Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP FEBRUAR 2015

 POSNEMAJMO NJIHOVO VERO | JOŽEF

»Ali ni Bog tisti, ki razlaga?«

»Ali ni Bog tisti, ki razlaga?«

JOŽEF je hodil po temačnem hodniku in z njega so zaradi mučnega dela v zadušljivi vročini tekle kaplje potu. Zunaj je egipčansko sonce pripekalo na ječo, da je bila ta kakor žgalna peč. Jožefa je morda kdaj obšel občutek, kakor da pozna vsako opeko in sleherno špranjo v steni zapora. To je bilo zdaj njegovo življenje. Res je, da so ga zelo spoštovali, toda še vedno je bil samo zapornik.

Jožefu so misli verjetno pogosto uhajale na življenje v visokih skalnatih hribih v Hebronu, kjer je pasel očetove črede. Imel je okoli 17 let, ko ga je njegov oče Jakob poslal na pot, ki ga je vodila kilometre in kilometre stran od doma. Takšne svobode si sedaj ni mogel niti predstavljati. Njegovi ljubosumni bratje so ga tako na smrt zasovražili, da so se spravili nanj, nato pa ga prodali za sužnja. Trgovci so ga odpeljali v Egipt in tam je sprva služil v hiši egiptovskega dvorjana Potifarja. Jožefu je njegov gospodar zaupal, vse dokler ga ni gospodarjeva žena lažno obtožila, da jo je hotel posiliti. Zaradi te obtožbe je pristal v zaporu. * (1. Mojzesova, 37. in 39. poglavje)

Jožef je sedaj imel 28 let, za seboj pa skoraj desetletje suženjstva in zaporne kazni. Milo rečeno, v življenju se mu ni izšlo tako, kot je upal. Ali bo sploh še kdaj okusil svobodo? Ali bo še kdaj videl svojega dragega ostarelega očeta ali ljubljenega mlajšega brata Benjamina? Kako dolgo bo tičal v tej luknji?

Ali ste se kdaj počutili tako, kot se je Jožef? Včasih je naše življenje povsem drugačno od tega, kar smo si želeli v mladosti. Res je, bolečim okoliščinam morda ni in ni videti konca. Težko jih je zdržati ali najti izhod iz njih. Poglejmo si, kaj se lahko glede vere naučimo od Jožefa.

»JEHOVA JE BIL ŠE NAPREJ Z JOŽEFOM«

Jožef je vedel, da ga njegov Bog Jehova ni nikoli pozabil, in to mu je prav gotovo pomagalo, da je vztrajal. Jehova je celo v tem zaporu na tujem našel načine, da Jožefa blagoslovi. Zato lahko beremo: »Jehova je bil še naprej z Jožefom. Do njega je bil iz srca dobrotljiv in je poskrbel, da si je pridobil naklonjenost načelnika ječe.« (1. Mojzesova 39:21–23) Jožef je s tem, da je še naprej trdo delal, dajal svojemu Bogu razlog, da ga blagoslovi. Kako tolažilna je morala biti zanj misel, da je Jehova vedno z njim!

Ali je Jehova nameraval Jožefa za vedno pustiti v zaporu? Jožef je o tem lahko le ugibal in gotovo je glede tega molil k svojemu Bogu. In kakor se pogosto zgodi, je odgovor prišel na najbolj nepričakovan način. Nekega dne je v zaporu zavladalo vznemirjenje, saj sta v zapor prispela nova zapornika – pomembna faraonova služabnika. Eden od njiju je bil kraljev glavni pek, drugi pa glavni točaj. (1. Mojzesova 40:1–3)

 Jožefu je poveljnik telesne straže naročil, naj skrbi za ta nekdaj pomembna moža. * Neke noči sta imela oba žive in begajoče sanje. Ko ju je Jožef zjutraj videl, je lahko z njunih obrazov razbral, da je nekaj narobe. Zato je vprašal: »Zakaj sta vajina obraza danes tako žalostna?« (1. Mojzesova 40:3–7) Morda ju je ravno njegovo prijazno vedenje prepričalo, da mu lahko brez skrbi zaupata svoje težave. Jožef se ni zavedal, da bo ta pogovor vodil do preobrata v njegovem življenju. Ali bi se ta moža sploh pogovarjala z njim, če se ne bi vsaj malo prijazno zanimal zanju? Njegova odločitev nas lahko spodbudi, da se vprašamo: Ali svojo vero v Boga izražam tako, da se zanimam za soljudi?

Jožef je bil do sozapornikov prijazen in je z njimi ravnal dostojanstveno.

Jožefu sta moža razložila, da sta vznemirjena zaradi živih in begajočih sanj, ki sta jih imela. Poleg tega ni bilo nikogar, ki bi jima jih lahko razložil. Egipčani so pripisovali sanjam veliko pomembnost in zelo so se zanašali na ljudi, ki so trdili, da lahko razlagajo sanje. Ta moža nista vedela, da so sanje prišle od Jehova, Jožefovega Boga. Jožef pa je to vedel. Zagotovil jima je: »Ali ni Bog tisti, ki razlaga? Povejta mi, prosim, kaj sta sanjala.« (1. Mojzesova 40:8) Jožefove besede so še vedno pomembne za vse iskrene preučevalce Svetega pisma. Ko bi le vsak veren človek pokazal enako ponižnost! Biti moramo pripravljeni dati na stran ponosno človeško umovanje in se zanašati na Boga pri iskanju pravilne razlage njegove Besede. (1. Tesaloničanom 2:13; Jakob 4:6)

Najprej je bil na vrsti točaj. Jožefu je povedal sanje o trti, ki je imela tri mladike, na katerih so rasli grozdi. Grozdne jagode so dozorele in točaj je iz njih stisnil sok v faraonovo čašo. Po Jehovovi zaslugi je Jožef nemudoma vedel pomen teh sanj. Točaju je povedal, da tri mladike pomenijo trije dnevi. V tem času ga bo faraon postavil nazaj na nekdanji položaj. Ko je Jožef videl olajšanje na točajevem obrazu, ga je še prosil: »Bodi, prosim, tako dober, da me omeniš pred faraonom.« Razložil mu je, da je bil ugrabljen iz svoje dežele in po krivici zaprt. (1. Mojzesova 40:9–15)

Peka je spodbudila dobra novica, ki jo je prejel točaj, zato je Jožefa vprašal o pomenu svojih sanj. V njih je videl tri košare s kruhom in ptice, ki so jedle iz ene od košar na njegovi glavi. Jožef je dobil odgovor tudi na to uganko. Vendar to niso bile dobre novice za peka. Jožef je rekel: »Sanje pomenijo naslednje: Tri košare so trije dnevi. Čez tri dni te bo faraon izpustil, te obglavil in obesil na kol. Ptice pa bodo jedle tvoje  meso.« (1. Mojzesova 40:16–19) Jožef je kakor vsi zvesti Božji služabniki pogumno razkril Božje sporočilo, ki je zajemalo tako dobro novico kot tudi bližajočo se obsodbo. (Izaija 61:2)

Tri dni kasneje so se Jožefove besede uresničile. Faraon je priredil rojstnodnevno zabavo – te navade pri Božjih služabnikih v svetopisemskih časih ni zaslediti. Na zabavi je objavil sodbo nad svojima služabnikoma. Zgodilo se je tako, kakor je napovedal Jožef. Faraon je peka dal usmrtiti, točaja pa postavil nazaj na njegov nekdanji položaj. Na žalost pa je ta brezbrižnež popolnoma pozabil na Jožefa. (1. Mojzesova 40:20–23)

»TO NI V MOJI MOČI!«

Minili sta celi dve leti. (1. Mojzesova 41:1) Samo predstavljajte si, kako mučno je to moralo biti za Jožefa! Morda je bil poln upanja, zatem ko mu je Jehova odkril pomen begajočih sanj, ki sta jih imela točaj in pek. Zato se je mogoče vsako jutro prebudil z novimi upi v mislih, da ga bodo tega dne izpustili. Vendar je vse ostalo nespremenjeno. Znova in znova se je vlekla ista pusta rutina zaporniškega življenja. Od vseh let, ki jih je Jožef preživel v ujetništvu, je verjetno ti dve leti najtežje zdržal. Kljub temu ni nikoli nehal zaupati v svojega Boga Jehova. Ni se prepuščal obupu, ampak je bil odločen zdržati. Iz tega težavnega obdobja je izšel še močnejši. (Jakob 1:4)

Komu od nas se v teh težavnih časih ni treba uriti v zdržljivosti? Da bi se lahko spoprijeli z dalj časa trajajočimi preizkušnjami, potrebujemo takšno odločenost, potrpežljivost in notranji mir – vse to pa nam lahko da le Bog. Tako kot je Bog pomagal Jožefu, lahko pomaga tudi nam, da se ne vdamo obupu in se oklepamo upanja. (Rimljanom 12:12; 15:13)

Točaj je morda pozabil na Jožefa, vendar Jehova ni nikoli pozabil nanj. Jehova je neke noči povzročil, da je faraon imel dvoje zelo nenavadnih sanj. Najprej je sanjal sedem lepih in debelih krav, ki so prihajale iz Nila, sledilo pa jim je sedem grdih in suhih krav. Suhe krave so požrle debele. V drugih sanjah pa je videl, kako je iz žitnega stebla zraslo sedem lepih klasov. Nato je zraslo še sedem slabotnih in od vetra osmojenih klasov. Videl je, kako so ti požrli lepe klase. Faraon se je zaradi sanj, ki jih je imel, zbudil močno vznemirjen. Zato je poklical vse modrijane in svečenike, ki so se ukvarjali z magijo, da bi mu jih razložili. Toda nobenemu od njih to ni uspelo. (1. Mojzesova 41:1–8) Ne vemo, ali so ostali brez besed ali pa so imeli veliko nasprotujočih si zamisli. Kakor koli že, faraon je bil razočaran. Toda bolj kot kdaj prej si je želel dobiti razlago teh begajočih sanj.

Točaj se je končno spomnil Jožefa! Vest ga je zbodla, in faraonu je povedal o nenavadnem mladem zaporniku, ki je pred dvema letoma njemu in peku pravilno razložil sanje. Faraon je nemudoma dal poklicati Jožefa iz zapora. (1. Mojzesova 41:9–13)

Predstavljajte si, kako se je Jožef počutil, ko so prišli faraonovi sli s kraljevim pozivom. Nemudoma se je preoblekel in obril – najverjetneje si je obril glavo, saj je bila pri Egipčanih takšna navada. Zagotovo je goreče molil k Jehovu, da naj ga blagoslovi v tem pogovoru s faraonom! Kmalu se je znašel na razkošnem dvoru kraljeve palače in stal pred samim vladarjem. V Svetem pismu piše: »Faraon je Jožefu rekel: ‚Imel sem sanje, toda nihče mi jih ne zna razložiti. Zate pa sem slišal, da znaš sanje razložiti, ko jih slišiš.‘« Jožef je s svojim odgovorom znova pokazal ponižnost in vero v svojega Boga: »To ni v moji moči! Bog je tisti, ki bo faraonu oznanil dobro.« (1. Mojzesova 41:14–16)

Jožef je faraonu ponižno rekel: »To ni v moji moči!«

Jehova ima rad ponižne in zveste ljudi, zato ni čudno, da je dal Jožefu odgovor, ki ga modrijani in svečeniki niso poznali. Jožef je pojasnil, da imajo oboje faraonove sanje isti pomen. Jehova je s tem, da je sporočilo ponovil, pokazal, da se je glede tega »trdno odločil« – to se bo zagotovo izpolnilo. Debele krave in zdravi klasi predstavljajo sedem let obilja v Egiptu, medtem ko suhe krave in slabotni klasi predstavljajo sedem let lakote, ki bodo sledila letom obilja. Ta lakota bo požrla obilje dežele. (1. Mojzesova 41:25–32)

 Faraon je razumel, da je Jožef pravilno razložil sanje. Toda kaj naj zdaj naredijo? Jožef mu je predlagal načrt. Faraon je moral najti »preudarnega in modrega moža«, da bi med sedmimi leti obilja nadziral zbiranje presežka žita v žitnice. Med leti lakote, ki bo sledila, pa naj bi nadziral razdeljevanje žita vsem, ki ga bodo potrebovali. (1. Mojzesova 41:33–36) Jožef je bil zaradi svojih izkušenj in sposobnosti še kako primeren za to nalogo, vendar ni želel siliti v ospredje. Na takšno prevzetno ravnanje je zaradi ponižnosti gledal kot na nezaslišano; zaradi vere pa se mu je zdelo tudi nepotrebno. Če resnično verujemo v Jehova, ni treba, da si prizadevamo za položaj oziroma da usmerjamo pozornost nase. Mirnega srca lahko prepustimo stvari v Jehovove sposobne roke.

»MAR LAHKO NAJDEMO MOŽA, KAKOR JE TA?«

Faraon in vsi njegovi služabniki so videli, da je Jožefov načrt moder. Kralj je tudi spoznal, da za Jožefovimi modrimi besedami v resnici stoji Jožefov Bog. Svoje služabnike na dvoru je vprašal: »Mar lahko najdemo moža, kakor je ta, v katerem je Božji duh?« Jožefu pa je rekel: »Ker ti je Bog dal, da veš vse to, ni nikogar, ki bi bil tako preudaren in moder, kakor si ti. Ti sam boš upravljal moj dvor in vse moje ljudstvo te bo brezpogojno ubogalo. Samo za ta prestol bom večji od tebe.« (1. Mojzesova 41:38–41)

Faraon je držal besedo. Jožefa so takoj oblekli v kakovostno platno. Faraon mu je dal zlato verižico, pečatni prstan, kraljevi voz in vso oblast za to, da potuje po deželi in uresniči načrt, ki ga je predstavil. (1. Mojzesova 41:42–44) Jožef je še istega dne tako rekoč prišel iz zapora na dvor. Zbudil se je kot nepomemben zapornik, zaspal pa kot drugi najvplivnejši človek v Egiptu, takoj za faraonom. Očitno je bilo, da je bila Jožefova vera v Boga Jehova povsem upravičena! Jehova je videl vso nepravičnost, ki jo je njegov služabnik v vseh teh letih doživel. Zadeve je rešil ravno ob pravem času in na pravi način. Jehova ni imel v mislih le popraviti hudega, ki je bilo storjeno Jožefu, ampak tudi ohraniti pri življenju bodoči izraelski narod. O tem pa bomo lahko brali v naslednjem članku tega sklopa.

Če se spoprijemate s težavnimi okoliščinami, morda s kako krivico, za katero je videti, da se vleče že celo večnost, nikar ne obupajte. Spomnite se na Jožefa. Nikoli ni izgubil vere, vedno je bil prijazen, ponižen in vztrajen, zato je dal Jehovu vse razloge, da ga je na koncu nagradil.

^ odst. 4 Glej članka iz rubrike »Posnemajmo njihovo vero« v Stražnem stolpu, 1. avgust in 1. november 2014.

^ odst. 10 Starodavni Egipčani so lahko uživali v več kot 90 vrstah kruha in peciva. Torej je bil vodja faraonovih pekov pomemben mož. Glavni točaj pa je nadzoroval služabnike, ki so skrbeli za to, da je bila pijača, ki se je stregla faraonu (vino in morda tudi pivo), visoke kakovosti, in pazili, da ne bi kdor koli skušal z njo zastrupiti vladarja – kar je bila resnična nevarnost, saj so bili na dvoru spletke in umori zelo pogosti. Za točaja ni bilo nič nenavadnega, da je postal kraljev zaupni svetovalec.

Spoznajte več

»Poslušajte, prosim, kaj se mi je sanjalo«

Zapletene razmere v Jožefovi družini so dragocen pouk za družine s pastorki.

»Kako bi torej mogel storiti takšno hudo dejanje?«

Kako se je Jožef uprl vztrajnemu zapeljevanju Potifarjeve žene?

Posnemajmo njihovo vero

Kako lahko nam danes koristi, če se bolje seznanimo z vernimi moškimi in ženskami iz Svetega pisma?