Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp  |  Februar 2014

 POSNEMAJMO NJIHOVO VERO

Vztrajal je kljub krivici, ki jo je videl okoli sebe

Vztrajal je kljub krivici, ki jo je videl okoli sebe

ELIJA je hodil po jordanski dolini. Na poti je bil že več tednov; namenjen je bil na sever, proč od gore Horeb, ki se je dvigala v daljavi. Zdaj ko se je končno vrnil v Izrael, je lahko videl, da se je tukaj marsikaj spremenilo. Posledice dolgotrajne suše so počasi izginjale. Zemljo je namočil nežen jesenski dež in kmetje so začeli orati svoja polja. Ko je Elija videl, da si je dežela nekoliko opomogla, se je v njegovo srce najbrž naselil mir. Seveda pa ga je najbolj skrbelo za tamkajšnje prebivalce. V duhovnem pogledu niso bili ravno v zavidljivem položaju. Med njimi se je še vedno bohotilo čaščenje Baala, in Elija je čakalo še veliko dela. *

Elija je v bližini Abel Mehole zagledal polje, na katerem so bili ravno sredi velikega kmečkega opravila. Videl je 24 volov, vpreženih v pare, in 12 oračev, ki so v vlažno zemljo rezali vzporedne brazde. Elija je iskal moškega, ki je oral z zadnjim parom volov. Ime mu je bilo Elizej in Jehova ga je izbral za Elijevega naslednika. Elija je v preteklosti menil, da je edini, ki je še ostal zvest Jehovu, zato je nedvomno komaj čakal, da spozna tega človeka. (1. kraljev 18:22; 19:14–19)

Ali je imel Elija kakšne pomisleke glede tega, da bi Elizeju podelil nekaj svojih odgovornosti, mu odstopil del svojih privilegijev oziroma mu dovolil, da ga nekega dne povsem nadomesti? Tega ne moremo vedeti. Ne moremo pa tudi z gotovostjo trditi, da ga takšne misli niso nikoli obhajale. Navsezadnje je bil »človek, ki je čutil kakor mi«. (Jakob 5:17) Kakor koli že, v Svetem pismu piše: »Elija je stopil k njemu ter vrgel nanj svoje preroško oblačilo.« (1. kraljev 19:19) Elijevo preroško oblačilo je bilo verjetno ovčja ali kozja koža, ki jo je nosil kot plašč, in je bilo znamenje tega, da ga je Jehova izbral za posebno nalogo. To, da je svoj plašč vrgel Elizeju čez rame, je bila zelo pomenljiva gesta. Z njo je pokazal, da želi izpolniti Jehovovo naročilo, naj Elizeja postavi za svojega naslednika. Elija je zaupal svojemu Bogu in ga ubogal.

Elija je ponižno postavil Elizeja za svojega naslednika.

Elizej je bil željan pomagati preroku, ki je bil starejši od njega. Jasno je bilo, da ga ne bo kar takoj nasledil. Približno šest let ga je ponižno spremljal in mu pomagal, zato je kasneje postal znan kot tisti, »ki je Eliju zlival vodo na roke«. (2. kraljev 3:11) V kolikšno tolažbo je moralo biti Eliju, da ima ob sebi tako sposobnega in koristnega služabnika! Verjetno sta postala dobra prijatelja. To, da sta bila drug drugemu v oporo, jima je prav gotovo pomagalo prestajati hude krivice, ki so se kopičile v deželi. Čedalje večja je bila denimo hudobija kralja Ahaba.

Ali ste morali kdaj prenašati krivico? V tem pokvarjenem svetu je to najbrž doživela že večina od nas. Krivico lažje prenesemo, če imamo prijatelja, ki zvestovdano ljubi Boga. Od Elija, ki je imel močno vero, se lahko veliko naučimo tudi glede tega, kako se spopadati s krivico.

 »VSTANI IN POJDI NAPROTI IZRAELOVEMU KRALJU AHÁBU«

Elija in Elizej sta si močno prizadevala duhovno okrepiti ljudstvo. Očitno sta poučevala druge preroke, ki so bili morda organizirani v nekakšne razrede. Vendar je Jehova čez čas dal Eliju novo nalogo: »Vstani in pojdi naproti Izraelovemu kralju Ahábu.« (1. kraljev 21:18) Kaj takšnega pa je storil Ahab?

Kralj Ahab je bil odpadnik, najslabši od vseh kraljev dotlej. Poročil se je z Jezabelo, zaradi katere se je v deželi razpaslo čaščenje Baala. Pri tem čaščenju je sodeloval tudi sam. (1. kraljev 16:31–33) K čaščenju Baala so spadali obredi plodnosti, obredna prostitucija in celo žrtvovanje otrok. Poleg tega Ahab malo pred tem ni hotel ubogati Jehovove zapovedi, naj usmrti hudobnega sirskega kralja Ben Hadada. Očitno ga ni usmrtil zato, ker je upal, da bo imel od tega denarno korist. (1. kraljev, 20. poglavje) Sedaj pa sta Ahab in Jezabela s svojo lakomnostjo, materializmom in nasiljem prekosila celo sama sebe.

Ahab je imel palačo v Samariji – in to precej veliko! Imel pa je tudi palačo v Jezreelu, ki je ležal kakih 37 kilometrov proč. Ta rezidenca je mejila na vinograd. Ahab si je močno želel ta košček zemlje, ki je pripadal moškemu po imenu Nabot. Zato ga je poklical k sebi in mu za vinograd ponudil denar oziroma drug vinograd. Nabot pa mu je rekel: »Ne morem si zamisliti, da bi ti dal dedno posest svojih praočetov!« (1. kraljev 21:3) Ali je bil Nabot trmast? Nespameten? Mnogi so takšnega mnenja. Vendar je v resnici samo upošteval Jehovovo postavo, ki Izraelcu ni dovoljevala za vedno prodati zemlje, ki jo je njegova družina dobila v dedno posest. (3. Mojzesova 25:23–28) Za Nabota je bilo to, da bi prekršil Božjo postavo, nekaj nepojmljivega. Moral je biti veren in pogumen človek, saj je prav gotovo vedel, da se je nevarno postaviti po robu Ahabu.

Ahab seveda ni prav nič razmišljal o Jehovovi postavi. Ker mu ni uspelo doseči tega, kar si je želel, je »slabe volje in potrt« odšel domov. V Svetem pismu beremo: »Legel je na svojo posteljo, obrnil svoj obraz vstran in ni hotel jesti.« (1. kraljev 21:4) Ko je Jezabela videla, da njen mož kuha mulo kakor kakšen siten otrok, je hitro skovala zaroto, da bi mu priskrbela, kar si je želel, hkrati pa pokončala pravično družino.

Človek le stežka bere zapis o njeni spletki, ne da bi ga ob tem osupnila njena podlost. Kraljica Jezabela je vedela, da lahko glede na Božjo postavo koga obtožijo le na podlagi pričevanja dveh prič. (5. Mojzesova 19:15) Zato je v Ahabovem imenu napisala pisma, v katerih je uglednim možem v Jezreelu naročila, naj najdejo dva človeka, ki bi bila pripravljena krivo pričati zoper Nabota in ga obtožiti bogokletstva, za kar je bila predpisana smrtna kazen. Vse je šlo kot po maslu. Našla sta se dva »ničvredneža«, ki sta krivo pričala proti Nabotu, zato so ga kamenjali do smrti. To pa še ni bilo vse – ubili so tudi Nabotove  sinove! * (1. kraljev 21:5–14; 3. Mojzesova 24:16; 2. kraljev 9:26) Ahab se je pravzaprav odrekel svojemu glavarstvu, ko je ženi dovolil, da je šla čez vse meje in pokončala nedolžne ljudi.

Samo predstavljajte si, kako se je počutil Elija, ko mu je Jehova odkril, kaj sta storila kralj in kraljica. Človeka lahko zelo potre, ko je videti, da hudobni ljudje slavijo zmago nad nedolžnimi. (Psalm 73:3–5, 12, 13) Danes okrog sebe pogosto opazimo strašne krivice; včasih jih zagrešijo celo ugledni ljudje, ki trdijo, da so Božji predstavniki. Vendar nam je poročilo o dogajanju v starodavnem Izraelu lahko v tolažbo. Biblija nas tukaj spominja na to, da se pred Jehovom ne da prav ničesar skriti. On vidi prav vse. (Hebrejcem 4:13) In kaj stori, kadar vidi takšna hudobna dejanja?

»ALI SI ME NAŠEL, MOJ SOVRAŽNIK?«

Jehova je k Ahabu poslal Elija. Tja ga je napotil z besedami: »Glej, v Nabótovem vinogradu je.« (1. kraljev 21:18) Ko je Jezabela Ahabu povedala, da je vinograd sedaj njegov, je nemudoma vstal in šel, da bi užival v svoji novi pridobitvi. Še na misel mu ni prišlo, da ga Jehova opazuje. Samo predstavljajte si, kakšni občutki so se zrcalili na njegovem obrazu, ko je postopal po vinogradu in sanjaril o tem, v kako čudovit vrt ga bo spremenil. Potem pa se je pred njim nenadoma pojavil Elija! Z Ahabovega obraza je izginila vsaka sled blaženosti in lice se mu je spačilo od besa in sovraštva. Zasikal je: »Ali si me našel, moj sovražnik?« (1. kraljev 21:20)

»Ali si me našel, moj sovražnik?«

Ahabove besede so bile res nespametne, in sicer iz dveh razlogov. Kot prvo je z besedami »Ali si me našel?« odkril, da je duhovno slep. Jehova ga je namreč »našel« že pred tem. Videl je, da je Ahab zlorabil svojo svobodno voljo in užival v sadovih Jezabeline zlobne spletke. Bog, ki je videl Ahabu v srce, je opazil, da mu je ljubezen do gmotnih stvari ubila vsak občutek za usmiljenje, pravico in sočutje. Kot drugo pa je Ahab z besedami »moj sovražnik« odkril, da sovraži človeka, ki je bil Jehovov prijatelj, človeka, ki bi mu lahko pomagal, da bi zapustil svojo pogubno pot.

Ahab je bil zelo nespameten, in iz tega se lahko naučimo nekaj zares pomembnega. Nikoli ne smemo pozabiti, da Bog Jehova vse vidi. Ker je  naš ljubeči Oče, ve, kdaj zaidemo s prave poti, in ker nas ima rad, si želi, da bi se takrat spametovali. Pogosto nam pomaga po svojih prijateljih – zvestih ljudeh, ki tako kakor Elija soljudem posredujejo Božje besede. Kakšno napako bi naredili, če bi na Božje prijatelje gledali kot na svoje sovražnike! (Psalm 141:5)

Sedaj pa si v mislih naslikajte Elija, ki Ahabu odgovori: »Našel sem te.« Našel ga je takšnega, kakršen je v resnici bil – tat, morilec in upornik proti Bogu Jehovu. Kolikšen pogum je pokazal, ko se je postavil po robu temu zlobnežu! Razglasil mu je Jehovovo obsodbo! Jehova je videl celotno sliko – hudobija se je širila iz Ahabove družine in okužila vse ljudstvo. Zato je Elija Ahabu povedal, da se je Bog odločil pomesti z njim oziroma iztrebiti njegovo dinastijo. Tudi Jezabelo naj bi dohitela roka pravice. (1. kraljev 21:20–26)

Elija ni cinično sklepal, da jo hudobni in krivični ljudje poceni odnesejo. V današnjem svetu bi lahko prav hitro sklenili kaj takšnega. Ta svetopisemska pripoved nas ne spominja le na to, da Bog Jehova vidi, kaj se dogaja, temveč tudi na to, da ob svojem času poskrbi za pravico. Njegova Beseda nam zagotavlja, da prihaja dan, ko bo za vedno odstranil vso krivico! (Psalm 37:10, 11) Toda morda se sprašujete: »Ali k Božjim obsodbam spada le kaznovanje? Ali pa je Bog tudi kdaj usmiljen?«

»ALI SI VIDEL, KAKO SE JE AHÁB PONIŽAL PRED MENOJ?«

Elija je bil morda presenečen, ko je videl, kako se je Ahab odzval na Božjo obsodbo. V Svetem pismu beremo: »Ko je Aháb slišal te besede, si je raztrgal oblačila in si na telo nadel raševino. Postil se je, spal v raševini in hodil okrog ves potrt.« (1. kraljev 21:27) Ali se je Ahab pokesal za svoje ravnanje?

Najmanj kar lahko rečemo, je, da je storil korak v pravo smer. Ponižal se je, kar za ošabnega in arogantnega človeka, kakršen je bil, prav gotovo ni bilo lahko. Toda ali je bilo njegovo kesanje iskreno? Za primerjavo se spomnimo kralja Manaseja, ki je živel kasneje in je Ahaba v hudobiji najbrž celo prekašal. Ko je Jehova Manaseja kaznoval, se je ta ponižal in ga klical na pomoč. To pa še ni vse. Popolnoma je spremenil svoj način življenja: odstranil je vse malike, ki jih je pred tem postavil, začel je služiti Jehovu in celo spodbujal ljudstvo, naj ravna enako. (2. kroniška 33:1–17) Ali je Ahab storil takšne spremembe? Na žalost ne.

Ali je Jehova opazil, da je Ahab javno pokazal svojo žalost? Eliju je rekel: »Ali si videl, kako se je Aháb ponižal pred menoj? Ker se je ponižal pred menoj, ne bom privedel nesreče v njegovih dneh. Nesrečo bom na njegovo hišo privedel v dneh njegovega sina.« (1. kraljev 21:29) Ali je Jehova Ahabu odpustil? Ne, usmilil bi se ga samo, če bi bilo njegovo obžalovanje pristno. (Ezekiel 33:14–16) Toda Jehova je bil z njim usmiljen toliko, kolikor je ta pokazal iskrenega obžalovanja. Ahabu se je odločil prihraniti grozljivo izkušnjo – ne bo mu treba videti uničenja svoje družine.

Vendar pa Jehova svoje obsodbe ni spremenil. Kasneje se je posvetoval z angeli o tem, kako bi bilo najbolje ukaniti Ahaba, da bi se pridružil bitki in v njej izgubil življenje. Kmalu zatem je Jehova obsodbo tudi izvršil. Ahab je bil v bitki ranjen in je v svojem bojnem vozu izkrvavel. V pripovedi lahko preberemo še naslednjo grozljivo podrobnost: Ko so umivali kraljevi voz, so psi lizali kraljevo kri. Tako so se na očeh javnosti izpolnile besede, ki jih je Jehova po Eliju povedal Ahabu: »Tam, kjer so psi lizali Nabótovo kri, bodo lizali tudi tvojo.« (1. kraljev 21:19; 22:19–22, 34–38)

Za Elija, Elizeja in vse druge zveste med Božjim ljudstvom je bil Ahabov konec zagotovilo, da Jehova ni pozabil Nabotovega poguma in vere. Bog pravice prej ali slej kaznuje hudobijo, hkrati pa je pri obsodbi tudi vedno usmiljen, če le obstaja razlog za to. (4. Mojzesova 14:18) Elija, ki je dolga desetletja zvesto služil Bogu, kljub temu da je v deželi vladal hudobni kralj, se je iz tega dogodka res lahko veliko naučil! Ali ste bili že kdaj žrtev krivice? Ali s hrepenenjem čakate na Boga, da jo bo popravil? Potem bi bilo dobro, da bi si prizadevali imeti takšno vero, kakršno je imel Elija. S svojim zvestim spremljevalcem Elizejem je kljub krivici, ki jo je videl okoli sebe, vztrajno razglašal Božja sporočila!

^ odst. 3 Jehova je s tri leta in pol trajajočo sušo razgalil nemoč Baala, boga, ki naj bi deželi prinašal dež in rodovitnost. (1. kraljev, 18. poglavje) Glej članka iz rubrike »Posnemajmo njihovo vero« v Stražnem stolpu, 1. januar in 1. april 2008.

^ odst. 13 Jezabela se je verjetno hotela znebiti Nabotovih sinov zato, ker se je bala, da bi lastništvo vinograda prešlo nanje. Več o tem, zakaj Bog dopušča takšna kruta dejanja, lahko preberete v tej reviji, v članku »Bralci sprašujejo«.