Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

Sveto pismo na spletu

SVETO PISMO – PREVOD NOVI SVET

1. Mojzesova 42:1–38

42  Tudi Jakob je izvedel, da imajo v Egiptu žito,+ pa je svojim sinovom rekel: »Kaj gledate drug drugega?«  Nato pa dodal: »Slišal sem, da imajo v Egiptu žito.+ Pojdite tja in nam ga kupite, da ne bomo pomrli, ampak bomo ostali živi.«  Deset Jožefovih bratov+ je torej šlo v Egipt kupit žita.  Toda Benjamina,+ Jožefovega brata, Jakob ni poslal skupaj z drugimi brati. Rekel je namreč: »Da ga ne doleti smrt.«+  Tako so skupaj z drugimi, ki so prihajali kupovat, prišli tudi Izraelovi sinovi, saj je bila v kánaanski deželi lakota.+  Jožef pa je bil upravitelj v egiptovski deželi.+ Prodajal je ljudem iz vseh dežel.+ Tako so prišli tudi njegovi bratje ter pokleknili pred njim in se priklonili do tal.+  Ko je Jožef zagledal svoje brate, jih je takoj prepoznal, toda sam se jim ni dal prepoznati.+ Z njimi je strogo govoril. Vprašal jih je: »Odkod ste prišli?« Odgovorili so: »Prišli smo iz kánaanske dežele kupit živež.«+  Jožef je torej prepoznal svoje brate, toda oni njega niso prepoznali.  Takoj se je spomnil tega, kar je o njih sanjal.+ Rekel jim je: »Vohuni ste! Prišli ste si ogledat, kje je dežela nezaščitena!«+ 10  Oni pa so mu odvrnili: »Ne, gospod,+ tvoji služabniki+ so prišli kupit živež. 11  Vsi smo sinovi enega moža. Smo pošteni ljudje. Tvoji služabniki niso vohuni.«+ 12  On pa jim je rekel: »Ni res! Prišli ste si ogledat, kje je dežela nezaščitena!«+ 13  Tedaj so rekli: »Tvojih služabnikov je dvanajst. Vsi smo bratje,+ sinovi enega moža+ v kánaanski deželi. Najmlajši je zdaj pri našem očetu,+ enega pa ni več.«+ 14  Toda Jožef jim je odvrnil: »Tako je, kot sem rekel: ‚Vohuni ste!‘ 15  Takole vas bom preizkusil: kakor res živi faraon, dokler ne pride sem vaš najmlajši brat, ne boste odšli odtod.+ 16  Pošljite enega od vas, da pripelje vašega brata, vi pa boste medtem zvezani. Tako se bo videlo, ali ste govorili resnico.+ In če niste govorili resnice, kakor res živi faraon, ste vohuni.« 17  Potem jih je vse skupaj priprl za tri dni. 18  Tretji dan pa jim je Jožef dejal: »Storite naslednje in ostali boste živi. Jaz se bojim+ pravega Boga. 19  Če ste pošteni, naj ostane eden izmed vaših bratov zvezan v priporu,+ drugi pa pojdite in vzemite žito za lačne v svojih hišah.+ 20  Potem mi pripeljite najmlajšega brata, da se vaše besede izkažejo za resnične, in ne boste umrli.«+ In oni so se strinjali. 21  Drug drugemu pa so govorili: »Nedvomno smo krivi zaradi tega, kar smo storili svojemu bratu.+ Videli smo namreč njegovo stisko*, ko nas je prosil, naj se ga usmilimo, pa mu nismo prisluhnili. Zato je prišla nad nas ta stiska.«+ 22  Tedaj jim je Rúben dejal: »Ali vam nisem rekel ‚Ne pregrešite se nad otrokom‘? Vendar niste poslušali.+ Glejte, zdaj se zahteva povračilo za njegovo kri.«+ 23  Oni pa niso vedeli, da jih Jožef razume, saj je z njimi govoril po tolmaču. 24  Tedaj je šel Jožef stran od njih in se zjokal.+ Ko se je vrnil, je govoril z njimi, nato pa vzel Símeona+ in ga pred njihovimi očmi zvezal.+ 25  Potem je zapovedal, naj jim napolnijo vreče z žitom in jim vrnejo denar, vsakemu v njegovo vrečo,+ ter jim dajo hrano za na pot.+ In storili so jim tako. 26  Naložili so torej žito na osle in odšli. 27  Ko je eden izmed njih v prenočišču odprl vrečo, da bi nakrmil osla,+ je zagledal svoj denar, in glej, bil je v vreči na vrhu.+ 28  Tedaj je svojim bratom rekel: »Denar so mi vrnili, glejte, v vreči je!« Srce jim je od strahu odrevenelo. Trepetaje so se obračali drug k drugemu in govorili:+ »Kaj nam je Bog to storil?«+ 29  Nazadnje so prispeli k svojemu očetu Jakobu v kánaansko deželo in mu povedali vse, kar se jim je pripetilo: 30  »Mož, ki je gospodar v deželi, je z nami strogo govoril,+ saj je menil, da smo vohuni in da si ogledujemo deželo.+ 31  Mi pa smo mu rekli: ‚Pošteni ljudje smo.+ Nismo vohuni. 32  Nas je dvanajst bratov,+ vsi smo sinovi istega očeta.+ Enega ni več,+ najmlajši pa je zdaj pri očetu v kánaanski deželi.‘+ 33  Toda mož, ki je gospodar v deželi, nam je rekel:+ ‚To, ali ste pošteni,+ bom spoznal po temle: eden od vaših bratov naj ostane pri meni.+ Vi pa vzemite hrano za lačne v svojih hišah in pojdite.+ 34  Pripeljite mi svojega najmlajšega brata, tako da bom videl, da niste vohuni, ampak pošteni ljudje. Tedaj vam bom brata vrnil in lahko boste trgovali v deželi.‘«+ 35  Ko pa so praznili svoje vreče, je vsakdo v vreči našel svojo mošnjo z denarjem. Tako sami kakor njihov oče so se ob pogledu na te mošnje prestrašili. 36  Tedaj je njihov oče Jakob vzkliknil: »Zaradi vas ostajam brez otrok!+ Jožefa ni več, tudi Símeona ni več+ in še Benjamina hočete vzeti! Vse to je prišlo nadme!« 37  Rúben pa je očetu rekel: »Če ti ga ne pripeljem nazaj, lahko usmrtiš moja sinova.+ Zaupaj mi ga, in vrnil ti ga bom.«+ 38  Toda on je dejal: »Moj sin ne bo šel z vami, kajti njegov brat je mrtev in ostal je sam.+ Če bi na poti, na katero boste odšli, umrl, bi mojo sivo glavo spravili žalostno v šeól*+

Opombe

Dobesedno »stisko njegove duše«.
Glej Dodatek 6.