Nastavitev dostopnosti

Search

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP SEPTEMBER 2013

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Gmotno revni, a duhovno bogati

Gmotno revni, a duhovno bogati

Moj dedek in oče sta živela v napol zgrajeni hiši v vasi Kotjužani na severu današnje Moldavije. Tam sem se rodil decembra leta 1939. V zgodnjih 30. letih prejšnjega stoletja sta dedek in oče postala Jehovovi priči. Ko je moja mama opazila, da dedek pozna Sveto pismo bolje od vaškega duhovnika, je Priča postala tudi ona.

Ko sem bil star tri leta, so mojega očeta, strica in dedka odpeljali v delovno taborišče, ker kot kristjani niso hoteli sodelovati v vojni. Preživel je le moj oče. Po drugi svetovni vojni, natančneje leta 1947, se je vrnil domov s polomljeno hrbtenico. Čeprav je bil v fizičnem pogledu razvalina, je bil trden v veri.

DRAMATIČNE SPREMEMBE V NAŠEM ŽIVLJENJU

Ko mi je bilo devet let, so našo družino in še na stotine drugih moldavskih Prič izselili v Sibirijo. Šestega julija 1949 so nas strpali v živinske vagone. Po 12 dneh in po več kot 6400 kilometrih nepretrganega potovanja smo prispeli na železniško postajo v kraju Lebjaže. Tam so nas pričakali krajevni policisti. Razdelili so nas na manjše skupine in nas nemudoma razporedili po področju. Našo skupino so naselili v majhni izpraznjeni šoli. Bili smo izčrpani in potrti. Neka starejša ženska med nami je začela brundati pesem, ki so jo sestavili Priče med drugo svetovno vojno. Kmalu zatem smo z vsem srcem začeli peti še vsi drugi:

»Veliko bratov so izgnali daleč proč od tod.

Na sever in na vzhod jih je vodila pot.

Ker so delali, kar hoče Bog, so nadloge jih pestile in smrtne stiske jih ovile.«

Sčasoma smo lahko vsako nedeljo hodili na svetopisemske shode. Pešačiti smo morali kakšnih 13 kilometrov. Na pot smo se pogosto odpravili v zgodnjem zimskem jutru, še preden se je začelo svitati, in pri temperaturi –40 °C gazili skozi sneg, ki nam je segal do pasu. V kakšnih 20 kvadratnih metrov veliko sobo se nas je stlačilo 50 ali več. Na začetku shoda smo zapeli pesem ali dve oziroma tri. Po prisrčni molitvi smo začeli razpravljati o svetopisemskih vprašanjih. To je trajalo kakšno uro. Nato smo zapeli še nekaj pesmi, potem pa spet razpravljali o svetopisemskih vprašanjih. Ti shodi so nas resnično duhovno okrepili!

NOVI IZZIVI

Na železniški postaji v Džankoju okoli leta 1974

Leta 1960 je bila izseljenim Pričam podeljena večja svoboda. Čeprav smo bili revni, sem lahko obiskal Moldavijo in tam sem spoznal Nino. Njeni starši in stari starši so bili prav tako Jehovove priče. Kmalu sva se poročila in odšla nazaj v Sibirijo. Tam se nama je leta 1964 rodila hčerka Dina, leta 1966 pa še sin Viktor. Dve leti kasneje smo se preselili v Ukrajino. Živeli smo v majhni hiši na Krimskem polotoku, v mestu Džankoj, ki je kakih 160 kilometrov oddaljeno od Jalte.

 Na Krimu so bile tako kakor povsod po Sovjetski zvezi dejavnosti Jehovovih prič prepovedane. Vendar prepoved ni bila zelo stroga niti nas niso aktivno preganjali. Zato so nekateri Priče menili, da lahko sedaj počivajo na lovorikah. Trdili so, da glede na to, da so v Sibiriji toliko pretrpeli, ni nič narobe, če sedaj marljivo delajo in si zagotovijo nekaj gmotnega udobja.

VZNEMIRLJIVI DOGODKI

Naše delovanje je bilo 27. marca 1991 po vsej takratni Sovjetski zvezi pravno priznano. Pri priči smo naredili načrt za sedem posebnih dvodnevnih zborovanj po celotni državi. Naša družina naj bi obiskala zborovanje, ki naj bi se pričelo 24. avgusta v ukrajinskem mestu Odesa. Tja sem odšel mesec dni prej, da bi pomagal pripraviti velikanski nogometni stadion.

Ker smo delali cele dneve, smo ponoči pogosto spali na klopeh na stadionu. Skupine sester so očistile park okoli stadiona. Odstranile so kakšnih 70 ton smeti. Bratje v oddelku za prenočišča so po mestu iskali namestitev za 15.000 delegatov. Zatem pa nas je kot strela z jasnega zadela šokantna novica!

Devetnajstega avgusta – samo pet dni pred predvidenim začetkom našega zborovanja – so aretirali Mihaila Gorbačova, takratnega predsednika Sovjetske zveze, ko je bil na počitnicah blizu Jalte. Dovoljenje za naše zborovanje so preklicali. Na oddelek za zborovanja se je usul plaz klicev. Delegati so spraševali: »Kaj naj storimo z rezervacijami za avtobus in vlak?« Po gorečih molitvah so jim tisti, ki so bili odgovorni za organizacijo zborovanja, dejali: »Vseeno pridite!«

S pripravami – in molitvami – nismo odnehali. Oddelek za prevoz je začel sprejemati delegate, ki so prispeli iz mnogih delov Sovjetske zveze, in jih voziti na njihova prenočišča. Vsako jutro so se člani zborovalnega odbora sestali z mestnimi uradniki. Vsak večer so se vrnili z negativnimi novicami.

ODGOVOR NA NAŠE MOLITVE

V četrtek, 22. avgusta, dva dni pred predvidenim začetkom, so se člani zborovalnega odbora vrnili z dobro novico: Zborovanje so nam odobrili! Ko smo zapeli uvodno pesem in prisluhnili uvodni molitvi, smo kar prekipevali od radosti. Po koncu sobotnega programa smo na stadionu ostali pozno v noč, se pogovarjali in obnavljali stara prijateljstva. Bili smo v družbi kristjanov, ki so imeli tako močno vero, da niso popustili niti v najtežjih preizkušnjah.

Zborovanje v Odesi leta 1991

V preteklih 22 letih, ki so minila od tega zborovanja, smo bili priče silnemu organizacijskemu napredku. Po vsej Ukrajini rastejo nove kraljestvene dvorane, število oznanjevalcev pa je s 25.000, kolikor nas je bilo leta 1991, naraslo na več kot 150.000!

ŠE VEDNO DUHOVNO BOGATI

Naša družina še vedno živi v isti hiši v mestu Džankoj, ki šteje okoli 40.000 prebivalcev. Leta 1968, ko smo se priselili iz Sibirije, je bilo v mestu le nekaj družin Prič, danes pa je tu šest občin.

Tudi moja družina se je povečala. Sedaj skupaj služimo Jehovu štiri generacije – midva, najini otroci, vnuki in pravnuki.