Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp  |  junij 2013

Stoletja skrit zaklad

Stoletja skrit zaklad

Učenjak ni mogel verjeti svojim očem. Znova in znova je skrbno pregledoval starodavno besedilo. Pisava in slovnica sta ga prepričali, da ima pred seboj odlomke najstarejšega znanega prevoda Svetega pisma v gruzinščino!

TA ZAKLAD je proti koncu decembra 1922 odkril gruzinski akademik Ivané Javahišvili, ko je raziskoval razvoj gruzinske pisave. V roke mu je prišel izvod jeruzalemskega Talmuda. Ko ga je pregledoval, je ugotovil, da se pod hebrejskim besedilom skriva delno zbrisano besedilo v gruzinski pisavi. *

Besedilo, »skrito« pod Talmudom, je bilo prepis dela svetopisemske knjige Jeremija in je nastalo v petem stoletju. Pred to najdbo je za najstarejše znano gruzinsko svetopisemsko besedilo veljalo besedilo iz devetega stoletja. Kmalu so našli še dele prevodov drugih svetopisemskih knjig, ki datirajo v peto stoletje ali še v zgodnejše obdobje. Samo zamislite si, kaj pomeni odkriti prevode besedil Svetega pisma, ki so nastali le nekaj stoletij po smrti Jezusa in apostolov!

Kdo je prevedel to besedilo? En človek ali skupina predanih prevajalcev? Doslej še niso odkrili nobenega zgodovinskega zapisa, ki bi odgovoril na ti vprašanji. Kakor koli že, očitno je, da je bilo Sveto pismo, ali pa vsaj njegovi posamezni deli, prevedeno v gruzinščino že v četrtem stoletju in da Božjo Besedo Gruzinci poznajo oziroma jo lahko berejo v svojem maternem jeziku že od takrat naprej.

To, koliko so bili Gruzinci seznanjeni s Svetim pismom, izvemo iz knjige Mučeništvo svete kraljice Šušanik (ni na voljo v slovenščini), ki je bila najverjetneje napisana proti koncu petega stoletja. V pripovedi o tragičnem koncu kraljice Šušanik nam pisec postreže s citati iz psalmov, evangelijev in drugih delov Biblije ali pa se sklicuje nanje. Pove nam tudi, da se je Šušanikin mož Varsken, deželni upravitelj gruzinskega kraljestva Kartli, hotel prikupiti Perzijcem, zato se je odrekel »krščanstvu« in se spreobrnil v perzijski zoroastrizem ter od svoje žene zahteval, da stori isto. V knjigi piše, da se ona ni hotela odreči svojemu verskemu prepričanju in je v zadnjih dneh življenja našla uteho v Svetem pismu.

 Videti je, da od petega stoletja naprej prevajanje in prepisovanje Svetega pisma v gruzinščino ni nikoli zastalo. Cela kopica svetopisemskih rokopisov v gruzinskem jeziku je dokaz, da so bili predani prepisovalci in prevajalci pri svojem delu zelo marljivi. Pri tej zanimivi zgodbi nas zanima dvoje: prevajanje in tiskanje Svetega pisma. O tem bomo govorili v nadaljevanju.

PRAVA POPLAVA SVETOPISEMSKIH PREVODOV

»Jaz, Giorgi, ponižni menih, sem z veliko prizadevnostjo in marljivostjo prevedel to knjigo Psalmov iz nove grščine v gruzinščino.« Te besede je napisal gruzinski menih Giorgi Mtacmindeli, ki je živel v 11. stoletju. Zakaj se je sploh lotil prevajanja Svetega pisma, če pa je prevod v gruzinščino obstajal že več stoletij?

V 11. stoletju so bili v uporabi samo še nekateri zgodnji rokopisi Svetega pisma v gruzinščini. Nekatere knjige so se v celoti izgubile. Poleg tega se je jezik nekoliko spremenil, zato so bralci zgodnje rokopise težko razumeli. Čeprav so si številni prevajalci prizadevali prenoviti gruzinsko Biblijo, je imel pri tem najpomembnejšo vlogo ravno Giorgi. Obstoječe gruzinske prevode je primerjal z grškimi rokopisi in prevedel manjkajoče dele, včasih kar cele knjige. Čez dan je opravljal svoje dolžnosti, ki jih je imel kot predstojnik samostana, zvečer pa je prevajal Sveto pismo.

Giorgijev sodobnik Efrem Mcire je šel še korak dlje. Sestavil je nekakšen vodnik za prevajalce. V njem so bila navedena osnovna načela prevajanja, denimo da je treba prevajati iz izvirnega jezika, kadar je to mogoče, in da se je treba čim bolj ravnati po izvirnem besedilu, a ne na račun naravnosti jezika. Poleg tega je v gruzinske prevode uvedel podčrtne opombe in obrobne pripombe. Efrem je številne svetopisemske knjige povsem nanovo prevedel. Giorgi in Efrem sta s svojim delom položila trden temelj za nadaljnje prevajanje.

V naslednjem stoletju je v Gruziji ugledala luč sveta prava množica novih knjig. V mestih Gelati in Ikalto so ustanovili akademiji. V gruzinskem Narodnem središču za rokopise trenutno hranijo tako imenovano Gelatijsko Biblijo, za katero je večina učenjakov prepričana, da je povsem nov biblijski prevod, ki je prišel izpod peresa enega od učenjakov v Gelatiju oziroma Ikaltu.

Kako je prevajanje Svetega pisma vplivalo na Gruzince? V 12. stoletju je gruzinski pesnik Šota Rustaveli napisal delo Vitez v tigrovi koži, ki je v naslednjih stoletjih tako zelo vplivalo na ljudi, da ga imenujejo kar druga gruzinska Biblija. Novodobni gruzinski učenjak K. Kekelidže je opazil,  da so nekateri pesnikovi pogledi, pa naj je ta navajal iz Svetega pisma ali ne, »odsev različnih svetopisemskih odlomkov«. Pesnitev, čeprav skrajno idealistična, na več mestih obravnava teme, kot so pravo prijateljstvo, velikodušnost, spoštovanje žensk in nesebična ljubezen do neznancev. Te in druge vrednote, ki jih uči Sveto pismo, so močno vplivale na miselnost več generacij Gruzincev in še vedno veljajo za njihov moralni ideal.

TISKANJE BIBLIJE – V ROKAH KRALJEVE DRUŽINE

Ob koncu 17. stoletja si je gruzinska kraljeva družina zelo želela, da bi tudi v njihovi deželi tiskali Biblijo. Zato je kralj Vahtang VI. dal v glavnem mestu Tbilisi zgraditi tiskarno. Vendar svetopisemskega besedila niso mogli natisniti. Gruzinska Biblija je bila namreč v nekem smislu znova skrita. Obstajali so samo pomanjkljivi rokopisi nekaterih delov Biblije, pa tudi jezik je bil že zastarel. Zato so se odločili za revizijo in prenovo svetopisemskega besedila in jo zaupali jezikoslovcu Sulhanu Sabi Orbelianiju.

Orbeliani se je dela lotil zelo vestno. Ker je obvladal več jezikov, med drugim grščino in latinščino, je pri prevajanju lahko poleg gruzinskih rokopisov uporabljal še rokopise v drugih jezikih. Vendar ta nepristranski pristop ni ugajal Gruzinski pravoslavni cerkvi. Duhovščina ga je obtožila izdaje Cerkve in prepričala kralja, da mu je onemogočil nadaljnje prevajanje Biblije. Po nekaterih gruzinskih virih naj bi cerkveni koncil Orbelianija prisilil, da je sežgal svoj biblijski prevod, sad večletnega dela!

Omembe vredno je, da je en izvod rokopisa Mcheta, ki je znan tudi kot Sabova Biblija, preživel do današnjih dni in vsebuje Orbelianijeve na roko napisane komentarje. Po drugi strani pa nekateri dvomijo, da se je duhovščina bojevala ravno proti tej Bibliji. Strokovnjaki se med seboj strinjajo le v tem, da lahko Orbelianiju z gotovostjo pripišemo dodatno gradivo v Sabovi Bibliji.

Navkljub tem težavam so nekateri člani kraljeve družine imeli tiskanje Svetega pisma še naprej za pomemben cilj. Med letoma 1705 in 1711 so natisnili nekatere dele Svetega pisma. Po zaslugi gruzinskih princev Bakarija in Vahuštija je bilo leta 1743 končno natisnjeno celotno Sveto pismo. Nič več se ga ni dalo skriti.

^ odst. 3 V starih časih so bili materiali, na katere so pisali, redki in dragi. Zato je bilo povsem običajno, da so staro besedilo postrgali z rokopisa in nanj napisali novo. Takšen rokopis se imenuje palimpsest, kar v grščini pomeni »postrgan in znova napisan«.