Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP SEPTEMBER 2014

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Življenje, ki sem ga posvetil Bogu, mi je prineslo zadovoljstvo

Življenje, ki sem ga posvetil Bogu, mi je prineslo zadovoljstvo

Že od mladih nog sem trpel zaradi rasnih predsodkov, strah me je bilo neuspeha in bil sem sramežljive narave. Ker sem upal, da bom našel tolažbo v Svetem pismu, sem odšel v krajevno katoliško cerkev, da bi mi ga pomagali razumeti. Vendar mi niso bili v pomoč, zato sem se posvetil športu.

Kmalu zatem sem se začel ukvarjati z gimnastiko in bodibildingom. Čez čas sem v mestu San Leandro v Kaliforniji odprl fitnes studio. Obiskovali so ga bodibilderji in eden od njih je dosegel naziv mister Amerike. Vendar pa to, da sem se trudil imeti tako imenovano izklesano telo, ni zapolnilo praznine, ki sem jo čutil v svoji notranjosti.

MOJE ISKANJE JE POPLAČANO

Prijatelj iz fitnes studia je vedel, da si želim razumeti Sveto pismo, zato mi je predlagal, naj se srečam z njegovim znancem. Naslednje jutro me je ta znanec obiskal na mojem domu; bil je eden od Jehovovih prič. Na vprašanja mi je štiri ure odgovarjal iz Svetega pisma. Prosil sem ga, naj se oglasi pri meni še zvečer in najin pogovor se je nadaljeval vse do polnoči. To, kar sem slišal, mi je bilo zelo všeč, zato sem ga vprašal, ali bi se mu lahko naslednji dan pridružil pri oznanjevanju, da bi videl, kako oznanjuje. Osupel sem bil, ko sem videl, kako je ljudem na njihova vprašanja odgovarjal s Svetim pismom. Tedaj sem se odločil, da bom tudi jaz to delal.

Pustil sem svoj posel in cele dneve oznanjeval s tem pionirjem, kot se imenujejo Jehovove priče, ki veliko časa posvetijo temu, da druge poučujejo o Svetem pismu. Maja leta 1948 sem se na zborovanju v areni Cow Palace v San Franciscu v Kaliforniji krstil. Kasneje tega leta sem tudi sam postal pionir.

Medtem sem prosil Priče, naj obiščejo mojo mamo. Tudi ona se je pozitivno odzvala in v kratkem času je postala Jehovova priča. Kljub temu da ji je družina nasprotovala, je zvesto služila Bogu še mnoga leta, vse do svoje smrti. Noben drug član moje družine ni postal Priča.

SREČAM SVOJO BODOČO ŽENO

Leta 1950 sem se preselil v Grand Junction v Koloradu in tam spoznal Billie. Rodila se je leta 1928 in je odraščala med veliko gospodarsko krizo. Njena mama Minnie ji je vsako noč pri migetajoči svetlobi petrolejke brala iz Svetega pisma. Billie je pri štirih letih že znala brati in na pamet povedati mnoge svetopisemske zgodbe. V poznih 40. letih prejšnjega stoletja je njena mama začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Pri tem je spoznala, da pekel ni kraj mučenja, ampak splošni grob človeštva. (Pridigar 9:5, 10) Minnie in njen mož sta postala Jehovovi priči.

Leta 1949 se je Billie vrnila z univerze v Bostonu in začela resno preučevati Sveto pismo. Odločila se je, da ne bo postala učiteljica, temveč da bo svoje življenje raje posvetila Bogu. Krstila se je na mednarodnem zborovanju Jehovovih prič na Jenkijskem  stadionu v New Yorku leta 1950. Ne dolgo za tem sva se spoznala, se poročila in začela večino svojega časa posvečati poučevanju drugih o Svetem pismu.

Začela sva v mestu Eugene v ameriški zvezni državi Oregon in tam navezala številna prijateljstva, ki še danes trajajo. Leta 1953 sva se preselila v Grants Pass v isti zvezni državi, da bi lahko pomagala tamkajšnji majhni občini Jehovovih prič. Kasneje istega leta sva bila povabljena v 23. razred šole Gilead, v kateri se Jehovove priče usposabljajo za misijonarje. Šola je potekala v zvezni državi New York v mestu South Lansing, ki leži kakšnih 400 km severozahodno od mesta New York.

MISIJONARJENJE V BRAZILIJI

Decembra leta 1954, pet mesecev po tem, ko sva diplomirala na šoli Gilead, sva z Billie poletela z dvomotornim propelerskim letalom v Brazilijo. Čeprav je eno uro po vzletu prenehal delovati eden od motorjev, smo varno pristali na Bermudih. Po drugem zasilnem pristanku na Kubi in 36 urah napornega potovanja sva prispela v podružnico Jehovovih prič v Riu de Janeiru v Braziliji.

Prva kraljestvena dvorana v Bauruju leta 1955 – najet prostor z napisom, ki sem ga lastnoročno izdelal.

Po kratkem postanku sva se še z dvema misijonarkama odpravila v mesto Bauru (v zvezni državi São Paulo), da bi tam odprli nov misijonarski dom. Mesto je imelo okoli 50.000 prebivalcev in poleg nas ni bilo tam nobene Jehovove priče.

Začeli smo obiskovati ljudi na njihovih domovih, vendar nam je nenadoma začel nasprotovati krajevni katoliški duhovnik. Hodil je za nami in opozarjal stanovalce, naj nas ne poslušajo. Vseeno pa sva samo nekaj tednov po začetku oznanjevanja začela preučevati Sveto pismo z neko številčno družino. Odzvala se je na svetopisemsko resnico in se kasneje krstila. Kmalu zatem so začeli preučevati še drugi ljudje.

Družina, ki se je krstila, je imela sorodnika, ki je bil predsednik uglednega družabnega kluba. Ugodil je moji prošnji, da bi v prostorih kluba imeli zbor. Katoliški duhovnik je pritiskal na klub, naj razveljavijo pogodbo z nami, zato se je predsednik kluba sestal z drugimi člani in jim rekel: »Če jo boste razveljavili, bom odstopil!« Odločili so se, da se lahko sestanemo v njihovih prostorih.

Naslednje leto, leta 1956, sva bila povabljena na regionalno zborovanje v mesto Santos v São Paulu. Iz naše občine se je na to zborovanje z vlakom odpravilo kakšnih 40 Prič. Ko sem se vrnil v Bauru, sem dobil pismo, v katerem je pisalo, da so me postavili za potujočega nadzornika, kar je pomenilo, da bova z ženo začela obiskovati občine Jehovovih prič. To delo sem v Braziliji opravljal skoraj 25 let in v tem času sva prepotovala večji del te dežele.

Goreča skupina kraljestvenih oznanjevalcev v Bauruju, ki je nastala v samo enem letu.

KAKO JE POTEKALO NAJINO DELO

V teh časih je bilo zelo naporno potovati. Skoraj celotno deželo sva prepotovala z avtobusom, vlakom, vozom, kolesom in seveda tudi peš. Eno prvih mest, ki sva jih obiskala, je bilo mesto Jaú v São Paulu. Tam nam je nasprotoval krajevni duhovnik.

Ostro nam je dejal: »‚Mojim ovcam‘ ne smete oznanjevati!«

»Saj niso vaše,« smo mu odgovorili. »Pripadajo Bogu.«

Pripravili smo vse potrebno za predvajanje filma o našem svetovnem oznanjevanju z naslovom The New World Society in Action, toda duhovnik je proti nam nahujskal drhal. O tem smo nemudoma obvestili policijo. Ko je nato duhovnik skupaj z drhaljo prispel do kinodvorane, so jih pri vhodu čakali policisti z naperjenim orožjem. Številno občinstvo je pri gledanju filma zelo uživalo.

 Takšno versko nasprotovanje naju je čakalo skoraj v vseh krajih, ki sva jih obiskala. V Brusqueu v bližini mesta Blumenau (v zvezni državi Santa Catarina) sva na primer spoznala dve pionirki, ki sta doživljali močno nasprotovanje. Toda za svojo vzdržljivost in vztrajnost sta bili bogato nagrajeni. Danes, dobrih 50 let kasneje, je v tem kraju več kot 60 cvetočih občin Jehovovih prič, v bližnjem mestu Itajaí pa prelepa zborska dvorana.

Vrhunci najinega potujočega dela so bili čudoviti trenutki, ki sva jih preživela s sokristjani, ko smo pripravljali velika zborovanja. V 70. letih prejšnjega stoletja sem imel čast služiti kot zborovalni nadzornik na velikem stadionu v Morumbi. Kakšnih 100 občin Jehovovih prič v bližini smo zaprosili, naj nam na večer pred zborovanjem pošljejo po deset ljudi, da bi nam pomagali očistiti stadion.

Ko so tistega večera nogometni igralci zapuščali stadion, so se nekateri izmed njih posmehovali: »Poglejte vse te ženskice z metlami in krpami.« Vendar smo do polnoči očistili celoten stadion! Direktor stadiona je vzkliknil: »Moji delavci bi potrebovali cel teden, da bi naredili to, kar ste vi Priče naredili v samo nekaj urah!«

VRNEVA SE V ZDRUŽENE DRŽAVE

Leta 1980 mi je umrl oče in kmalu zatem sva se vrnila v Združene države, da bi skrbela za mojo mamo, ki je živela v kalifornijskem mestu Fremont. Preživljala sva se tako, da sva zvečer čistila zgradbe. Še naprej sva večino časa posvečala temu, da sva o Svetem pismu poučevala ljudi, ki so govorili portugalsko. Kasneje sva se preselila v bližnjo dolino San Joaquin. Na ogromnem področju, ki se je raztezalo od Sacramenta do Bakersfielda, sva iskala portugalsko govoreče ljudi. Sedaj je v Kaliforniji okoli deset občin Jehovovih prič v portugalskem jeziku.

Po smrti moje mame leta 1995 sva se preselila na Florido, kjer sva skrbela za Billiejinega očeta vse do njegove smrti. Njena mama je umrla že pred leti, leta 1975. Leta 2000 sva se preselila na visoko ležeče puščavsko podeželje na jugozahodu Kolorada. Tukaj sva večino svojega časa o Svetem pismu poučevala ameriške domačine v rezervatih plemen Navahov in Utov. Na žalost je Billie februarja 2014 umrla.

Srečen sem, da sem pred več kot 65 leti srečal Jehovovega pričevalca, ki mi je direktno iz Svetega pisma odgovoril na vsa moja vprašanja! Še posebej sem vesel, da sem preveril, ali to, kar mi je povedal, res uči Sveto pismo. Zaradi tega sem svoje življenje posvetil Bogu in to mi je prineslo zadovoljstvo.

Spoznajte več

Voljno so se dali na razpolago – v Braziliji

Preberite spodbudna doživetja ljudi, ki so se preselili drugam, da bi v službi Bogu naredili več.