Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP NOVEMBER 2015

 POSNEMAJMO NJIHOVO VERO | TIMOTEJ

»Moj ljubljeni in zvesti otrok v Gospodu«

»Moj ljubljeni in zvesti otrok v Gospodu«

TIMOTEJ je strumno korakal po poti in se vse bolj oddaljeval od svojega doma. Oči, iz katerih je velo pričakovanje, je imel usmerjene naravnost naprej. Njegova prijatelja sta stopala pred njim, medtem ko so prečkali polja, ki so mu bila še kako znana. Za njimi je počasi izginjalo mesto Listra, ki je ležalo na vrhu majhnega hriba v dolini. Timoteju se je risal nasmešek na obrazu, ko je pomislil na svojo mamo in babico, ki sta kar žareli od ponosa, a hkrati zadrževali solze, medtem ko sta gledali, kako odhaja. Ali naj se obrne in še zadnjič pomaha v slovo?

Apostol Pavel se je tu in tam obrnil k Timoteju in se mu spodbudno nasmehnil. Vedel je, da bo moral Timotej premagati plahost, ki jo je v določeni meri še imel, vendar mu je bilo v veselje videti zagnanost tega mladeniča. Timotej je bil še mlad, morda v svojih poznih najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih, in do Pavla je čutil izredno spoštovanje in naklonjenost. Sedaj se je s tem dinamičnim in zvestim moškim podal na pot, ki ga bo ponesla na stotine kilometrov proč od doma. Na svojem potovanju bosta pešačila in plula z ladjo, znašla pa se bosta tudi v številnih nevarnostih. Timotej ni mogel zagotovo vedeti, ali bo sploh še kdaj videl svoj dom.

Kaj je gnalo tega mladeniča, da je izbral takšno življenjsko pot? Katere nagrade bi sploh bile vredne takšnih žrtev? In kako lahko vera, ki jo je imel Timotej, vpliva na našo vero?

»OD NAJZGODNEJŠEGA OTROŠTVA«

Vrnimo se dve ali tri leta nazaj. Listra je bila po vsej verjetnosti Timotejev rojstni kraj. Bila je majhno podeželsko mesto v odročni dolini, bogati z vodo. Prebivalci tega mesta so morda razumeli grško, vendar so govorili likaonsko, svoj krajevni jezik. Nekega dne pa je v tem spokojnem mestu nastal nemir. Iz bližnjega mesta Ikonij, ki je bilo precej večje, sta prispela krščanska misijonarja, apostol Pavel in njegov popotni tovariš Barnaba. Medtem ko sta oznanjevala na javnem kraju, je Pavel opazil hromega človeka, ki je pokazal, da ima vero. Zato ga je čudežno ozdravil! (Apostolska dela 14:5–10)

Mnogi prebivalci Listre so očitno verjeli krajevnim legendam o bogovih, ki naj bi si v preteklosti nadeli človeško telo in obiskali to področje. Zato so ljudje zmotno mislili, da je Pavel Hermes, Barnaba pa Zevs! Ta ponižna kristjana sta množico komaj zadržala, da jima ni darovala žrtve. (Apostolska dela 14:11–18)

Vendar pa peščica ljudi v Listri ni verjela, da so jih obiskali mitološki poganski bogovi. Razumeli so, da sta jih obiskala navadna človeka, ki sta jim prinesla čudovito sporočilo. Na primer, Pavlu in Barnabu sta zagotovo z velikim navdušenjem in veseljem prisluhnili Judinja Evnika, ki je bila poročena z neverujočim Grkom, * in njena mama Loida. Končno je prispela novica, po kateri je hrepenel vsak zvesti Jud – Mesija je prišel in izpolnil veliko prerokb, ki so bile v Svetih spisih napisane o njem!

Predstavljajte si, kako je Pavlov obisk vplival na Timoteja, ki je bil »že od najzgodnejšega otroštva« poučen, da globoko ceni svete Hebrejske spise.  (2. Timoteju 3:15) Prav kakor njegova mama in babica je lahko videl, da Pavel in Barnaba govorita resnico o Mesiju. Pomislite tudi na hromega človeka, ki ga je ozdravil Pavel. Timotej ga je od svojega otroštva pa do sedaj verjetno že neštetokrat srečal na ulicah Listre. Sedaj pa je lahko videl, kako prvič v življenju hodi! Nič čudnega ni, da sta Evnika in Loida postali kristjanki, prav tako tudi Timotej. Vse do danes se lahko stari starši in starši veliko naučijo od Loide in Evnike. Ali bi lahko tudi vi bili dober zgled za mlade?

»SKOZI VELIKO STISK«

Tisti, ki so v Listri postali kristjani, so bili gotovo navdušeni, ko so izvedeli za upanje, ki je bilo ponujeno Kristusovim sledilcem. Toda naučili so se tudi, da biti Kristusov učenec terja svoj davek. V Listro so prišli fanatični judovski nasprotniki iz Ikonija in Antiohije ter vznemirili tamkajšnje labilne posameznike in jih naščuvali proti Pavlu in Barnabu. Kmalu zatem je nasilna drhal začela metati kamenje na Pavla. Večkrat ga je zadela in padel je na tla. Drhal ga je odvlekla iz mesta in ga tam pustila, saj je menila, da je mrtev. (Apostolska dela 14:19)

Toda učenci iz Listre so poiskali Pavla in ga obstopili. Zagotovo so občutili veliko olajšanje, ko se je premaknil, nato pa vstal in pogumno odšel nazaj v Listro! Naslednji dan sta se Pavel in Barnaba odpravila oznanjevat v mesto Derba. Potem ko sta tudi tam pridobila nove učence, sta se kljub nevarnosti neustrašno vrnila v Listro. Zakaj? Poročilo iz Svetega pisma nam pove: »Krepila [sta] učence. Bodrila sta jih, naj ostanejo v veri.« Predstavljajte si mladega Timoteja, kako s široko razprtimi očmi posluša, ko Pavel in Barnaba poučujeta tamkajšnje kristjane, da je njihovo veličastno upanje na prihodnost vredno vseh trenutnih stisk. Rekla sta: »Skozi veliko stisk moramo, da pridemo v Božje kraljestvo.« (Apostolska dela 14:20–22)

Timotej je odprl svoje srce poučevanju apostola Pavla.

Timotej je videl, da Pavel živi po teh besedah, saj se je s stiskami pogumno spoprijel, zato da bi lahko drugim govoril o dobri novici. Torej je Timotej vedel, da mu bodo, če bo posnemal Pavlov zgled, prebivalci Listre nasprotovali in morda mu bo nasprotoval celo njegov lastni oče. Ampak ni dovolil, da bi takšni pritiski vplivali na njegovo odločitev, kako bo služil Bogu. Danes je veliko mladih, ki so podobni Timoteju. Modro iščejo spodbudne in krepilne prijatelje z močno vero. Poleg tega ne dopustijo nasprotovanju, da bi jih odvrnilo od služenja pravemu Bogu!

 »O NJEM SO BRATJE [...] DOBRO GOVORILI«

Kot smo že omenili, je Pavel verjetno dve ali tri leta kasneje zopet obiskal Timoteja. V mislih si naslikajte, kako je v Timotejevem domu kar završalo od navdušenja, ko je prispel Pavel, tokrat skupaj s Silom. To je bil nedvomno vesel trenutek tudi za Pavla. Na lastne oči je lahko videl, kaj je zraslo iz semen resnice, ki jih je posejal v Listri. Tu sta bili sedaj zvesti kristjanki Loida in njena hči Evnika, obe polni vere »brez vsake hinavščine« – vere, ki jo je Pavel tako cenil. (2. Timoteju 1:5) Kaj pa mladi Timotej?

Pavel je izvedel, da je mladenič od prejšnjega obiska pa do sedaj izvrstno napredoval v zrelosti. O Timoteju »so bratje [...] dobro govorili« ne samo v Listri, ampak tudi v Ikoniju, ki je bil oddaljen okoli 30 kilometrov proti severovzhodu. (Apostolska dela 16:2) Kako pa si je pridobil takšen sloves?

»Sveti spisi«, o katerih sta mama in babica »od najzgodnejšega otroštva« poučevali Timoteja, so vsebovali modre in praktične nasvete za mladostnike. (2. Timoteju 3:15) Eden od njih se glasi: »Spominjaj se svojega Velikega stvarnika v dnevih svoje mladosti.« (Pridigar 12:1) Te besede so za Timoteja dobile še globlji pomen, potem ko je sprejel krščanstvo. Spoznal je, da je eden od najboljših načinov, kako se spominjati svojega Velikega stvarnika, ta, da drugim govori dobro novico o Božjem Sinu, Kristusu. Timotej se je sčasoma naučil premagati svojo sramežljivo naravo, ki ga je ovirala, in drugim pogumno govoriti dobro novico o Jezusu Kristusu.

Odgovorni moški v krščanskih občinah so opazili Timotejev napredek. Brez dvoma so bili ganjeni, ko so videli, kako je ta mladenič izgrajeval in spodbujal vse okoli sebe. Vendar pa je bilo še pomembnejše to, da ga je opazil Jehova. Bog je glede njega navdihnil nekaj napovedi, morda v zvezi s tem, kakšno delo bo v številnih krščanskih občinah opravljal v prihodnosti. Pavel je med svojim obiskom ugotovil, da bi lahko bil Timotej koristen popotni tovariš na njegovih misijonarskih potovanjih. Bratje v Listri so se s tem strinjali. Na mladeniča so položili roke, kar je pomenilo, da mu je bila dodeljena posebna naloga pri služenju Bogu Jehovu. (1. Timoteju 1:18; 4:14)

Lahko si kar predstavljamo, s kakšno ponižnostjo in strahospoštovanjem je Timotej sprejel to zaupano mu prednost in odgovornost. Pripravljen je bil oditi. * Kako se je Timotejev neverujoči oče odzval na to, da je sedaj njegov sin postal potujoči krščanski služabnik? Verjetno si je popolnoma drugače zamislil sinovo prihodnost. Kaj pa Timotejeva mama in babica? Ali sta žareli od ponosa, obenem pa skušali skriti svoje skrbi glede mladeničeve varnosti? To bi bilo povsem naravno.

Kar zagotovo vemo, je to, da je Timotej šel. Tistega jutra, opisanega v uvodu tega članka, je začel življenje kot popotni tovariš apostola Pavla. Ko je zapuščal Listro, je vsak kamenček, ki je zaškrtal pod njegovimi sandalami, in vsaka travna bilka, ki je zašelestela, ko jo je pohodil, pomenila še en korak dlje od doma proti neznanemu. Po dolgem dnevu hoje so trije možje dosegli Ikonij. Timotej je nato opazoval, kako sta Pavel in Sila vernikom v Ikoniju posredovala najnovejša navodila od vodstvenega organa v Jeruzalemu in si prizadevala okrepiti njihovo vero. (Apostolska dela 16:4, 5) Toda to je bil šele začetek.

Misijonarji so po tem, ko so obiskali krščanske občine v Galatiji, pustili za seboj široke in tlakovane rimske ceste ter pešačili stotine kilometrov čez prostrano planoto Frigije proti severu, nato pa še proti zahodu. Ves čas so se pustili voditi Božjemu svetemu duhu in na koncu prispeli do Troade. Tu so se vkrcali na ladjo in odpluli proti Makedoniji. (Apostolska dela 16:6–12) Pavel je do takrat že videl, kako koristen je Timotej, zato ga je lahko pustil s Silom v Beroji. (Apostolska dela 17:14) Mladeniča je celo samega poslal v Tesaloniko. Timotej je v tem mestu krepil zveste kristjane, s čimer je posnemal zglede, ki jih je tako pozorno opazoval. (1. Tesaloničanom 3:1–3)

Pavel je kasneje napisal o Timoteju: »Nimam nikogar drugega, ki bi imel takšno stališče kot on  in bi iskreno skrbel za vaše zadeve.« (Filipljanom 2:20) Tega slovesa si Timotej ni pridobil kar mimogrede. Zaslužil si ga je, ker je marljivo in ponižno služil ter zvesto prestajal težke preizkušnje. Kako izjemen zgled za današnje mlade! Nikoli ne pozabite, da je to, kakšen sloves boste imeli, večinoma odvisno od vas. Mladi, imate čudovito priložnost, da si ustvarite dobro ime, s tem da v življenju dajete na prvo mesto Boga Jehova in da z drugimi ravnate prijazno in spoštljivo.

»STORI VSE, KAR LE MOREŠ, DA BOŠ ČIMPREJ PRIŠEL K MENI«

Timotej je že v mladosti svoje življenje posvetil krščanski službi.

Timotej je kakih 14 let veliko sodeloval s svojim prijateljem apostolom Pavlom. Doživel je številne nevarnosti, v katerih se je Pavel znašel med svojim služenjem, pa tudi mnoge radosti. (2. Korinčanom 11:24–27) Timoteja so zaradi vere celo zaprli. (Hebrejcem 13:23) Poleg tega je kakor Pavel svojim krščanskim bratom in sestram izkazoval močno in iskreno ljubezen ter skrb. Zato mu je Pavel napisal: »Spominjam [se] tvojih solz.« (2. Timoteju 1:4) Videti je, da se je Timotej naučil tako kot Pavel jokati s tistimi, ki jokajo – z njimi je sočustvoval, tako da jih je lažje spodbujal in tolažil. (Rimljanom 12:15) Tudi mi se potrudimo delati enako!

Nič ne preseneča, da je Timotej sčasoma postal izjemen krščanski nadzornik. Pavel mu ni zaupal samo tega, da obiskuje krščanske občine in jih utrjuje ter spodbuja, ampak tudi to, da za občinske starešine in strežne služabnike postavlja moške, ki so ustrezali za to določenim pogojem. (1. Timoteju 5:22)

Pavel je bil Timoteju zelo naklonjen. Mladeniču je dal veliko koristnih napotkov in očetovskih nasvetov. Spodbujal ga je, naj neguje svoje duhovne darove in naj duhovno raste ter napreduje. (1. Timoteju 4:15, 16) Timoteja je tudi spodbujal, naj nikoli ne dopusti svoji mladosti – in morda še kančku naravne nesamozavesti – da ga ovira takrat, ko mora trdno zastopati to, kar je prav. (1. Timoteju 1:3; 4:6, 7, 11, 12) Pavel mu je celo dal nasvet glede tega, kako naj se spoprime s svojimi pogostimi boleznimi, verjetno je večkrat trpel zaradi težav z želodcem. (1. Timoteju 5:23)

Prišel je čas, ko se je Pavel zavedal, da se je približal konec njegovega življenja – očitno je bil tik pred tem, da ga usmrtijo. Timoteju je poslal zadnje navdihnjeno pismo. V pismu so med drugim zapisane naslednje ganljive besede: »Stori vse, kar le moreš, da boš čimprej prišel k meni.« (2. Timoteju 4:9) Pavel je imel Timoteja zelo rad. Imenoval ga je »moj ljubljeni in zvesti otrok v Gospodu«. (1. Korinčanom 4:17) Ni čudno, da je Pavel želel imeti svojega prijatelja ob sebi, ko se mu je približevala smrt! Vsak od nas se lahko vpraša: »Ali se ljudje, ko se spoprijemajo s težavami, obrnejo name po tolažbo?«

Ali je Timoteju uspelo pravočasno priti k Pavlu? Tega ne vemo. Vemo pa, da se je vedno po svojih najboljših močeh trudil, da je Pavlu in mnogim drugim priskrbel tolažbo in spodbudo. Živel je v skladu s pomenom svojega imena; Timotej namreč pomeni »tisti, ki izkazuje čast Bogu«. Vsem nam, mlajšim in starejšim, je dal izjemen zgled vere, ki je vreden posnemanja.

^ odst. 9 Glejte »Ali ste vedeli?« v tej reviji.

^ odst. 20 Timotej se je na Pavlovo priporočilo dal celo obrezati. Vendar ne zato, ker bi bil to pogoj za kristjane, ampak zato, ker Pavel ni želel, da bi imeli Judje, ki bi jim oznanjevala, kakšen razlog za pritoževanje nad tem mladeničem, čigar oče je bil Nejud. (Apostolska dela 16:3)

Spoznajte več

Prizadevajmo si za cilje, ki so v slavo Bogu

Ali sta bogastvo in visoka izobrazba najpomembnejša cilja? Poglej, kako ti lahko Timotejev zgled pomaga, da boš sprejemal pravilne odločitve.