si je pridobil naklonjenost faraona, egiptovskega kralja, in se pred njim izkazal modrega. Ta ga je postavil za upravitelja nad Egiptom in vso svojo hišo.+ 11  Potem pa je nad ves Egipt in Kánaan prišla lakota in z njo huda stiska, tako da naši praočetje niso mogli najti živeža.+ 12  Toda Jakob je slišal, da imajo v Egiptu hrano,+ zato je tja prvikrat poslal naše praočete.+ 13  Drugič pa se je dal Jožef svojim bratom prepoznati,+ in faraon je izvedel za Jožefovo poreklo.+ 14  Tako je Jožef poslal po svojega očeta Jakoba in vse svoje sorodnike ter jih poklical od tam,+ vsega skupaj petinsedemdeset duš*.+ 15  Jakob je šel v Egipt+ in tam umrl,+ prav tako tudi naši praočetje,+ 16  in prepeljali so jih v Síhem+ ter položili v grob,+ ki ga je Abraham s srebrnim denarjem po določeni ceni kupil v Síhemu od Hamórjevih sinov.+ 17  In ko se je bližal čas, da se izpolni obljuba, ki jo je Bog odkrito izrekel Abrahamu, je ljudstvo v Egiptu raslo in se množilo.+ 18  Potem pa je nad Egiptom vstal drug kralj, ki ni poznal Jožefa.+ 19  Ta je z našim rodom ravnal zvijačno+ in naše očete po krivem prisilil, da so svoje dojenčke dali iz rok, da ti ne bi ostali pri življenju.+ 20  Prav takrat se je rodil Mojzes,+ in ta je bil zelo lep, tudi v Božjih očeh.+ Tri mesece je bil v negi na domu svojega očeta. 21  Ko pa so ga dali iz rok, ga je vzela faraonova hči in ga vzgojila kot lastnega sina.+ 22  Tako so Mojzesa poučili o vsej egipčanski modrosti.+ Bil je mogočen v besedah+ in dejanjih. 23  Ko pa je dopolnil štirideset let, ga je v srcu obšlo, da bi šel pogledat svoje brate, Izraelove sinove.+ 24  Tako je nekega dne videl, kako Egipčan enemu od njih dela krivico. Zato je svojega brata obranil in ga maščeval, s tem da je Egipčana pobil na tla.+ 25  Menil je, da bodo njegovi bratje dojeli, da jih po njegovi roki rešuje Bog,+ toda niso dojeli. 26  Naslednji dan se je pojavil med njimi, ko sta se dva tepla. Skušal ju je pomiriti+ z besedami: ‚Moža, saj sta brata. Zakaj drug drugemu delata krivico?‘+ 27  Toda ta, ki je bližnjemu delal krivico, ga je odrinil in rekel: ‚Kdo te je postavil za voditelja in sodnika nad nami?+ 28  Menda me ne misliš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?‘+ 29  Ob teh besedah je Mojzes pobegnil in se kot tujec naselil v madijánski deželi.+ Tam sta se mu rodila dva sinova.+ 30  In ko se je dopolnilo štirideset let, se mu je v pustinji pri gori Sinaj v plamenu gorečega trnovega grma prikazal angel.+ 31  Mojzes se je ob pogledu na ta prizor začudil.+ Toda ko je skušal priti bliže, da bi videl, kaj je to, se je zaslišal Jehovov glas: 32  ‚Jaz sem Bog tvojih praočetov, Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.‘+ Mojzes je začel trepetati in si ni upal dalje gledati. 33  Jehova mu je rekel: ‚Sezuj si sandale, zakaj kraj, na katerem stojiš, je sveta zemlja.+ 34  Dobro sem videl, kako grdo ravnajo z mojim ljudstvom, ki je v Egiptu,+ in slišal sem njegovo ječanje,+ pa sem prišel dol, da ga rešim.+ Zato pridi, poslal te bom v Egipt.‘+ 35  Tega Mojzesa, ki so se mu odrekli z besedami ‚Kdo te je postavil za voditelja in sodnika?‘,+ tega je Bog po roki angela, ki se mu je prikazal v trnovem grmu, poslal+ za voditelja in rešitelja. 36  Ta jih je popeljal ven+ ter delal čudeže in znamenja v Egiptu+ in v Rdečem morju+ in v pustinji štirideset let.+ 37  Ravno ta Mojzes je Izraelovim sinovom rekel: ‚Bog vam bo izmed vaših bratov postavil preroka, kakršen sem jaz.‘+ 38  Ravno on+ je bil med občino+ v pustinji z angelom,+ ki mu je govoril na gori Sinaj, in z našimi praočeti, in on je prejel žive svete izreke,+ da bi jih izročil vam. 39  Njega naši praočetje niso hoteli ubogati, temveč so ga zavrgli+ in se v srcu obrnili nazaj v Egipt.+ 40  Aronu so rekli: ‚Naredi nam bogove, da bodo šli pred nami. Ne vemo namreč, kaj se je zgodilo s tem Mojzesom, ki nas je popeljal iz egiptovske dežele.‘+ 41  Tako so tiste dni naredili tele+ in temu maliku žrtvovali ter se začeli veseliti dela svojih rok.+ 42  Zato se je Bog obrnil in jih pustil,+ da so častili vojsko nebesnih teles, tako kakor to piše v knjigi prerokov:+ ‚Mar ste meni štirideset let v pustinji prinašali žrtve in daritve, Izraelova hiša?+ 43  Ne, temveč nosili ste Mólohov+ šotor in zvezdo+ boga Rajfána, podobi, ki ste ju naredili, da bi ju častili. Zato vas bom izgnal+ onstran Babilona.‘  44  Naši praočetje so imeli v pustinji šotor pričevanja, tako kakor je ukazal Bog, ko je Mojzesu rekel, naj ga naredi po vzorcu, ki ga je bil videl.+ 45  In ta šotor, ki so ga nasledili, so potem z Jozuetom+ prinesli v deželo, ki je bila v lasti narodov,+ ki jih je Bog pregnal izpred naših praočetov.+ Tu je ostal vse do dni Davida. 46  Ta je v Božjih očeh našel naklonjenost+ in prosil, da bi smel Jakobovemu Bogu postaviti bivališče.+ 47  Toda hišo mu je zgradil Salomon.+ 48  Vendar Najvišji ne prebiva v hišah, narejenih z rokami,+ tako kot to pravi prerok: 49  ‚Nebesa so moj prestol+ in zemlja moj podnožnik.+ Kakšno hišo mi boste sezidali? pravi Jehova. In kje je kraj, kjer bi lahko prebival?+ 50  Saj je vendar vse to naredila moja roka, mar ne?‘+ 51  Vi trdovratneži neobrezanega srca+ in ušes, vedno se upirate svetemu duhu; kakor so se vaši praočetje, se tudi vi.+ 52  Katerega izmed prerokov vaši praočetje niso preganjali?+ Da, pobili+ so tiste, ki so vnaprej oznanili prihod Pravičnega,+ čigar izdajalci in morilci ste zdaj postali vi,+ 53  vi, ki ste prejeli Postavo, ki so jo izročili angeli,+ pa se po njej ne ravnate.« 54  Ko so pa to slišali, so se v srcu zelo razjezili+ in začeli škripati+ z zobmi proti njemu. 55  On pa je, poln svetega duha, uprl pogled v nebo ter zagledal Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desni.+ 56  In je rekel: »Glejte! Nebesa vidim odprta+ in Sina človekovega,+ da stoji na Božji desni.«+ 57  Tedaj so na ves glas zavpili, si z rokami zatisnili ušesa+ in vsi hkrati planili nanj. 58  Vrgli so ga iz mesta+ in začeli vanj metati kamenje.+ Priče+ so svoja vrhnja oblačila odložile k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel.+ 59  In ko so še metali kamenje v Štefana, je ta prosil in rekel: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha.«+ 60  Nato je pokleknil in z močnim glasom zaklical: »Jehova, tega greha jim ne štej za slabo!«+ Ko je to rekel, je zaspal v smrt.

Opombe

Ali »potomstvu«.
Glej opombi k 1Mz 46:20, 27.