Nastavitev dostopnosti

Search

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP MAJ 2015

 POSNEMAJMO NJIHOVO VERO | JOŽEF

»Sem mar jaz namesto Boga?«

»Sem mar jaz namesto Boga?«

JOŽEF stoji v svojem vrtu, ko se začne spuščati mrak. Morda s pogledom zajame dateljnove palme in druga sadna drevesa, umetne ribnike z vodnimi rastlinami, tik za zidom pa lahko bežno vidi faraonovo palačo. Zamislite si, da zasliši oddaljene glasove, ki prihajajo iz njegove hiše. Manase spravlja svojega mlajšega bratca Efraima v smeh. Jožef si lahko predstavlja, kaj se dogaja v hiši, kako se njegova žena nežno smehlja norčijam njunih dveh otrok. Nasmehne se. Ve, da je blagoslovljen človek.

Jožef je svojega prvorojenca poimenoval Manase, saj to ime vsebuje misel, da je nekaj pozabljeno. (1. Mojzesova 41:51) Božji blagoslovi, ki jih je bil deležen v zadnjih letih, so mu zagotovo ublažili bolečino, ki so mu jo prizadejali spomini na njegov dom, brate in očeta. Sovraštvo, ki so ga njegovi starejši bratje čutili do njega, mu je spremenilo življenje. Napadli so ga, razmišljali, kako bi ga ubili, nato pa ga za sužnja prodali potujočim trgovcem. Od takrat se mu je življenje večkrat popolnoma obrnilo na glavo. Kakih dvanajst let je bil suženj pa tudi zapornik – nekaj časa je bil celo vklenjen v železne okove. Sedaj pa je bil drugi najvplivnejši človek v mogočnem Egiptu, takoj za faraonom! *

Jožef je lahko že nekaj let opazoval, kako so se dogodki odvijali točno tako, kot je napovedal Jehova. Egipt je že krepko stopil v prerokovan čas sedmih let obilne žetve in Jožef je v celotnem Egiptu nadziral skladiščenje presežka žita. V tem času sta z ženo Asenato imela dva sinova. Kljub temu so mu misli pogosto odtavale k njegovi družini, ki je bila stotine kilometrov oddaljena od Egipta, še posebej k njegovemu mlajšemu bratu Benjaminu in njunemu dragemu očetu Jakobu. Jožef se je morda spraševal, ali sta dobro in na varnem. Spraševal se je morda tudi, ali so se njegovi bratje spremenili ali pa so še vedno nasilni. Poleg tega ga je zanimalo, ali bo sploh kdaj lahko premostil prepad, ki je nastal med njim in njegovo družino.

Če je mir v vaši družini kdaj skalila ljubosumnost, izdajstvo ali sovraštvo, imate morda nekaj skupnega z Jožefom. Kaj se lahko o veri naučimo iz tega, kako je Jožef poskrbel za svojo družino?

»POJDITE K JOŽEFU«

Jožef je vsak dan imel polne roke dela in leta so kar poletela. Prav kakor je Jehova napovedal v sanjah, ki jih je dal faraonu, je sedmim letom obilnega pridelka sledila drastična sprememba. Zemlja ni več obrodila! Kmalu je lakota začela pestiti vse sosednje dežele. Toda v Svetem pismu piše: »V egiptovski deželi pa so povsod imeli kruha.« (1. Mojzesova 41:54) Nedvomno so Egipčani imeli koristi od Jožefove navdihnjene napovedi in dobre organiziranosti.

Jehova je lahko Jožefa uporabil zato, ker je ta ostal ponižen.

Egipčani so se morda čutili Jožefovi dolžniki in so ga hvalili kot dobrega organizatorja. Vendar  je Jožef želel, da gredo zasluge za to samo njegovemu Bogu Jehovu in nobenemu drugemu. Če s svojimi darovi, ki jih morda imamo, ponižno služimo Bogu, bo morda dovolil, da te darove uporabimo tako, kot si niti zamisliti ne moremo.

Toda čez čas je tudi Egipčane udarila lakota. Ko so rotili faraona za pomoč, jim je preprosto naročil: »Pojdite k Jožefu in storite vse, kar vam bo rekel!« Tako je Jožef odprl žitnice, kjer je bil shranjen presežek žita, in ljudje so lahko kupili to, kar so potrebovali. (1. Mojzesova 41:55, 56)

Ljudje v okoliških deželah pa niso imeli te sreče. V Kanaanu, ki je ležal na stotine kilometrov stran, je Jožefova družina trpela pomanjkanje. Ostareli Jakob je slišal, da v Egiptu imajo žito, zato je svojim sinovom naročil, naj se odpravijo tja in kupijo hrano. (1. Mojzesova 42:1, 2)

Jakob je poslal deset sinov, najmlajšega sina Benjamina pa je zadržal doma. Jakob se je še kako dobro spominjal časa, ko je poslal svojega ljubljenega Jožefa, naj sam obišče svoje starejše brate. Takrat ga je Jakob zadnjič videl. Starejši sinovi so prinesli domov Jožefov elegantni plašč – znamenje očetove ljubezni in cenjenja. Plašč je bil ves strgan in okrvavljen. Skrušenega ostarelega moža so pustili v prepričanju, da je Jožefa požrla zver. (1. Mojzesova 37:31–35)

»TAKOJ SE JE SPOMNIL«

Jakobovi sinovi so po dolgem potovanju prispeli v Egipt. Ko so povpraševali, kje lahko kupijo žito, so jih napotili k visokemu vladnemu predstavniku, imenovanemu Zafenat Paneah. (1. Mojzesova 41:45) Ali so vedeli, da je to Jožef, ko so ga zagledali? Sploh ne! Videli so le pomembnega egipčanskega vladarja, čigar pomoč so potrebovali. Da bi mu izkazali spoštovanje, so naredili to, kar je bilo povsem naravno: »Pokleknili [so] pred njim in se priklonili do tal.« (1. Mojzesova 42:5, 6)

Kaj pa Jožef? Svoje brate je v trenutku prepoznal! Še več, ko je videl, kako so se mu priklonili, se je v mislih vrnil nazaj v otroštvo. Iz poročila izvemo, da se je Jožef takoj »spomnil tega, kar je o njih sanjal«. Jožef je bil še fant, ko mu je Jehova dal te sanje. Napovedovale so čas, ko se mu bodo njegovi bratje priklanjali. In točno to so storili sedaj! (1. Mojzesova 37:2, 5–9; 42:7, 9) Kaj bo Jožef naredil? Ali jih bo objel? Ali se jim bo maščeval?

Vedel je, da se ne sme prepustiti čustvom, ne glede na to, kakšna bi lahko bila. Očitno je Jehova vodil ta presenetljivi zasuk dogodkov. V to je bil vpleten Božji namen. Jehova je Jakobu obljubil, da bo iz njegovega potomstva naredil mogočen narod. (1. Mojzesova 35:11, 12) Če bi bili Jožefovi bratje še vedno nasilni, sebični in brezvestni možje, bi bil lahko ta Božji namen ogrožen! Poleg tega, če bi se Jožef prepustil čustvom, bi lahko porušil občutljivo ravnovesje doma v Kanaanu in morda celo spravil v nevarnost svojega očeta in  Benjamina. Ali sta bila sploh še živa? Jožef se je odločil, da se svojim bratom ne bo dal prepoznati, zato da bi jih lahko preizkusil in ugotovil, kakšni ljudje so postali. Tedaj bo morda lahko razumel, kaj Jehova želi, da naredi.

Verjetno se ne boste nikoli znašli v takšnih nenavadnih okoliščinah. Toda prepiri in razdori v družini so danes zelo pogosti. Ko se spoprijemamo s takšnimi izzivi, se morda nagibamo k temu, da bi preprosto sledili svojemu srcu in naredili to, kar nam kot nepopolnim ljudem najprej pride na misel. Veliko bolj modro je, da posnemamo Jožefa in skušamo uvideti, kako Bog želi, da se lotimo zadeve. (Pregovori 14:12) Vendar ne pozabimo: čeprav je pomembno, da smo v miroljubnih odnosih s svojimi družinskimi člani, je še pomembnejše to, da smo v miroljubnem odnosu z Jehovom in njegovim Sinom. (Matej 10:37)

»TAKOLE VAS BOM PREIZKUSIL«

Jožef se je odločil, da bo svoje brate različno preizkusil in tako odkril, kakšni so v srcu. Z njimi je začel strogo govoriti po tolmaču. Obtožil jih je, da so vohuni iz tuje dežele. V zagovor so mu bratje povedali o svoji družini – med drugim tudi bistven podatek, da imajo mlajšega brata, ki je ostal doma. Jožef se je trudil skrivati svoje vznemirjenje. Ali je njegov mlajši brat res živ? Jožef je sedaj vedel, kaj mora narediti. Dejal jim je: »Takole vas bom preizkusil.« Nato jim je rekel, da mora videti tega najmlajšega brata. Čez čas jim je dovolil, da se odpravijo domov po najmlajšega brata, in sicer pod enim pogojem. Eden od njih se je moral strinjati, da ostane kot talec. (1. Mojzesova 42:9–20)

Bratje so se pogovorili o tem, ne da bi se zavedali, da jih Jožef lahko razume. Očitali so si za strašno dejanje, ki so ga pred 20 leti zagrešili. Rekli so: »Nedvomno smo krivi zaradi tega, kar smo storili svojemu bratu. Videli smo namreč njegovo stisko, ko nas je prosil, naj se ga usmilimo, pa mu nismo prisluhnili. Zato je prišla nad nas ta stiska.« Jožef je razumel, kaj so se pogovarjali, zato je moral iti stran od njih, da ne bi videli njegovih solz. (1. Mojzesova 42:21–24) Vedel pa je tudi, da iskreno kesanje zajema veliko več od tega, da človek zgolj obžaluje posledice hudobnega dejanja. Zato jih je še naprej preizkušal.

Poslal jih je domov in obdržal Simeona v zaporu. Poleg tega je dal skriti denar v vreče s hrano, ki so jih odnesli domov. Bratje so odpotovali domov in le stežka prepričali Jakoba, da pusti svojega dragega Benjamina skupaj z njimi nazaj v Egipt. Ko so prispeli v Egipt, so odkrito povedali oskrbniku Jožefove hiše za denar, ki so ga našli v vrečah, in dejali, da želijo povrniti celotno vsoto denarja. Ta ponudba je bila občudovanja vredna, vendar je Jožef moral izvedeti še več o njihovem pravem značaju. Povabil jih je na pojedino in le s težavo prikrival, kako ganjen je, ker vidi Benjamina. Nato jih je spet natovoril s hrano in poslal domov. Vendar je dal tokrat v Benjaminovo vrečo skriti srebrno čašo. (1. Mojzesova 42:26–44:2)

Tedaj je Jožef sprožil past. Svoje brate je dal prijeti in jih obtožil, da so ukradli čašo. Ko so jo našli v Benjaminovi vreči, so jih privedli nazaj k Jožefu. Sedaj je lahko Jožef spoznal, kakšni ljudje so njegovi bratje. Juda je spregovoril v njihovem imenu. Rotil je Jožefa za usmiljenje. Predlagal je celo to, da bi vseh enajst postalo sužnji v Egiptu. Jožef pa se s tem ni strinjal in je rekel, da mora samo Benjamin ostati kot suženj, drugi pa morajo oditi. (1. Mojzesova 44:2–17)

Juda si ni mogel kaj, da se ne bi odzval z ganljivim govorom. Rekel je: »Ostal [je] sam od svoje matere, in njega ima oče še posebej rad.« Te besede so se prav gotovo dotaknile Jožefa. Bil je namreč starejši sin Jakobove ljubljene žene Rahele, ki je umrla, ko je rodila Benjamina. Očitno je imel tudi Jožef enako kakor njegov oče dragocene spomine na Rahelo. Morda je imel ravno zaradi te vezi Benjamina še posebej rad. (1. Mojzesova 35:18–20; 44:20)

Juda je Jožefa še rotil, naj ne zasužnji Benjamina. Ponudil se je celo, da postane suženj namesto  njega. Nato pa je sklenil s srce parajočim vprašanjem: »Saj, kako bi lahko šel k svojemu očetu brez fanta in gledal nesrečo, ki bi zadela očeta?« (1. Mojzesova 44:18–34) To je bil sedaj dokaz, da se je ta mož spremenil. Ni le pokazal, da se kesa, ampak tudi občudovanja vredne lastnosti, kot so sočutje, nesebičnost in usmiljenje.

Jožef je spoznal, da njegovi bratje obžalujejo to, kar so mu naredili.

Jožef se ni mogel več zadrževati. Moral je sprostiti čustva, ki so se nakopičila v njem. Razpustil je služabnike in začel tako glasno jokati, da so ga lahko slišali celo v faraonovi palači. Nato pa se jim je končno razkril: »Jaz sem Jožef, vaš brat.« Objel je svoje osuple brate in jim dobrohotno odpustil vse, kar so mu naredili. (1. Mojzesova 45:1–15) Tako je posnemal Jehova, ki velikodušno odpušča. (Psalm 86:5) Ali tudi mi ravnamo enako?

»ŠE ŽIV«!

Ko je faraon slišal celotno zgodbo, ki je bila za vsem razburjenjem v Jožefovi hiši, je predlagal Jožefu, naj preseli svojega ostarelega očeta skupaj z vso družino v Egipt. Kmalu za tem je bil Jožef končno spet skupaj s svojim dragim očetom. Jakob je s solzami v očeh rekel: »Zdaj lahko umrem. Videl sem tvoje obličje in vem, da si še živ.« (1. Mojzesova 45:16–28; 46:29, 30)

Jakob je pravzaprav v Egiptu živel še 17 let. Živel je dovolj dolgo, da je dvanajstim sinovom izrekel blagoslove, ki so bili preroškega pomena. Jožefu, svojemu enajstemu sinu, je dal dvojni delež, ki je običajno pripadal prvorojencu. Iz njega naj bi nastala dva izraelska rodova. Kaj pa glede njegovega četrtega sina Juda, ki je od vseh svojih bratov najbolj pokazal, da mu je žal? Dobil je velik blagoslov: Mesija bo prišel iz njegove družinske linije! (1. Mojzesova, 48. in 49. poglavje)

Ko je Jakob umrl pri starosti 147 let, so se njegovi sinovi zbali, da se jim bo sedaj njihov mogočni brat Jožef želel maščevati. Toda Jožef jih je ljubeče potolažil. Vseskozi je trdil, da se njegovi bratje ne smejo počutiti slabo za to, kar se je zgodilo, saj je bila Jehovova volja, da se vsa družina preseli v Egipt. Nato jih je pomenljivo vprašal: »Sem mar jaz namesto Boga?« (1. Mojzesova 15:13; 45:7, 8; 50:15–21) Za Jožefa je bil Jehova popoln sodnik. Kako bi lahko potemtakem Jožef kaznoval te, ki jim je Jehova odpustil? (Hebrejcem 10:30)

Ali vam je kdaj izziv odpustiti? To je lahko še posebej težko, kadar nam kdo namerno škoduje. Vendar če bomo iz srca odpustili tem, ki se iskreno kesajo, bomo pomagali zaceliti veliko ran – tudi lastne. Tako bomo posnemali Jožefovo vero in njegovega usmiljenega Očeta, Jehova.

^ odst. 4 Glej članke iz rubrike »Posnemajmo njihovo vero« v Stražnem stolpu, 1. avgust 2014, 1. november 2014 in 1. februar 2015.

Spoznajte več

Posnemajmo njihovo vero

Kako lahko nam danes koristi, če se bolje seznanimo z vernimi moškimi in ženskami iz Svetega pisma?