Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP MAJ 2014

 POSNEMAJMO NJIHOVO VERO | MARIJA

Prestala je bolečino, ki jo je prebodla kakor meč

Prestala je bolečino, ki jo je prebodla kakor meč

MARIJA je v agoniji, ki se ne da opisati z besedami, padla na kolena. V ušesih ji je še vedno odzvanjal poslednji krik njenega sina, ki se mu je izvil iz ust, tik preden je po dolgih urah muk izdihnil. Nebo se je opoldan stemnilo. Sedaj pa je zemljo stresel še močan potres. (Matej 27:45, 51) Mariji se je najbrž zdelo, da je sam Jehova želel svetu sporočiti, da je ob smrti Jezusa Kristusa bolj kakor kdor koli drug globoko prizadet.

Ko je popoldanska svetloba izpodrivala mrak, ki je ovijal Golgoto oziroma Kraj lobanje, je Marija žalovala za svojim sinom. (Janez 19:17, 25) Najbrž so jo preplavljali spomini. Eden od spominov, ki jo je morda prešinil, je segal kakšnih 33 let v preteklost. Ko sta z Jožefom prinesla svojega dragocenega dojenčka v tempelj v Jeruzalemu, je ostareli Simeon po navdihnjenju izrekel prerokbo. Napovedal je velike stvari, ki jih bo Jezus storil, vendar je dodal, da se bo nekega dne Marija počutila, kakor da jo je prebodel dolg meč. (Luka 2:25–35) Šele sedaj, v teh tragičnih trenutkih, je docela dojela pomen teh besed.

Marijo je bolečina zadela globoko v srce.

Pravijo, da je smrt otroka najbolj boleča izguba, kar jih človek lahko doživi. Smrt je grozljiv sovražnik, ki vsem tako ali drugače zadaja rane. (Rimljanom 5:12; 1. Korinčanom 15:26) Ali je takšno bolečino mogoče prestati? Ko bomo pregledali Marijino življenje od začetka Jezusovega delovanja na zemlji pa do njegove smrti in še naprej, bomo izvedeli marsikaj o veri, ki je Mariji pomagala prestati bolečino, ki jo je prebodla kakor meč.

»STORITE VSE, KAR VAM BO REKEL«

Vrnimo se sedaj za tri leta in pol v preteklost. Marija je čutila, da se pripravlja sprememba. Ljudje so celo v majhnem mestu Nazaret govorili o Janezu Krstniku in njegovem vznemirljivem sporočilu o kesanju. Marija je lahko opazila, da je bila ta novica za njenega najstarejšega sina znak, da je napočil čas, da se loti svoje naloge. (Matej 3:1, 13) Za Marijo in njene domače pa je bil Jezusov odhod neke vrste mejnik. V katerem smislu?

Videti je, da je bil Marijin mož Jožef takrat že mrtev. Če je bilo tako, Mariji izguba ni bila tuja. * Jezusa sedaj niso imenovali le »tesarjev sin«, temveč tudi »tesar«. Očitno je prevzel očetov posel in začel preživljati družino, v kateri je bilo vsaj šest otrok, ki so se rodili za njim. (Matej 13:55, 56; Marko 6:3) Četudi je Jezus naučil Jakoba, verjetno drugega najstarejšega sina v družini, opravljati družinsko obrt, odhod najstarejšega sina za družino ni bil nekaj enostavnega. Na Marijinih ramenih je bilo že tako ali tako veliko breme. Ali jo je bilo strah te spremembe? O tem lahko le ugibamo. Vendar se postavlja še pomembnejše vprašanje: Kako se bo odzvala, ko bo Jezus Nazarečan postal Jezus Kristus, dolgo pričakovani Mesija? Nekaj o tem lahko izvemo iz enega od svetopisemskih poročil. (Janez 2:1–12)

 Jezus je odšel k Janezu, da bi se dal krstiti in bi tako postal Božji maziljenec oziroma Mesija. (Luka 3:21, 22) Nato je začel izbirati učence. Čeprav je bilo njegovo delo zelo nujno, si je vseeno vzel čas, da je bil skupaj z družino in prijatelji navzoč na veselih dogodkih. Z mamo, svojimi učenci in rodnimi brati je odšel na poroko v Kano, mesto, ki je verjetno ležalo na vrhu hriba in je bilo od Nazareta oddaljeno kakšnih 13 kilometrov. Med praznovanjem je Marija opazila, da imajo gostitelji težavo. Morda je videla, da so si izmenjali nekaj paničnih pogledov oziroma da so med seboj mrzlično šepetali. Zmanjkalo jim je vina! V njihovi kulturi bi takšen spodrsljaj pri izkazovanju tradicionalne gostoljubnosti osramotil družino in močno pokvaril slavje. Marija je sočustvovala z njimi, zato se je obrnila na Jezusa.

»Vina nimajo,« je rekla svojemu sinu. Kaj je pričakovala, da bo storil? O tem lahko le ugibamo. Vendar je Marija vedela, da je njen sin pomemben človek, ki bo storil veliko pomembnega. Morda je upala, da se bo tega lotil že sedaj. Pravzaprav mu je hotela reči: »Sin, prosim, ukreni kaj!« Jezusov odgovor jo je najbrž presenetil. Odvrnil ji je: »Kaj imam s teboj, žena?« Jezusove besede niso bile nespoštljive, čeprav jih nekateri tako interpretirajo. V izvirnem jeziku so bile običajna fraza, s katero so izrazili nestrinjanje. Jezus je svojo mamo le nežno opomnil. Opozoril jo je na to, da enostavno nima nobene besede pri tem, kako naj on opravlja svoje poslanstvo; da ima do tega pravico le njegov Oče Jehova.

Marija je sprejela opomin svojega sina, saj je bila dojemljiva in ponižna ženska. Obrnila se je k tistim, ki so stregli na slavju, in jim preprosto rekla: »Storite vse, kar vam bo rekel.« Marija je uvidela, da ni več njena dolžnost, da usmerja svojega sina; da je pravzaprav prišel čas, da začnejo ona in drugi dobivati smernice od njega. Jezus pa je po drugi strani pokazal, da je tako kakor njegova mama sočuten do mladoporočencev. Naredil je prvega od svojih čudežev – vodo je spremenil v vino. In kaj je s tem dosegel? »Njegovi učenci so verovali vanj.« Tudi Marija je verovala vanj. Nanj ni več gledala le kot na sina, temveč tudi kot na svojega Gospoda in Odrešenika.

Današnji starši si lahko Marijino vero vzamejo za vzor. Priznati je treba, da ni nihče nikoli vzgajal otroka, ki bi bil podoben Jezusu. Vendar pa pri nepopolnem otroku med odraščanjem lahko pride do nekaterih težav. Roditelj morda skuša s hčerko ali sinom še naprej ravnati kakor z majhnim otrokom, čeprav to ni več primerno. (1. Korinčanom 13:11) Kako je lahko roditelj v pomoč odraščajočemu otroku? Med drugim tako, da mladostniku, ki živi po svetopisemskih naukih, pove, da je iskreno prepričan, da bo še naprej tako živel in da ga bo Jehova zato blagoslavljal. Starši lahko odraščajočim otrokom s tem, da izrazijo vero in zaupanje vanje, storijo veliko dobrega. Jezus je v pomembnih letih, ki so sledila, brez dvoma cenil Marijino podporo.

»NJEGOVI BRATJE [. . .] NISO VEROVALI VANJ«

O tem, kaj se je dogajalo z Marijo v času Jezusovega triinpolletnega delovanja na zemlji, izvemo iz evangelijev sorazmerno malo. Imejte v mislih, da je bila takrat najbrž že vdova in povrhu še samohranilka, katere najmlajši otroci so bili verjetno še doma. Če torej ni mogla hoditi za Jezusom, medtem ko je oznanjeval po svoji deželi, je to precej razumljivo. (1. Timoteju 5:8) Vseeno pa je še naprej poglobljeno premišljevala o duhovnih rečeh, ki jih je izvedela o Mesiju, in hodila na shode v krajevno  sinagogo, kar je bilo v njeni družini že od nekdaj v navadi. (Luka 2:19, 51; 4:16)

Ali ni potemtakem mogoče, da je Marija sedela med navzočimi, ko je Jezus govoril v sinagogi v Nazaretu? Kako navdušena je morala biti, ko je slišala svojega sina objaviti, da se več sto let stara mesijanska prerokba pravkar izpolnjuje na njem! Vendar je bilo zanjo najbrž precej boleče, ko je videla, da ga someščani, prebivalci Nazareta, niso sprejeli. Skušali so ga celo ubiti! (Luka 4:17–30)

Boleče pa je bilo tudi to, kako so na Jezusa gledali drugi njeni sinovi. Iz Janeza 7:5 izvemo, da Jezusovi štirje bratje niso verovali vanj tako kakor njihova mama. Tam beremo: »Njegovi bratje [. . .] niso verovali vanj.« Glede Jezusovih sester (imel je vsaj dve) Sveto pismo molči. * Kakor koli že, Marija je dobro vedela, kako boleče je živeti v domu, v katerem imajo ljudje različna verska prepričanja. Morala si je prizadevati, da je ostala zvesta Božji resnici, medtem ko se je trudila nežno in mirno pridobiti srce družinskih članov.

Nekoč so se Jezusovi sorodniki – nedvomno so bili med njimi tudi Jezusovi bratje – odločili, da ga bodo »prijeli«. Pravzaprav so govorili: »Zmešalo se mu je.« (Marko 3:21, 31) Marija seveda tega ni mislila, vendar je vseeno šla s svojimi sinovi, morda v upanju, da bodo slišali kaj, kar bi jim okrepilo vero. Ali se je to zgodilo? Čeprav je Jezus storil osupljive čudeže in učil čudovite resnice, Marijini drugi otroci še vedno niso verjeli vanj. Ali je morda že napol ogorčeno premišljevala o tem, kaj bi sploh še lahko storil, da bi ganil njihovo srce?

Ali živite z družinskimi člani, ki imajo drugačno versko prepričanje kakor vi? Glede vere se od Marije lahko zelo veliko naučite. Nad svojimi neverujočimi sorodniki ni kar obupala, temveč je želela, da na lastne oči vidijo, da je zaradi svoje vere vesela in spokojna. Po drugi strani pa je podpirala svojega zvestega sina. Ali ga je pogrešala? Ali si je tu in tam zaželela, da bi bil še vedno doma, skupaj z njo in njeno družino? Če je tako čutila, je svoja čustva vsekakor imela pod nadzorom. To, da je bila Jezusu v podporo in spodbudo, si je štela v čast. Ali lahko tudi vi pomagate svojim otrokom, da bodo dajali Boga na prvo mesto v življenju?

»DOLG MEČ BO PREBODEL TVOJO DUŠO«

Ali je bila Marija za svojo vero v Jezusa nagrajena? Jehova nikoli ne pozabi nagraditi vere in prav gotovo Marija ni bila nobena izjema. (Hebrejcem 11:6) Samo predstavljajte si, kako ji je bilo pri srcu, ko je slišala svojega sina govoriti oziroma ko je od drugih slišala poročila o njegovih govorih.

V mnogih Jezusovih ponazoritvah je zaslediti vpliv Jožefove in Marijine vzgoje.

Ali je v njegovih ponazoritvah prepoznala nekatere stvari, ki so izvirale iz njegovega otroštva v Nazaretu? Ali je Marija takrat, ko je Jezus govoril o ženski, ki pomete hišo, da bi našla zadnji kovanec, o mletju moke za kruh ali o človeku, ki prižge svetilko in jo postavi na stojalo, premišljevala o tem, kako je bil nekoč kot majhen fantek ob njej, ko je imela na skrbi vsa ta vsakodnevna opravila? (Luka 11:33; 15:8, 9; 17:35) Ali se je takrat, ko je Jezus rekel, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko, spomnila kakšnega sončnega popoldneva daleč v preteklosti, ko je Jožef učil malega Jezusa skrbno izdelati in oblikovati jarem, tako da ta živali ne bi povzročal bolečine? (Matej 11:30) Premišljevanje o tem, kako veliko čast ji je Jehova izkazal s tem, da je lahko pomagala vzgojiti in učiti sina, ki bo postal Mesija, jo je prav gotovo navdajalo z izrednim zadovoljstvom. Nedvomno je  občutila edinstveno veselje, ko je lahko poslušala največjega učitelja na svetu, ki je znal s tako običajnimi stvarmi in dogodki povedati tako pomembne stvari!

Vseeno pa je Marija ostala ponižna. Njen sin je ni nikoli poveličeval, kaj šele da bi jo častil. Med Jezusovim delovanjem na zemlji je nekoč neka ženska v množici zavpila, da mora biti Jezusova mama gotovo presrečna, ker ga je rodila. On pa ji je odvrnil: »Ne, ampak srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:27, 28) In ko so nekateri iz množice povedali Jezusu, da so prispeli njegova mati in bratje, je rekel, da so njegove matere in bratje v resnici tisti, ki verjamejo vanj. Marija prav gotovo ni bila užaljena, temveč je razumela, kaj je hotel s tem reči – da so duhovne vezi daleč pomembnejše od krvnih. (Marko 3:32–35)

Toda s katerimi besedami bi sploh lahko opisali bolečino, ki je prežemala Marijo, ko je videla svojega sina umreti grozljive smrti na mučilnem kolu? Apostol Janez, očividec usmrtitve, je kasneje v svoji pripovedi omenil naslednjo zgovorno podrobnost: V teh mučnih trenutkih je Marija stala »ob Jezusovem mučilnem kolu«. Tej zvestovdani, ljubeči mami ne bi nič na tem svetu moglo preprečiti, da ne bi bila do konca ob svojem sinu. Jezus jo je opazil in čeprav je bil vsak njegov vdih že sam po sebi huda muka in ga je vsaka izgovorjena beseda veliko stala, je spregovoril. Mamo je zaupal v oskrbo svojemu ljubljenemu apostolu Janezu. Ker njegovi rodni bratje še vedno niso verovali vanj, je ni mogel zaupati nikomur od njih, temveč le svojemu iskrenemu sledilcu. S tem je pokazal, kako pomembno je za vernega človeka, da poskrbi za svoje najbližje, še posebej kar se tiče duhovnih potreb. (Janez 19:25–27)

Ko je Jezus na koncu umrl, je Marija občutila bolečino, ki jo je prebodla kakor dolg meč, kar je bilo že dolgo vnaprej napovedano. Če nam je težko opisati njeno bolečino, koliko težje nam je potem šele veselje, ki jo je prevzelo tri dni kasneje! Izvedela je namreč za največjega od vseh čudežev – to, da je Bog Jezusa obudil od mrtvih! Vesela pa je bila tudi zato, ker se je Jezus kasneje pokazal svojemu polbratu Jakobu, in to brez dvoma na samem. (1. Korinčanom 15:7) To srečanje se je Jakoba pa tudi drugih polbratov dotaknilo. Kasneje izvemo, da so začeli verjeti, da je Jezus res Kristus. Kmalu zatem so skupaj s svojo mamo na krščanskih shodih »vztrajali v molitvi«. (Apostolska dela 1:14) Dva od njih, Jakob in Juda, sta kasneje napisala vsak svojo svetopisemsko knjigo.

Marija je bila presrečna, ko so drugi sinovi postali zvesti kristjani.

V Svetem pismu se z Marijo zadnjič srečamo, ko na shodu moli skupaj s svojimi sinovi. Kako ustrezen konec pripovedi o Mariji in kako čudovit zgled za nas! Zaradi svoje vere je prestala bolečino, ki jo je prebodla kakor meč, in navsezadnje dobila veličastno nagrado. Če si vzamemo njeno vero za vzor, bomo tudi sami lahko preživeli vsakršne rane, ki nam jih ta kruti svet morda zada, in uživali v nagradi, ki bo večja, kakor si sploh lahko predstavljamo. ▪

^ odst. 8 Jožef je v evangelijih zadnjič omenjen v zvezi s pripetljajem, do katerega je prišlo, ko je bil Jezus star 12 let. Od takrat naprej so omenjeni samo še Jezusova mama in drugi otroci. V enem od evangelijev piše, da so ljudje Jezusa imenovali »Marijin sin«, ne da bi pri tem kakor koli omenili Jožefa. (Marko 6:3)

^ odst. 16 Jožef ni bil Jezusov biološki oče, zato so bili otroci, ki sta jih imela z Marijo, tehnično gledano Jezusovi polbratje in polsestre. (Matej 1:20)