Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp  |  avgust 2014

 POSNEMAJMO NJIHOVO VERO | JOŽEF

»Poslušajte, prosim, kaj se mi je sanjalo«

»Poslušajte, prosim, kaj se mi je sanjalo«

JOŽEF je hrepeneče pogledoval proti vzhodu in si želel, da bi se lahko odtrgal od karavane in zbežal. Nekje za tistimi hribi, ne prav daleč proč, je ležal Hebron, kjer je bil njegov dom. Njegov oče Jakob se bo zvečer nič hudega sluteč odpravil k počitku, ne da bi vedel, kaj je doletelo njegovega najljubšega sina. Toda Jožef zdaj nikakor ni mogel oditi k njemu. Jasno mu je bilo, da tega ljubljenega ostarelega obraza morda nikoli več ne bo videl. Trgovci so ga imeli stalno na očeh, medtem ko so gnali svoje kamele po dobro uhojeni poti, ki se je vila proti jugu. Jožef je bil zdaj njihova last in niti za trenutek ga ne bodo izpustili izpred oči. Na fanta so gledali enako kakor na svoj dragoceni tovor dišečih smol in olj – kakor na cenjeno trgovsko blago, ki jim bo v daljnem Egiptu navrglo zajeten kupček denarja.

Jožef takrat ni mogel imeti kaj dosti več kot 17 let. Predstavljajte si ga, kako pogleduje proti zahodu, kjer sonce počasi tone za obzorjem Velikega morja, in skuša dognati, zakaj se mu je pravkar sesul svet. Enostavno ne more verjeti, da so ga lastni bratje skoraj umorili in da so ga prodali za sužnja. Prav gotovo le s težavo zadržuje solze. Niti predstavljati si ne more, kaj mu bo prinesla prihodnost.

Jožef je izgubil svobodo, toda ne vere.

Kako se je Jožef znašel v tako grozljivem položaju? In kaj se lahko glede vere naučimo od tega mladeniča, ki so ga člani lastne družine trpinčili in zavračali?

ZAPLETENE DRUŽINSKE RAZMERE

Jožef je prihajal iz zelo velike družine, ki pa ni bila ne srečna ne složna. Biblijska pripoved o Jakobovi družini je živ dokaz tega, kako negativne posledice ima poligamija – globoko ukoreninjena navada, ki jo je Bog dopuščal med svojim ljudstvom, dokler ni njegov Sin ponovno vpeljal prvotnega merila, monogamije. (Matej 19:4–6) Jakob je imel vsaj 14 otrok s štirimi ženskami – s svojima ženama Lejo in Rahelo ter njunima deklama Zilpo in Bilho. Jakob je bil od samega začetka zaljubljen v lepo Rahelo. Takšne naklonjenosti pa ni nikoli čutil do Leje, Raheline starejše sestre, s katero so ga na zvijačen način poročili.  Med tema dvema ženskama je vladalo grenko rivalstvo in njuno ljubosumje se je preneslo tudi na otroke, ki so se rodili v tej družini. (1. Mojzesova 29:16–35; 30:1, 8, 19, 20; 37:35)

Rahela je bila dolgo brez otrok in ko je končno rodila Jožefa, je Jakob s tem sinom, ki ga je dobil na stara leta, ravnal drugače kakor z drugimi sinovi. Ko je bila na primer družina na poti na nevarno srečanje z Jakobovim krvi željnim bratom Ezavom, je Jakob poskrbel, da sta bila Rahela in mali Jožef na repu karavane, na najvarnejšem mestu v skupini. Tega dne je bilo v zraku čutiti napetost in prav gotovo si ga je Jožef vtisnil globoko v spomin. Samo zamislite si, kako se je počutil tistega jutra, ko se je ves presenečen spraševal, zakaj njegov ostareli, a še vedno krepki oče šepa. Kako zelo osupel je bil, ko je izvedel za razlog: Njegov oče se je ponoči bojeval z mogočnim angelom! Zakaj pa? Zato ker je želel, da bi ga Bog Jehova blagoslovil. Blagoslovil ga je tako, da je njegovo ime spremenil v Izrael. V prihodnosti se bo po njem imenoval kar cel narod! (1. Mojzesova 32:22–31) Čez čas je Jožef izvedel, da bodo rodovi tega naroda izšli iz Izraelovih sinov!

Kasneje, še v rosnih letih, je Jožef na lastni koži občutil tragedijo. Vse prekmalu ga je zapustila oseba, ki mu je bila od vseh najdražja. Umrla mu je mama, ko je rojevala njegovega mlajšega brata Benjamina. Njegov oče je strašno objokoval to izgubo. Lahko si predstavljate, kako Jakob nežno briše solze z Jožefovih oči in ga tolaži z upanjem, ki je bilo nekoč v uteho že Jakobovemu dedku Abrahamu. Kako močno ganjen je moral biti Jožef, ko je izvedel, da bo Jehova njegovi mami nekega dne povrnil življenje. Morda je še bolj vzljubil velikodušnega »Boga [. . .] živih«. (Luka 20:38; Hebrejcem 11:17–19) Jakob je zaradi izgube svoje žene Rahele gojil nežna čustva do njunih sinov. (1. Mojzesova 35:18–20; 37:3; 44:27–29)

Mnogi otroci bi zaradi takšne posebne pozornosti postali razvajeni, Jožef pa je od svojih staršev privzel veliko dobrih lastnosti; pridobil si je močno vero in jasen čut za to, kaj je prav in kaj narobe. Pri sedemnajstih je nekaterim od svojih starejših bratov pomagal pasti ovce. Opazil je, da so storili nekaj napačnega. Ali je bil v skušnjavi, da bi zadevo zadržal zase in si tako pridobil njihovo naklonjenost? Naj je bilo tako ali drugače, storil je, kar je bilo prav. O zadevi je poročal svojemu očetu. (1. Mojzesova 37:2) Mogoče je imel Jakob zaradi tega pogumnega dejanja o svojem ljubljenem sinu od takrat naprej še boljše mnenje. Kako čudovit zgled za mlade kristjane! Ko se znajdejo v skušnjavi, da bi zamolčali hud greh – bodisi rodnega brata ali sestre bodisi prijatelja – bi bilo modro, da bi posnemali Jožefa in poskrbeli, da bi za zadevo izvedeli tisti, ki lahko prestopniku pomagajo. (3. Mojzesova 5:1)

 Nekaj pa se lahko naučimo tudi od Jožefove družine. Čeprav med današnjimi pravimi kristjani ni poligamije, je med njimi vseeno veliko družin z mačehami, očimi in pastorki. Vsi se lahko od Jakobove družine naučimo, da pristranskost in dajanje prednosti enemu pred drugim rušita slogo v družini. Modri starši bodo naredili vse, kar morejo, da bi svojim otrokom in pastorkom dali vedeti, da je vsak od njih ljubljen in blagoslovljen z edinstvenimi darovi in da lahko vsak od njih prispeva k sreči v družini. (Rimljanom 2:11)

LJUBOSUMJE POŽENE KORENINE

Jožef je bil zvest in pravičen, zato ga je imel Jakob od vseh svojih sinov najraje.

Jakob je Jožefu izkazal čast, morda zaradi tega, ker se je tako pogumno postavil za to, kar je prav. Dal mu je izdelati posebno oblačilo. (1. Mojzesova 37:3) V mnogih svetopisemskih prevodih je opisano kot progast ali pisan plašč, vendar je najverjetneje šlo za dolgo elegantno oblačilo, ki je najbrž segalo do tal in je imelo dolge rokave. Verjetno so takšno oblačilo nosili plemiči ali princi.

Jakob je prav gotovo imel s tem oblačilom dobre namene in Jožef je bil najbrž ganjen, ko je videl, kako zelo ga oče ceni in ga ima rad. Vendar mu je oblačilo prineslo veliko težav. Spomnimo se, da je bil pastir. To je pomenilo, da je opravljal težko fizično delo. Predstavljajte si mladega fanta, ki nosi takšno kraljevsko oblačilo, medtem ko se prebija skozi visoko travo, pleza po skalah ali pa skuša rešiti izgubljeno jagnje iz bodičastega grmovja. To pa še ni bilo najhujše. Kakšen odnos so zaradi tega znamenja Jakobove posebne naklonjenosti imeli do Jožefa njegovi bratje?

Sveto pismo odgovarja: »Ko pa so bratje videli, da ima oče njega rajši kot vse njih, njegove brate, so ga zasovražili in se z njim niso mogli mirno pogovarjati.« * (1. Mojzesova 37:4) Da so bili ljubosumni, sicer morda lahko razumemo, vendar so ravnali nespametno, ko so temu čustvu, ki zastruplja, dali prosto pot. (Pregovori 14:30; 27:4) Ali se vam je kdaj zgodilo, da vas je preplavila zavist, ko je bil kdo deležen pozornosti oziroma časti, ki ste si je vi želeli? Spomnite se Jožefovih bratov. Zaradi ljubosumja so zagrešili dejanja, ki so jih kasneje močno obžalovali. Njihov svarilni zgled kristjane spominja na to, da se je veliko pametneje veseliti »s tistimi, ki se veselijo«. (Rimljanom 12:15)

Jožef se je prav gotovo zavedal, da ga njegovi bratje sovražijo. Ali je potemtakem svoje razkošno oblačilo skril, kadar so bili v njegovi bližini? Morda je bil v skušnjavi, da bi to storil. Vendar ne pozabimo, da mu je Jakob želel z njim pokazati svojo naklonjenost in ljubezen. Jožef je hotel biti vreden očetovega zaupanja, zato je oblačilo  zvestovdano obdržal na sebi. Njegov zgled je koristen za nas. Čeprav naš nebeški Oče ni nikdar pristranski, včasih izkaže svojim zvestovdanim služabnikom posebno naklonjenost. Poleg tega od njih pričakuje, da bodo drugačni od tega pokvarjenega in nemoralnega sveta. Kakor se je Jožef razlikoval od bratov zaradi posebnega oblačila, tako se pravi kristjani zaradi svojega vedenja razlikujejo od ljudi okoli sebe. Takšno vedenje včasih pri drugih vzbuja ljubosumje in sovraštvo. (1. Petrovo 4:4) Ali naj bi kristjan skrival pred drugimi, da je Božji služabnik? Ne, posnemati bi moral Jožefa, ki ni skrival svojega oblačila. (Luka 11:33)

JOŽEFOVE SANJE

Kmalu zatem je Jožef dvakrat imel nenavadne sanje. V prvih sanjah je videl sebe in svoje brate vezati snope. Nato so snopi njegovih bratov obkrožili njegovega, ki je stal pokonci, in se mu začeli priklanjati. V drugih sanjah pa so se Jožefu priklanjali sonce, luna in 11 zvezd. (1. Mojzesova 37:6, 7, 9) Kako naj bi se Jožef odzval na te nenavadne in žive sanje?

Te sanje so prišle od Boga Jehova. Bile so preroške in Bog je želel, da bi Jožef njihovo sporočilo prenesel drugim. Jožef je v nekem smislu ravnal enako kakor kasneje vsi preroki, ki so Božja sporočila in obsodbe posredovali Božjemu svojeglavemu ljudstvu.

Jožef je svojim bratom taktno dejal: »Poslušajte, prosim, kaj se mi je sanjalo.« Njegovi bratje so pomen sanj dojeli, a jim niti malo ni bil všeč. Odgovorili so mu: »Ali nam hočeš zakraljevati? Ali nam hočeš zagospodovati?« V nadaljevanju piše: »Tako so v teh sanjah in njegovih besedah videli še razlog več, da ga sovražijo.« Ko je Jožef svojemu očetu in bratom povedal svoje druge sanje, odziv ni bil prav nič boljši. Beremo lahko: »Oče ga je pokaral: ‚Kaj naj pomeni to, kar si sanjal? Mar bomo jaz, tvoja mati in bratje res prišli in se ti do tal klanjali?‘« Vseeno pa je Jakob o teh sanjah premišljeval. Kaj, če s fantom komunicira Jehova? (1. Mojzesova 37:6, 8, 10, 11)

Jožef ni bil niti prvi niti zadnji Jehovov služabnik, ki je dobil nalogo, da oznani preroško sporočilo, ki bo nepriljubljeno in zaradi katerega bo celo preganjan. Jezus, največji oznanjevalec takšnih sporočil, je svojim sledilcem dejal: »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas.« (Janez 15:20) Kristjani vseh starosti se lahko glede vere in poguma veliko naučijo od mladega Jožefa.

SOVRAŠTVO DOSEŽE VIŠEK

Nedolgo zatem je Jakob poslal mladega Jožefa na pot. Starejši sinovi so gnali črede proti severu v bližino Sihema, kjer so si pred kratkim nakopali hude sovražnike. Logično je, da je bil Jakob zaskrbljen za svoje sinove, zato je poslal Jožefa, naj preveri, ali jim gre dobro. Ali si lahko predstavljate, kako se je Jožef počutil? Vedel je, da ga bratje sovražijo bolj kakor kdaj prej! Kako se bodo odzvali, ko bo po očetovem naročilu prišel k njim? Jožef je vseeno ubogljivo krenil na pot. (1. Mojzesova 34:25–30; 37:12–14)

To je bila kar precej dolga pot – vsega skupaj morda štiri ali pet dni hoda. Sihem je ležal kakšnih 80 kilometrov severno od Hebrona. Vendar je Jožef pri Sihemu izvedel, da so njegovi bratje odšli v Dotan, ki je ležal še kakšnih 22 kilometrov proti severu. Ko se je Jožef končno približal Dotanu, so ga bratje že od daleč zagledali. Njihovo sovraštvo je nemudoma privrelo na površje. V poročilu piše: »Drug drugemu so govorili: ‚Glejte! Tisti sanjač prihaja. Dajmo, ubijmo ga in vrzimo v enega od vodnjakov. Rekli bomo, da ga je požrla krvoločna zver. Bomo videli, kaj bo potem ostalo od njegovih sanj.‘« Vendar je Ruben brate prepričal, naj ga raje živega vržejo v vodnjak, da bi ga lahko kasneje rešil. (1. Mojzesova 37:19–22)

Jožef se jim je nič hudega sluteč približeval in je brez dvoma upal, da bo njihovo srečanje mirno. Namesto tega pa so ga bratje napadli! Surovo so strgali z njega njegovo dragoceno oblačilo, ga zvlekli k izsušenemu vodnjaku in ga pahnili vanj. Z vso silo je priletel na tla! Ko si je opomogel od šoka, se je skobacal na noge, vendar ni mogel splezati ven. Videl je le krog neba in slišal, da se  glasovi bratov oddaljujejo. Klical jih je, moledoval za pomoč, oni pa se niso zmenili zanj. Brezčutno so nekoliko proč od njega jedli. Medtem ko je bil Ruben odsoten, so znova premišljevali, da bi fanta ubili, vendar jih je Juda pregovoril, naj ga raje prodajo mimoidočim trgovcem. Dotan je ležal blizu trgovske poti, ki je vodila v Egipt, in ni jim bilo treba prav dolgo čakati, ko je mimo prišla karavana Izmaelcev in Madiancev. Preden se je Ruben vrnil, je bil posel sklenjen. Svojega brata so za 20 šeklov prodali v suženjstvo. * (1. Mojzesova 37:23–28; 42:21)

Čeprav se je Jožef zavzemal za to, kar je prav, so ga njegovi bratje sovražili.

Zdaj smo se znova znašli na začetku naše zgodbe. Ko so Jožefa peljali proti jugu v Egipt, je bilo videti, da je izgubil prav vse. Bil je iztrgan iz svojega domačega okolja! Več let ni vedel nič o svoji družini – nič o tem, kakšna groza je obšla Rubena, ko se je vrnil in ugotovil, da je Jožef izginil; nič o bridkosti svojega očeta Jakoba, ko so se mu sinovi zlagali, da je njegov ljubljeni Jožef mrtev; nič o ostarelem dedku Izaku, ki je bil še vedno živ; nič o svojem dragem mlajšem bratu Benjaminu, ki ga je močno pogrešal. Toda ali je res ostal čisto brez vsega? (1. Mojzesova 37:29–35)

Jožef je še vedno imel nekaj, česar mu bratje nikoli ne bi mogli vzeti: vero. Veliko je vedel o svojem Bogu Jehovu in prav nič ga ni moglo oropati tega – ne izguba doma, ne stiske ujetništva na dolgem potovanju v Egipt, niti ponižanje, ki ga je doživel, ko je bil prodan za sužnja bogatemu Egipčanu Potifarju. (1. Mojzesova 37:36) Jožefova vera in njegova odločenost, da bo ostal tesno povezan s svojim Bogom, sta se v teh stiskah samo še okrepili. V prihodnjih člankih bomo videli, kako je Jožef zaradi svoje vere postal še bolj koristen Bogu Jehovu pa tudi svoji težavni družini. Dobro bi bilo, da bi ga posnemali in imeli tudi sami tako močno vero!

^ odst. 15 Nekateri raziskovalci so mnenja, da so Jožefovi bratje na darilo, ki ga je oče dal Jožefu, gledali kot na dokaz, da mu namerava podeliti pravico do prvorojenstva. Vedeli so, da je Jožef prvorojenec Jakobove najljubše žene – tiste, s katero se je najprej nameraval poročiti. Poleg tega je prvorojenec Ruben spal z očetovo priležnico, s čimer je očeta osramotil in s tem najbrž zapravil lastno pravico do prvorojenstva. (1. Mojzesova 35:22; 49:3, 4)

^ odst. 25 Biblijsko poročilo se je celo v tej podrobnosti izkazalo za točno. Dokumenti iz tega obdobja odkrivajo, da je bilo v Egiptu 20 šeklov običajna cena za sužnja.

Spoznajte več

STRAŽNI STOLP

»Kako bi torej mogel storiti takšno hudo dejanje?«

Kako se je Jožef uprl vztrajnemu zapeljevanju Potifarjeve žene?