Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP AVGUST 2013

 POSNEMAJMO NJIHOVO VERO

Bog je obvaroval njega in še sedem drugih

Bog je obvaroval njega in še sedem drugih

NOE in njegova družina se stiskajo drug k drugemu, medtem ko zunaj lije kot iz škafa. Predstavljajte si izraz njihovih obrazov, na katere padajo sence migetajoče svetlobe oljne svetilke. S široko razprtimi očmi poslušajo bobnenje dežja, ki z vso silo udarja ob streho in stene barke. Hrup je skorajda neznosen.

Medtem ko je Noe opazoval obraze svojih ljubljenih – zveste žene, treh zaupanja vrednih sinov in njihovih žena – je njegovo srce nedvomno prekipevalo od hvaležnosti. V tej mračni uri mu je bilo to, da je imel ob sebi ljudi, ki jih je imel najraje, verjetno v veliko tolažbo. Bili so živi in zdravi. Prav gotovo je poln hvaležnosti v imenu družine izrekel molitev k Bogu, pri tem pa je verjetno nekoliko povzdignil svoj glas, zato da ga je bilo kljub hrupu mogoče slišati.

Noe je imel močno vero. In prav zaradi tega je Bog Jehova njega in njegovo družino obvaroval. (Hebrejcem 11:7) Toda ali takrat, ko je začel padati dež, vere niso več potrebovali? Ravno nasprotno, v težavnih dnevih, ki so bili še pred njimi, so jo krvavo potrebovali. Isto bi lahko rekli za nas, ki živimo v teh nemirnih časih. Poglejmo si torej, kaj se lahko glede vere naučimo od Noeta.

»ŠTIRIDESET DNI IN ŠTIRIDESET NOČI«

Zunaj ni in ni nehalo deževati; deževalo je »štirideset dni in štirideset noči«. (1. Mojzesova 7:4, 11, 12) Voda je naraščala, naraščala in naraščala. Noe je lahko na lastne oči videl, da je Jehova zaščitil pravične in hkrati kaznoval hudobne.

Potop je naredil konec uporu, ki je izbruhnil med angeli. Številni angeli so prišli pod vpliv sebičnega Satana in zapustili »pripadajoče jim bivališče« v nebesih, zato da so lahko živeli z ženskami na zemlji. Te so jim nato rodile hibridne potomce, imenovane nefili. (Juda 6; 1. Mojzesova 6:4) Satan je nedvomno občutil zmagoslavje, ko je videl, da je upor dobil širše razsežnosti, zaradi česar se je človeštvo, krona Jehovovega zemeljskega stvarstva, še bolj spridilo.

Toda ko so vode potopa naraščale, so bili uporni angeli prisiljeni zapustiti svoja snovna telesa in se vrniti v duhovno področje, poleg tega pa so izgubili možnost, da bi se lahko še kdaj utelesili. Za seboj so pustili svoje žene in otroke, ki jih je tako kakor druge ljudi čakala gotova smrt.

Jehova je že v Enohovih dneh, skoraj sedem stoletij prej, obvestil človeštvo, da bo uničil hudobne brezbožne ljudi. (1. Mojzesova 5:24; Juda 14, 15) Od takrat naprej so ljudje postajali samo še hujši, uničevali so zemljo in jo napolnjevali z nasiljem. Sedaj pa jih je doletela kazen. Ali se je Noe z družino veselil njihovega uničenja?

Nikakor ne! Pa tudi njihov usmiljeni Bog se tega ni veselil. (Ezekiel 33:11) Jehova je naredil vse, kar je bilo treba, da bi se rešilo kar največ ljudi. Enohu je naročil, naj ljudi opozarja, Noetu pa, naj zgradi barko. Noe je vsem na očeh skupaj z družino dolga desetletja marljivo delal na tem velikanskem projektu. Poleg tega ga je Jehova postavil za »oznanjevalca pravičnosti«. (2. Petrovo 2:5) Noe je ljudi tako kakor Enoh pred njim  opozarjal na sodbo, ki bo doletela ves svet. Kako so se odzvali? Jezus, ki je bil v nebesih priča temu dogodku, je zanje kasneje rekel, da »se niso zmenili, dokler ni prišel potop ter jih vse odnesel«. (Matej 24:39)

Zamislite si, kako so se počutili Noe in člani njegove družine teh 40 dni, potem ko je Jehova zaprl vrata barke. Medtem ko je močan dež dan za dnem padal in udarjal ob barko, je vseh osem najbrž opravljalo svoje vsakodnevne obveznosti – skrbeli so drug za drugega ter za svoj trenutni dom pa tudi za živali in njihove prostore. Potem pa se je barka nenadoma začela tresti in se nagibati. Začela se je premikati! Na dvigajočih se vodah se je gugala sem ter tja in se počasi dvigala više in više, dokler ni »plavala visoko nad zemljo«. (1. Mojzesova 7:17) Vsemogočni Bog Jehova je na zares osupljiv način pokazal svojo moč!

Noe je bil Jehovu prav gotovo hvaležen – ne le za to, da je bil na varnem skupaj s svojo družino, temveč tudi, da jim je izkazal usmiljenje in jih izbral za to, da so svarili ljudi, ki so sedaj izgubili življenje. Dolga leta je bilo morda videti, da njihovo trdo delo ne prinaša nobenih sadov, saj so bili ljudje tako zelo ravnodušni. Samo pomislite – Noe je verjetno imel brate, sestre, nečake in nečakinje, vendar mu nihče razen ožje družine ni prisluhnil. (1. Mojzesova 5:30) Ko je bilo zdaj teh osem duš na varnem v barki, so jim bili prav gotovo v tolažbo spomini na dolga leta, ko so ljudem skušali pomagati, da bi se rešili.

Jehova se vse od Noetovih dni ni prav nič spremenil. (Malahija 3:6) Jezus Kristus je pojasnil, da so današnji časi zelo podobni »Noetovim dnem«. (Matej 24:37) So nekaj posebnega, so obdobje velikih težav, ki se bo končalo z uničenjem sedanje pokvarjene stvarnosti. Tudi danes Božji služabniki opozarjajo vse, ki so jim pripravljeni prisluhniti. Ali se boste odzvali na to opozorilo? Morda pa ste že prisluhnili temu sporočilu, ki rešuje življenja. Ali se boste pridružili tistim, ki ga razglašajo? Noe in člani njegove družine so nam glede tega dober zgled.

 PO VODI SO SE REŠILI NA VARNO

Ko je barka plula po razburkanem oceanu, so njeni potniki prav gotovo slišali škripanje in stokanje masivnih brun. Ali si je Noe belil glavo z velikostjo valov oziroma trdnostjo barke? Ne. S tem si morda belijo glavo današnji skeptiki, Noeta pa niso razjedali nikakršni dvomi. V Svetem pismu piše: »Ker je Noe veroval, je [. . .] zgradil barko.« (Hebrejcem 11:7) Veroval v kaj? V to, da bo Jehova njega in vse, ki so bili z njim, varoval med potopom, saj je z njim sklenil zavezo oziroma uradni sporazum. (1. Mojzesova 6:18, 19) Ali ni res, da Tistemu, ki je ustvaril vesolje, zemljo in vse, kar je živega, ne bi smelo biti težko ohraniti to plovilo nepoškodovano? Seveda! Noe je upravičeno zaupal Jehovu, da bo izpolnil svojo obljubo. In res, vseh osem ljudi se je »po vodi rešilo na varno«. (1. Petrovo 3:20)

Po 40 dneh in 40 nočeh je dež končno nehal padati. Po našem koledarju je bilo to enkrat decembra leta 2370 pr. n. št. Vendar se pustolovščina za Noetovo družino s tem še zdaleč ni končala. Barka, polna živih bitij, je plula po morju, ki je prekrilo celotno zemljo, celo najvišje vrhove gora. (1. Mojzesova 7:19, 20) Lahko si predstavljamo Noeta, ki je skupaj s svojimi sinovi, Semom, Hamom in Jafetom, opravljal težaška dela, zato da bi bile vse živali site, čiste in zdrave. Jasno je, da je Bog, ki je poskrbel, da so bile vse te divje živali toliko krotke, da so šle v barko, prav tako poskrbel za to, da so bile miroljubne tudi med potopom. *

Noe je vse dogodke očitno zelo skrbno beležil. Iz teh zapisov lahko izvemo, kdaj je začelo deževati in kdaj je nehalo. Izvemo tudi, da so vode preplavljale zemljo 150 dni. Navsezadnje so začele upadati. Nekega zgodovinskega dne je barka »obstala na araratskih gorah«, ki ležijo v današnji Turčiji. To je bilo aprila leta 2369 pr. n. št. Čez 73 dni, junija, so se pokazali vrhovi gora. Tri mesece kasneje, septembra, se je Noe odločil odstraniti del barkine strehe. Za to težaško delo je bil prav gotovo nagrajen, ko sta v barko prodrla svež zrak in svetloba. Noe je tudi začel preverjati, kakšno je okolje – ali je že varno in primerno za naselitev. Izpustil je krokarja in ta je odletaval in priletaval ter se morda vsakič za hipec odpočil na barki. Nato je izpustil golobico. Ta se je vračala k njemu, dokler ni našla mesta, kjer je lahko ostala. (1. Mojzesova 7:24–8:13)

Nedvomno je Noe s svojo družino tudi v najtežjih trenutkih častil Boga.

Prav gotovo pa se je Noe ves čas bolj posvečal duhovnim zadevam kakor vsem prej omenjenim opravilom. V mislih si lahko naslikamo njegovo družino, ki redno skupaj moli in se pogovarja o nebeškem Očetu, ki jih varuje. Noe se je glede vsake pomembne odločitve zanašal na Jehova. Celo takrat, ko je videl, da je zemlja »že povsem suha« – več kot leto dni zatem ko so se vkrcali na barko – ni sam odprl vrat in odpeljal družine in živali iz barke. (1. Mojzesova 8:14) Ne, čakal je, da mu to zapove Jehova!

Družinski poglavarji se od tega zvestega človeka lahko zelo veliko naučijo. Bil je discipliniran, marljiv, potrpežljiv in zaščitniški do vseh, za katere je moral skrbeti. Najbolj omembe vredno pa je, da mu je bila od vsega najpomembnejša Jehovova volja. Če ga v tem posnemamo, bomo v blagoslov vsem, ki jih imamo radi.

»POJDI IZ BARKE«

Navsezadnje je Jehova Noetu rekel: »Pojdi iz barke, ti in s teboj tvoja žena, tvoji sinovi in žene tvojih sinov.« Družina ga je ubogala in za njimi so prišle ven tudi vse živali. Kako? V brezglavem neredu? Sploh ne! Iz poročila izvemo, da so iz barke prišle »po svojih vrstah«. (1. Mojzesova 8:15–19) Ko so bili Noe in njegovi enkrat zunaj in so vdihavali svež gorski zrak ter se razgledovali po višavjih Ararata, so pred seboj videli očiščeno zemljo. Nikjer več ni bilo nefilov, nasilja, upornih angelov, niti hudobne človeške družbe! * Pred človeštvom je bil nov začetek.

 Noe je vedel, kaj mu je sedaj storiti. Lotil se je priprav, da bi lahko počastil Boga. Zgradil je oltar, vzel nekaj živali, ki so v Božjih očeh veljale za čiste in jih je v ladjo vzel »po sedem«, ter jih žrtvoval v žgalno daritev Jehovu. (1. Mojzesova 7:2; 8:20) Ali je takšno čaščenje Bogu ugajalo?

Sveto pismo nam na to vprašanje odgovori z naslednjimi spodbudnimi besedami: »Jehova je zaduhal pomirjujoč vonj.« Bog je občutil bolečino, ko je človeštvo napolnilo zemljo z nasiljem, sedaj pa jo je nadomestil prijeten občutek spokojnosti, saj je videl, da je družina zvestih častilcev na zemlji odločena izpolnjevati to, kar on želi. Od njih ni pričakoval, da bodo popolni, saj v isti vrstici še piše, da »se človekovo srce od mladosti nagiba k slabemu«. (1. Mojzesova 8:21) Poglejmo, kako je Jehova nadalje pokazal, da je potrpežljiv in sočuten do ljudi.

Bog je zemljo v preteklosti preklel. To je storil takrat, ko sta se mu Adam in Eva uprla, in zaradi tega prekletstva je bilo zemljo neobičajno težko obdelovati. Noetov oče Lameh je poimenoval svojega sina Noe, kar verjetno pomeni »počitek« ali »tolažba«, in s tem napovedal, da bo njegov sin povedel človeštvo v obdobje počitka od tega prekletstva. Noe je najbrž kar zasijal, ko je izvedel, da bo doživel izpolnitev prerokbe in da se bo zemlja začela bolje odzivati na prizadevno obdelovanje. Nič čudnega, da je kmalu začel kmetovati! (1. Mojzesova 3:17, 18; 5:28, 29; 9:20)

Noe je z družino stopil iz barke na očiščeno zemljo.

Jehova je dal takrat vsem Noetovim potomcem nekaj jasnih, preprostih zakonov, ki naj bi jih vodili skozi življenje – med drugim je prepovedal umor in zlorabo krvi. Z ljudmi je tudi sklenil zavezo in jim obljubil, da ne bo s potopom nikoli več uničil življenja na zemlji. V znak, da bo izpolnil svojo obljubo, je povzročil, da so ljudje lahko prvič videli enega od veličastnih naravnih pojavov – mavrico. Tako nas lahko mavrica še dandanes, vsakič ko se pojavi na nebu, spomni na Jehovovo ljubečo obljubo. (1. Mojzesova 9:1–17)

Če bi bila pripoved o Noetu zgolj pravljica, bi se bržkone končala z omembo mavrice. Vendar je bil Noe človek, ki je resnično živel, in njegovo življenje je bilo vse prej kot lahko. Ker je bila v tistih časih dolga življenjska doba nekaj običajnega, je ta zvesti mož živel še nadaljnjih 350 let, in ta stoletja so mu prinesla veliko bolečin. Nekoč je naredil resno napako, ko se je napil, vse skupaj pa je poslabšal njegov vnuk Kanaan, ki je zagrešil še hujši greh – greh, ki je prinesel hude posledice Kanaanovi družini. Noe je živel dovolj dolgo, da je na lastne oči videl svoje potomce zagrešiti grehe, kot sta malikovanje in nasilje v Nimrodovih časih. Po drugi strani pa je tudi lahko videl, da je Sem svoji družini močan zgled vere. (1. Mojzesova 9:21–28; 10:8–11; 11:1–11)

Tudi mi moramo tako kakor Noe ostati zvesti Bogu kljub težavam, ki nas pestijo. Ko se drugi okoli nas ne zmenijo za pravega Boga ali mu celo nehajo služiti, moramo vztrajno posnemati Noeta. Jehova izredno ceni takšno zdržljivost. Jezus Kristus je namreč dejal: »Kdor pa bo zdržal do konca, ta bo rešen.« (Matej 24:13)

^ odst. 17 Nekateri domnevajo, da je Bog poskrbel, da so bile živali v stanju delne odrevenelosti, podobne zimskemu spanju, zaradi česar niso potrebovale toliko hrane. Bodisi da je to res bodisi da ne, je Bog prav gotovo izpolnil svojo obljubo ter poskrbel za varnost in preživetje vseh na ladji.

^ odst. 22 Z zemlje je izginila tudi vsakršna sled edenskega vrta, ki so ga najbrž uničile vode potopa. Če ga je res uničil potop, potem se je za kerube, ki so varovali vhod vanj, nazadnje končala 1600 let dolga naloga in so se lahko vrnili v nebesa. (1. Mojzesova 3:22–24)