Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP NOVEMBER 2013

 POSNEMAJMO NJIHOVO VERO

Bila je »razglašena za pravično zaradi del«

Bila je »razglašena za pravično zaradi del«

ZGODAJ zjutraj, ko se je planjava okoli Jerihe kopala v svetlobi jutranje zarje, je Rahaba pogledovala skozi okno. Tam zunaj je bila zbrana izraelska vojska, vojska osvajalcev. Ko so vojaki znova pričeli korakati okoli mesta, se je za njimi dvignil oblak prahu, tišino pa je preparalo trobljenje rogov.

Jeriha je bila Rahabino domače mesto; poznala je njene ulice, hiše, živahne tržnice in trgovine. Še bolje pa je poznala njene prebivalce. Lahko je čutila, da se jih z vsakim dnem polašča čedalje hujši strah, saj Izraelci niso opustili svojega čudaškega obreda – vsak dan so obkrožili mesto. Ko je zvok njihovih rogov odmeval po ulicah in trgih Jerihe, Rahaba v nasprotju z meščani ni trepetala od groze in je niso preplavljali občutki brezupa.

Sedmega dne navsezgodaj zjutraj je Rahaba opazovala vojsko, ki je pričela svoj obhod. Med izraelskimi vojaki je lahko opazila duhovnike. Trobili so na rogove in nosili sveto skrinjo, ki je predstavljala navzočnost njihovega Boga Jehova. Rahabo si lahko brez težav naslikamo v mislih. Stoji ob oknu in se z roko oklepa škrlatne vrvi, ki visi z okna njenega stanovanja na zunanji strani velikega mestnega obzidja. Ta vrv ji vliva upanje, da bo skupaj z domačimi preživela uničenje mesta. Ali je Rahaba izdajalka? Za Jehova prav gotovo ne. Zanj je ženska z izjemno vero. Zdaj pa pojdimo na začetek Rahabine zgodbe in poglejmo, kaj se lahko naučimo od te ženske.

PROSTITUTKA RAHABA

Rahaba je bila prostitutka. To neprijetno dejstvo je nekatere biblijske razlagalce v preteklosti tako zelo vznemirjalo, da so trdili, da je bila gostilničarka. Vendar je Biblija glede tega precej jasna in ne olepšuje dejstev. (Jozue 2:1; Hebrejcem 11:31; Jakob 2:25) V kanaanski družbi je bil Rahabin poklic najverjetneje povsem sprejemljiv. Vendar kultura ne more vedno utišati človekove vesti, tega notranjega občutka za to, kaj je prav in kaj narobe, ki nam ga je dal Jehova. (Rimljanom 2:14, 15) Rahaba se je najbrž jasno zavedala, da je njen način življenja ponižujoč. Vendar se je verjetno tako kakor mnogi današnji ljudje, ki imajo podoben način življenja, čutila ujeta; morda je menila, da nima druge možnosti, če želi poskrbeti za svoje domače.

Rahaba je nedvomno hrepenela po boljšem življenju. Njena domovina je bila prežeta z nasiljem in izprijenostjo, kot sta incest in bestialnost. (3. Mojzesova 18:3, 6, 21–24) Takšna slaba dejanja so bila v Kanaanu močno razširjena zaradi religije. V templjih so se obredno prostituirali ter častili demonske bogove, kot sta Baal in Moloh, in pri tem v ognju žrtvovali žive otroke.

To, kar se je dogajalo v Kanaanu, ni ušlo Jehovovim očem. Pravzaprav je ravno zaradi mnogih izprijenih navad Kanaancev dejal: »Dežela [je] nečista in jo bom kaznoval za njeno pregreho. Dežela bo izbljuvala svoje prebivalce.« (3. Mojzesova 18:25) Kako je Jehova to deželo »kaznoval za njeno pregreho«? Izraelcem je obljubil  naslednje: »Jehova, tvoj Bog, bo te narode malo po malo izgnal izpred tebe.« (5. Mojzesova 7:22) Že stoletja pred tem je kanaansko deželo obljubil Abrahamovim potomcem, in zanj »je nemogoče, da bi lagal«. (Titu 1:2; 1. Mojzesova 12:7)

Jehova je tudi odredil, da je treba nekatere narode popolnoma izbrisati iz kanaanske dežele. (5. Mojzesova 7:1, 2) Kot pravični »Sodnik vse zemlje« je preiskal srca vseh teh ljudi in je dobro vedel, da sta se v njih globoko zakoreninili hudobija in izprijenost. (1. Mojzesova 18:25; 1. kroniška 28:9) Rahabi verjetno ni bilo lahko živeti v tem pokvarjenem mestu. Lahko si samo predstavljamo, kako se je počutila, ko so ji na uho prišle novice o Izraelcih. Vedela je, da je izraelski Bog popeljal svoje ljudstvo, zatirane sužnje, do popolne zmage nad egipčansko vojsko, najmogočnejšo vojaško silo tistega časa. In zdaj so se Izraelci pripravljali na napad na Jeriho. Prebivalci tega mesta pa so še kar naprej ravnali hudobno. Sveto pismo Rahabine someščane torej upravičeno označuje za »tiste, ki so ravnali neposlušno«. (Hebrejcem 11:31)

Rahaba pa je bila drugačna. Skozi leta je lahko premišljevala o tem, kar je slišala o Izraelcih in njihovem Bogu Jehovu. Kako zelo drugačen je bil od kanaanskih bogov! S svojim ljudstvom ni ravnal kruto, temveč se je zanj bojeval. Poleg tega od svojih častilcev ni pričakoval, da se onečaščajo s ponižujočimi navadami, temveč je želel, da živijo po visokih moralnih merilih. Bog Izraelcev je ženske cenil; zanj nikakor niso bile spolni objekt, ki se lahko kupi in proda ali pa poniža pri nizkotnem čaščenju. Ko je Rahaba izvedela, da Izraelci taborijo na drugi strani Jordana in da se pripravljajo na napad, jo je nedvomno zaskrbelo za njen narod. Ali je Jehova opazil Rahabo in cenil to, kar je bilo v njej dobrega?

Mnogi ljudje danes so podobni Rahabi. Počutijo se ujete v kolesje življenja, ki jim jemlje dostojanstvo in veselje; počutijo se zapostavljene in ničvredne. Iz Rahabine zgodbe se lahko naučimo nekaj tolažilnega: nihče od nas ni tako nepomemben, da ga Jehova ne bi opazil. Ne glede na to, kako majhne se počutimo, »ni daleč nikomur izmed nas«. (Apostolska dela 17:27) Vsem, ki vanj verujejo, je blizu, želi jim vliti upanje. Ali je Rahaba verovala vanj?

SPREJME OGLEDNIKA

Nekega dne, malo prej, preden so Izraelci začeli korakati okoli Jerihe, sta na Rahabina vrata potrkala neznanca. Moža sta upala, da ju ne bo nihče opazil, vendar so bili v tem mestu, v katerem je vladalo napeto vzdušje, mnogi pozorni na morebitne izraelske oglednike. Bistra Rahaba je najbrž hitro ugotovila, kdo sta moža. To, da sta k njej prišla neznanca, ni bilo nič nenavadnega. Nenavadno je bilo to, da sta želela le prenočišče, ne pa njenih spolnih uslug.

Moža sta bila res vohuna iz izraelskega tabora. Njun poveljnik Jozue ju je poslal v Jeriho, zato da bi našla močne in šibke točke mesta. Jeriha  je bila prvo kanaansko mesto, ki so ga Izraelci nameravali zavzeti, in je bila verjetno od vseh mest v Kanaanu najmočnejša. Jozue je želel izvedeti, s čim se bodo on in njegovi možje morali spopasti. Oglednika sta Rahabino hišo nedvomno izbrala namenoma. Od vseh krajev v mestu bi ravno iz prostitutkinega stanovanja najlažje neopazno zapustila mesto. Najbrž sta tudi upala, da bosta iz kakšnih nepremišljenih besed lahko izvedela koristne informacije.

V Svetem pismu piše, da je Rahaba sla »gostoljubno sprejela«. (Jakob 2:25) Sprejela ju je v svoj dom in jima dovolila ostati, čeprav je sumila, kdo sta in zakaj sta prišla. Morda je upala, da bo kaj več izvedela o njunem Bogu Jehovu.

Potem pa so k Rahabi nepričakovano prišli sli, ki jih je poslal kralj Jerihe. Razširila se je namreč govorica, da sta v njeno hišo prišla izraelska oglednika. Kaj bo storila Rahaba? Ali ne bo, če bo zaščitila neznanca, tvegala svoje življenje in življenje svojih domačih? Ali jih ne bodo meščani pobili, ker je pod svojo streho sprejela sovražnika? Po drugi strani pa je Rahaba takrat nedvomno že vedela, kdo sta moža. Ali bi lahko bila, če je seveda že vedela, da je Jehova neprimerno boljši od njenih bogov, sedaj priložnost za to, da se postavi na Jehovovo stran?

Rahaba ni imela veliko časa za razmišljanje, toda bila je iznajdljiva in je hitro ukrepala. Oglednika je skrila pod lanena stebla, ki so se sušila na ravni strehi njene hiše. Nato je kraljevim slom dejala: »Moža sta res prišla k meni, vendar nisem vedela, od kod sta. Ko pa so zvečer zapirali mestna vrata, sta odšla, ampak ne vem, kam sta šla. Pohitite za njima, saj ju boste še ujeli!« (Jozue 2:4, 5) V mislih lahko vidite Rahabo, ki opazuje obraze kraljevih poslancev. »Ali bodo opazili, da mi srce divje utripa?« ji morda roji po glavi.

Rahaba je Jehovova služabnika skrila pod lanena stebla, s čimer je tvegala svoje življenje.

Ukana je uspela! Kraljevi možje so odhiteli proti jordanskim plitvinam. (Jozue 2:7) Rahabi se je nedvomno odvalil kamen od srca. S preprosto zvijačo je zavedla te krvi željne moške, ki niso bili upravičeni do tega, da bi izvedeli resnico, in tako rešila služabnika pravega Boga Jehova.

Rahaba je pohitela nazaj na streho in oglednikoma povedala, kaj je storila. Razkrila jima je tudi pomembno dejstvo: meščanom je upadel pogum in trepetajo pred osvajalci. Ta dobra novica je oglednika gotovo navdušila. Izraelski Bog Jehova je s svojo močjo nagnal izprijenim Kanaancem strah v kosti! Rahaba jima je nato povedala nekaj, kar je za nas še posebej zanimivo. Rekla je: »Vaš Bog Jehova je Bog v nebesih in na  zemlji.« (Jozue 2:11) Iz tega, kar je slišala o Jehovu, se je naučila najmanj to: izraelskemu Bogu lahko zaupa. Zato je verovala vanj.

Rahaba ni niti najmanj dvomila o tem, da bo Jehova svojemu narodu naklonil zmago. Zato je oglednika prosila za usmiljenje; rotila ju je, naj njej in njenim domačim prizanesejo. Oglednika sta ji bila pripravljena ugoditi, vendar le, če ne bo izdala njihove skrivnosti in bo na okno svoje hiše v mestnem obzidju obesila škrlatno vrv, zato da bodo vojaki lahko zaščitili njo in njene domače. (Jozue 2:12–14, 18)

Glede vere se lahko od Rahabe naučimo nekaj pomembnega. Kot piše v Svetem pismu, vera »izhaja iz slišane besede«. (Rimljanom 10:17) Rahaba je slišala zanesljiva poročila o tem, da je Bog Jehova močan in pravičen, zato je pričela vanj verovati in mu zaupati. Danes lahko o Jehovu spoznamo veliko več. Ali smo ga pripravljeni spoznati in si potem na podlagi tega, kar nam o njem pove njegova Beseda, Biblija, pridobiti vero vanj?

MOGOČNO MESTO JE PORAŽENO

Oglednika sta upoštevala Rahabin nasvet in se po vrvi z njenega okna spustila po obzidju, nato pa se hitro izmuznila proti goram. Na strmem pobočju severno od Jerihe je bilo mnogo votlin in tu sta se oglednika morda skrila, dokler ni bilo dovolj varno, da sta se lahko vrnila v izraelski tabor z dobrimi novicami, ki sta jih izvedela od Rahabe.

Rahaba je verovala v izraelskega Boga.

Kasneje so prebivalci Jerihe gotovo trepetali od strahu, ko so izvedeli, da je Jehova čudežno ustavil tok reke Jordan in tako Izraelcem omogočil, da so po suhi strugi prišli na drugo stran. (Jozue 3:14–17) Za Rahabo pa so bile te novice le še dokaz več, da je njena vera v Jehova upravičena.

Potem pa je napočilo šest dni, ki so se prebivalcem Jerihe zdeli strašno dolgi, saj so Izraelci vsak dan enkrat korakali okoli mesta. Nato je prišel sedmi dan – in ta je bil drugačen od prejšnjih. Kot smo omenili že na začetku, so vojaki pričeli sedmega dne korakati ob sončnem vzhodu, in ko so mesto obkrožili enkrat, se niso ustavili, temveč so še kar naprej korakali okrog njega. (Jozue 6:15) Kaj se je pravzaprav dogajalo?

Ko so vojaki tega sedmega dne mesto sedmič obkrožili, so se ustavili. Rogovi so utihnili. Zavladala je popolna tišina. Napetost v mestu je bila najbrž tolikšna, da bi jo človek lahko rezal. Nato pa so se izraelski vojaki na Jozuetov znak prvič oglasili – njihovo vpitje se je razlegalo vsenaokoli. Ali so stražarji na vrhu mestnega obzidja menili, da gre za nekakšen čudaški napad oziroma zgolj za vpitje? Če so tako mislili, so hitro spremenili svoje mnenje. Masivno obzidje pod njihovimi nogami se je začelo tresti. Streslo se je, razpokalo in se nato zrušilo! Toda ko se je prah polegel, je del obzidja še kar stal. To je bila Rahabina hiša – samoten pomník, ki je pričal o veri neke ženske. Lahko si predstavljate, kako se je Rahaba počutila, ko je videla, da jo je Jehova zaščitil. * Njena družina je bila na varnem! (Jozue 6:10, 16, 20, 21)

Izraelci so Rahabo tako kakor Bog Jehova spoštovali zaradi njene vere. Ko so videli njeno hišo, ki se je kakor osamelec dvigala iznad porušenega obzidja, so vedeli, da je Jehova z njo. Skupaj z domačimi je preživela obsodbo, ki je zadela to izprijeno mesto. Po bitki so Rahabi dovolili, da je živela blizu izraelskega tabora. Čez čas je postala del izraelskega ljudstva. Poročila se je s Salmonom. Njun sin Boaz je odrasel v človeka z izjemno vero. Poročil se je z Moabko Ruto. * (Ruta 4:13, 22) Kralj David in kasneje sam Mesija, Jezus Kristus, sta bila potomca te izjemne družine. (Jozue 6:22–25; Matej 1:5, 6, 16)

Iz Rahabine zgodbe se naučimo, da je Jehovu vsakdo pomemben. Vsakogar od nas opazi, vidi v naše srce in je vesel, ko v njem najde vsaj kanček vere, tako kakor ga je denimo našel v Rahabinem srcu. Rahabo je njena vera navedla k ukrepanju. Kot pravi Biblija, je bila »razglašena za pravično zaradi del«. (Jakob 2:25) Res bi bilo modro posnemati njeno vero!

^ odst. 27 Zanimivo je, da je Jehova spoštoval dogovor, ki sta ga oglednika sklenila z Rahabo.

^ odst. 28 Če želite izvedeti kaj več o Ruti in Boazu, preberite članka iz rubrike »Posnemajmo njihovo vero« v reviji Stražni stolp, 1. julij in 1. oktober 2012.