Nastavitev dostopnosti

Search

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP MAREC 2014

Sveto pismo v srednjeveški Španiji

Sveto pismo v srednjeveški Španiji

»Nadvse upam, da vas bom videl, ko bom potoval v Španijo, in da me boste, potem ko se bom nekoliko naužil vaše družbe, del poti tja spremljali.« (Rimljanom 15:24)

TE BESEDE je apostol Pavel napisal sokristjanom v Rimu okoli leta 56 n. št. Tega, ali mu je v resnici uspelo odpotovati v Španijo, iz Svetega pisma ne izvemo. Kakor koli že, bodisi zaradi prizadevanja Pavla bodisi drugih krščanskih misijonarjev je dobra novica iz Božje Besede, Svetega pisma, dosegla Španijo do drugega stoletja n. št.

V Španiji so kmalu začele nastajati in se razvijati krščanske skupnosti. Zaradi tega so tamkajšnji prebivalci potrebovali prevod Svetega pisma v latinščini. Španija je bila namreč v drugem stoletju že dolgo pod rimsko oblastjo in latinščina je bila splošni sporazumevalni jezik po vsem širnem rimskem imperiju.

LATINSKI PREVODI POTEŠIJO POTREBE LJUDI PO SVETEM PISMU

Zgodnji kristjani v Španiji so ustvarili več prevodov Svetega pisma v latinščini, poznanih pod skupnim imenom Vetus Latina Hispana. Ti prevodi so krožili v Španiji že dolga leta pred začetkom petega stoletja n. št., ko je Hieronim dokončal svojo revidirano latinsko Vulgato.

Prevod, ki ga je Hieronim dokončal v Betlehemu v Palestini, je v rekordnem času prispel v Španijo. Lucinij, premožen preučevalec Svetega pisma, je namreč izvedel, da Hieronim pripravlja latinski prevod Svetega pisma, in je želel čimprej dobiti en izvod. Zato je v Betlehem poslal šest pisarjev, da bi prepisali tekst in ga nato prinesli v Španijo. V nadaljnjih stoletjih je prevode Vetus Latina Hispana postopno nadomestila Vulgata. Prebivalci Španije so zaradi teh latinskih prevodov lahko brali Sveto pismo in razumeli njegovo sporočilo. Toda ko je rimski imperij propadel, se je pojavila potreba po novih prevodih.

SVETO PISMO NA SKRILASTIH TABLICAH

V petem stoletju so Vizigoti (Zahodni Goti) in druga germanska plemena vdrli v Španijo in s seboj prinesli tudi nov jezik, gotščino. Ti zavojevalci so bili arijanci – pripadali so smeri krščanstva, ki je zavračala nauk o Trojici. S seboj so prinesli svoj prevod Svetega pisma, in sicer Vulfilov prevod Svetega pisma v gotščini. V Španiji so ta prevod uporabljali vse do konca šestega stoletja, ko se je vizigotski kralj Rekared odrekel arijanstvu in sprejel katoliško vero. Vse arijanske knjige, tudi Vulfilovo Sveto pismo, je dal zbrati in uničiti. Tako so vsi gotski teksti na španskih tleh izginili.

Skrilasta tablica s svetopisemskim besedilom v latinskem narečju; šesto stoletje

Vseeno pa se je v Španiji v tem času Sveto pismo še vedno širilo. Poleg gotščine je bilo tukaj še vedno zelo razširjeno latinsko narečje, iz katerega so se kasneje razvili romanski jeziki, ki jih govorijo na Pirenejskem polotoku. * Najstarejši zapisi v tem latinskem narečju so znani kot Vizigotske skrilaste tablice, saj so bili napisani na  plošče iz skrilavca. Te tablice izvirajo iz šestega oziroma sedmega stoletja in nekatere vsebujejo odlomke iz Psalmov in evangelijev. Na eni je napisan celoten 16. psalm.

Ta svetopisemska besedila na navadnih skrilastih tablicah so dokaz, da so preprosti ljudje že takrat brali in prepisovali Božjo Besedo. Očitno so učitelji s pomočjo teh svetopisemskih odlomkov učence v šolah učili brati in pisati. Skrilaste tablice so bile veliko cenejše od dragega pergamenta, ki so ga za izdelavo ilustriranih Svetih pisem uporabljali v srednjeveških samostanih.

Detajl iz bogato ilustriranega Svetega pisma iz Leóna. Čeprav so bila ta Sveta pisma zelo dragocena, so bolj malo prispevala k širjenju sporočila iz Božje Besede.

Eno od takšnih dragocenih ilustriranih Svetih pisem hranijo v baziliki sv. Izidorja v Leónu v Španiji. Datira v leto 960 n. št., obsega 1028 strani, ki merijo v dolžino 47 centimetrov, v širino pa 34 centimetrov, in tehta 18 kilogramov. Še eno takšnih je Sveto pismo iz Ripolla, ki so ga izdelali leta 1020 n. št. in ga hranijo v vatikanski knjižnici. Je eno od najbolj bogato okrašenih Svetih pisem iz srednjega veka. Pri izdelavi takšne umetnine je menih že samo za začetno črko morda potreboval cel dan, za naslovnico pa kar cel teden. Čeprav so bila ta Sveta pisma zelo dragocena, so bolj malo prispevala k širjenju sporočila iz Božje Besede.

SVETO PISMO V ARABŠČINI

Do osmega stoletja je zaradi vdora muslimanov na Pirenejski polotok pognal v Španiji korenine še en jezik. Na področjih, ki so jih naselili muslimani, je arabščina prevladala nad latinščino, zato je bilo treba Sveto pismo prevesti v ta jezik.

Od petega do osmega stoletja so ljudje v Španiji lahko brali Sveto pismo, saj je bilo na voljo v latinščini in arabščini.

V srednjeveški Španiji so bili v uporabi številni arabski prevodi Svetega pisma, še posebej evangelijev. Sveto pismo je v arabščino verjetno v osmem stoletju prevedel Juan, škof iz Seville. Na žalost se je večina arabskih prevodov izgubila. Enega od arabskih prevodov evangelijev iz sredine desetega stoletja hranijo v katedrali v španskem mestu León.

Arabski prevod evangelijev; deseto stoletje

 PREVODI V ŠPANŠČINO

Na Pirenejskem polotoku se je v poznem srednjem veku izoblikovala kastiljščina oziroma španščina. Ta novi jezik je postal pomembno sredstvo za širjenje Božje Besede. * Prvi prevod odlomkov Svetega pisma v španščino je izšel na začetku 13. stoletja v delu La Fazienda de Ultra Mar (Dogodki onkraj morij). Ta knjiga, ki govori o potovanju v Izrael, vsebuje odlomke iz petih Mojzesovih knjig ter drugih knjig iz Hebrejskih spisov pa tudi evangelijev in pisem.

Kralj Alfonz X. je podpiral prevajanje Svetega pisma v španščino.

Cerkvene oblasti s tem prevodom niso bile zadovoljne. Na koncilu v Tarragoni, ki je potekal leta 1234, so izdali odlok, da je treba vse knjige v domačih jezikih, ki vsebujejo dele Svetega pisma, izročiti krajevni duhovščini v sežig. Na srečo ta odlok ni zaustavil nastanka nadaljnjih prevodov Svetega pisma. Kralj Alfonz X. (1252–1284), ki naj bi bil začetnik španske proze, je želel, da se Sveto pismo prevede v novi jezik, in je projekt tudi podprl. Med španske prevode iz tega obdobja spadata tako imenovano Predalfonzovo Sveto pismo in Alfonzovo Sveto pismo, ki je nastalo kmalu zatem in je bilo najobsežnejši prevod v španščino v tistem času.

Strani iz Predalfonzovega (levo) in Alfonzovega (desno) Svetega pisma iz 13. stoletja

Ta prevoda sta utrdila in obogatila novo nastali španski jezik. Učenjak Thomas Montgomery o Predalfonzovem Svetem pismu pravi: »Prevajalec tega Svetega pisma je, kar se tiče točnosti pa tudi lepote jezika, opravil občudovanja vredno delo. [. . .] Jezik je preprost in jasen, pisan na kožo ljudem, ki niso znali dobro latinsko.«

Vendar ti zgodnji španski prevodi niso bili prevedeni iz prvotnih jezikov, temveč iz latinske Vulgate. Na začetku 14. stoletja pa so judovski učenjaki izdali kar nekaj španskih prevodov Hebrejskih spisov, prevedenih direktno iz hebrejščine. V tistem času je bila v Španiji največja judovska skupnost v Evropi in judovski prevajalci so si lahko pri prevajanju pomagali s kvalitetnimi rokopisi v hebrejščini. *

Eden takšnih vidnejših prevodov je Sveto pismo Alba, ki je bilo dokončano v 15. stoletju. Ugleden španski plemič Luis de Guzmán je naročil rabinu Moisésu Arragelu, naj prevede Sveto pismo v castizo (čisto) španščino. Navedel je tudi dva razloga, zakaj želi imeti nov prevod. Najprej je dejal: »Sveta pisma v romanskem jeziku niso točna.« Nato pa še dodal: »Ljudje, kakršen sem jaz, potrebujemo za težje razumljive vrstice obrobne opombe.« To, da si je želel nov prevod, nam razkriva, da so si ljudje v tistem času iskreno želeli brati Sveto pismo in ga razumeti. Iz tega pa lahko tudi razberemo, da je bilo Sveto pismo v španščini takrat že precej razširjeno.

Srednjeveški prevajalci in pisarji so zaslužni za to, da so izobraženi ljudje v Španiji lahko brez težav  brali Sveto pismo v svojem jeziku. Zaradi tega je zgodovinar Juan Orts González prišel do sklepa, »da so prebivalci Španije poznali Sveto pismo veliko bolje kakor prebivalci Nemčije ali Anglije pred Lutrovim časom«.

»Prebivalci Španije so poznali Sveto pismo veliko bolje kakor prebivalci Nemčije ali Anglije pred Lutrovim časom.« (Zgodovinar Juan Orts González)

Toda proti koncu 15. stoletja je španska inkvizicija prepovedala prevajati in imeti v lasti Sveto pismo v katerem koli domačem jeziku. Tako so se nad Sveto pismo zgrnili temni oblaki. Minila so tri stoletja, preden so prepoved končno ukinili. V tem težavnem obdobju so posamezni pogumni prevajalci v tujini izdali nekaj prevodov Svetega pisma v španščini in jih nato pretihotapili v Španijo. *

Zgodovina Svetega pisma v srednjeveški Španiji odkriva, da so nasprotniki na različne načine skušali zatreti Božjo Besedo. Vendar pa besed Vsemogočnega niso mogli utišati. (Psalm 83:1; 94:20)

V srednjeveški Španiji je neutrudno delo mnogih učenjakov pripomoglo k temu, da je Sveto pismo pognalo korenine in se razširilo. Sodobni prevajalci hodijo po stopinjah teh pionirjev, ki so Sveto pismo prevedli v latinščino, gotščino, arabščino in španščino. Zaradi tega lahko danes na milijone špansko govorečih ljudi bere Sveto pismo v jeziku, ki se dotakne njihovega srca.

^ odst. 10 Med te jezike spadajo tudi kastiljščina, katalonščina, galicijščina in portugalščina.

^ odst. 17 Danes je španščina materni jezik kakšnih 540 milijonov ljudi.

^ odst. 20 Več o tem lahko preberete v članku »Božje ime in prizadevanje Alfonsa de Zamora za točnost besedila« v Stražnem stolpu, 1. december 2011.

^ odst. 23 Več o tem lahko preberete v članku »Boj Casiodora de Reina za špansko Biblijo« v Stražnem stolpu, 1. junij 1996.