Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP MAREC 2013

 TEMA Z NASLOVNICE: JEZUSOVO VSTAJENJE KAJ POMENI ZA VAS?

Jezusovo vstajenje – dejstvo ali potegavščina?

Jezusovo vstajenje – dejstvo ali potegavščina?

GRŠKI zgodovinar Herodot, ki je živel pred 2500 leti, je o Egipčanih svojih dni napisal: »Pri družabnih sestankih v bogatih hišah nosi strežnik po gostiji krsto naokoli, v nji pa leseno, zvestó po naravi izdelano in poslikano, navadno laket ali dva dolgo podobo mrliča, ter jo pokaže slehernemu gostu, rekoč: ‚Poglej si tegale pa pij in se vesêli življenja! Zakaj ko umreš, boš sam tak!‘«

Takšen pogled na življenje in smrt ni bil značilen samo za Egipčane. Tudi danes pogosto slišimo besede »Jejmo, pijmo in se veselimo«. Če se življenje konča s smrtjo, zakaj ga ne bi potem do konca izkoristili? Zakaj bi si prizadevali za plemenite cilje? Če se s smrtjo vse konča, potem je edino smiselno živeti za danes. Nekaj podobnega je dejal tudi apostol Pavel, ko je opisal stališče ljudi, ki ne verjamejo v vstajenje: »Če vstajenja mrtvih ni, potem ‚jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli‘.« (1. Korinčanom 15:32)

Pavel seveda ni menil, da tisti, ki umrejo, potonejo v večno pozabo. Prepričan je bil, da bodo mrtvi nekoč znova živeli in da se jim obeta življenje, ki se ne bo nikoli več končalo s smrtjo. O tem je bil prepričan zaradi nadvse pomembnega dogodka, ki je bil zanj neizpodbitno resničen – zaradi vstajenja * Kristusa Jezusa. Pravzaprav je ravno ta dogodek prvim kristjanom najbolj krepil vero.

Toda kakšen pomen ima za nas to, da je Jezus vstal od mrtvih? Zakaj smo lahko prepričani, da se je to res zgodilo? Poglejmo si logične argumente, ki jih je navedel Pavel v svojem pismu kristjanom v Korintu.

 KAJ, ČE KRISTUS NE BI VSTAL OD MRTVIH?

Nekateri kristjani v starem Korintu so bili glede Jezusovega vstajenja zmedeni, drugi pa v dobesedno vstajenje sploh niso verjeli. Apostol Pavel je v prvem pismu tamkajšnjim kristjanom napisal, kaj bi, če bi bilo vstajenje laž, to pomenilo: »Če namreč vstajenja mrtvih ni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je naše oznanjevanje gotovo zaman in prav tako naša vera. Poleg tega se pokažemo kot krive Božje priče [...] Vaša vera [je] nekoristna, še ste v svojih grehih. Pa tudi tisti, ki so v zedinjenosti s Kristusom pozaspali v smrt, so izgubljeni.« (1. Korinčanom 15:13–18)

»Prikazal [se je] več kot petsto bratom naenkrat [...]. Potem se je prikazal Jakobu, nato še vsem apostolom in nazadnje se je [...] prikazal tudi meni.« (1. Korinčanom 15:6–8)

Pavel je na začetku rekel nekaj, kar bi le s težavo spodbijali: Če mrtvi nimajo vstajenja, potem tudi Kristus, ki je umrl, ni mogel vstati od mrtvih. Kaj bi bilo, če Kristus ne bi vstal od mrtvih? Potem bi bilo oznanjevanje dobre novice zaman, bilo bi velikanska potegavščina. Navsezadnje je Kristusovo vstajenje bistvo krščanske vere in je neločljivo povezano z nekaterimi temeljnimi nauki glede Božje pravice do vrhovne oblasti, njegovega imena in Kraljestva ter glede rešitve ljudi. Če vstajenja ne bi bilo, bi bilo sporočilo, ki so ga objavljali Pavel in drugi apostoli, povsem prazno in brez vrednosti.

To pa še ni vse. Če Kristus ne bi bil obujen od mrtvih, bi bila krščanska vera brez vsake koristi in smisla ter bi temeljila na laži. Poleg tega Pavel in drugi ne bi lagali le o Jezusovem vstajenju, temveč bi lagali tudi o tistem, ki je po njihovih besedah Jezusa obudil, o Bogu Jehovu. Še več, tudi trditev, da je »Kristus umrl za naše grehe«, bi bila neresnična, saj Rešitelj ne bi mogel rešiti drugih iz objema smrti, če iz njega sam ne bi bil rešen. (1. Korinčanom 15:3) To bi pomenilo, da so kristjani, ki so umrli (nekateri kot mučenci), svoje upanje, da bodo obujeni, temeljili na laži.

Pavel je sklenil: »Če opiramo svoje upanje na Kristusa samo v tem življenju, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« (1. Korinčanom 15:19) Pavel je podobno kakor drugi kristjani zato, ker je verjel v vstajenje in vse, kar bo omogočilo, večkrat utrpel izgubo lastnine, doživljal preganjanje, stiske in zrl smrti v oči. Kako nesmiselno bi bilo vse to, če bi bilo vstajenje navadna laž!

ZAKAJ NAJ BI VERJELI

Pavel ni hotel reči, da to, kar kristjani verjamejo, temelji na laži. Jasno mu je bilo, da je Jezus vstal od mrtvih, zato je Korinčanom navedel nekaj dokazov za to, in sicer »da je Kristus umrl za naše grehe, kot piše v Svetih spisih, da je bil pokopan, da je bil tretji dan obujen, kot piše v Svetih spisih, in da se je prikazal Kefu, nato pa še dvanajsterim«. * Nato je še dodal: »Zatem se je prikazal več kot petsto bratom naenkrat, ki večinoma še živijo, nekateri pa so že pozaspali v smrt. Potem se je prikazal Jakobu, nato še vsem apostolom in nazadnje se je [...] prikazal tudi meni.« (1. Korinčanom 15:3–8)

Pavel je bil o tem, kar je na začetku napisal, namreč da je Kristus umrl za naše grehe, da je bil pokopan in da je bil obujen, povsem prepričan. Zakaj pa? Eden od razlogov je bilo pričevanje  mnogih očividcev. Obujeni Jezus se je prikazal posameznikom (tudi Pavlu), majhnim skupinam in celo množici 500 ljudi, od katerih so mnogi brez dvoma imeli pomisleke, ko so slišali, da je bil Jezus obujen! (Luka 24:1–11) Večina očividcev je bila v Pavlovih dneh še živa, zato bi lahko kdor koli pri njih poiskal zagotovilo, da se jim je Jezus res prikazal. (1. Korinčanom 15:6) Pričevanju ene ali dveh prič bi zlahka oporekali, ne bi pa mogli postaviti na laž pričevanja 500 ali več očividcev.

Bodite pozorni tudi na to, da je Pavel dvakrat napisal, »kot piše v Svetih spisih« – prvič, ko je omenil Jezusovo smrt, in drugič, ko je omenil njegov pokop in vstajenje. Ti dogodki so potrjevali, da so se prerokbe o Mesiju, zapisane v Hebrejskih spisih, res izpolnile, in tako dokazovali, da je Jezus res obljubljeni Mesija.

Kljub pričevanju očividcev in Svetega pisma so obstajali in še vedno obstajajo ljudje, ki dvomijo o tem, da je bil Jezus res obujen. Nekateri pravijo, da so učenci ukradli Jezusovo truplo in nato trdili, da so bili priča vstajenju. Vendar učenci niso imeli ne moči ne vpliva, da bi bili kos rimskim stražarjem, ki so stali pri vhodu v grob. Drugi trdijo, da so ljudje, ki so videli Jezusa po vstajenju, v resnici imeli samo privide. Te teorije ne podpira dejstvo, da so Jezusa videli številni ljudje ob različnih priložnostih. Ali je poleg tega razumno verjeti, da bi privid pekel ribe in jih ponudil drugim, kot je to storil obujeni Jezus v Galileji? (Janez 21:9–14) Ali bi privid v podobi človeka povabil opazovalce, naj se ga dotaknejo? (Luka 24:36–39)

Spet drugi trdijo, da je bilo vstajenje potegavščina, ki so si jo izmislili učenci. Toda kakšno  korist bi imeli od tega? Učenci so se s tem, da so pričevali o vstajenju, izpostavljali posmehovanju, trpljenju in smrti. Le zakaj bi bili pripravljeni toliko tvegati za navadno laž? Poleg tega so o vstajenju govorili najprej v Jeruzalemu, pred nosom svojih nasprotnikov, ki bi jim prišel prav kakršen koli izgovor za to, da bi jih lahko obsodili.

Ravno vstajenje je učencem dajalo pogum, da so pričevali o svojem Gospodu kljub najhujšemu preganjanju. Vstajenje je postalo osrednji nauk krščanske vere. Prvi kristjani niso tvegali svojega življenja zato, da bi oznanjevali o modrem učitelju, ki je bil usmrčen, temveč zato, da bi objavljali Jezusovo vstajenje, saj je to dokazovalo, da je on Kristus, Božji Sin, mogočno, živo bitje, ki jih podpira in vodi. Njegovo vstajenje je pomenilo, da bodo tudi oni obujeni od mrtvih. Prav zares, če Jezus ne bi vstal od mrtvih, potem sploh ne bi bilo krščanstva. Če Jezus ne bi bil obujen, zanj morda sploh ne bi slišali.

Toda kakšen pomen ima Kristusovo vstajenje za nas danes?

^ odst. 5 Grška beseda, ki je v Svetem pismu prevedena z »vstajenje«, dobesedno pomeni »znova se postaviti pokonci«. Nakazuje na to, da človek oživi, pri tem pa obdrži svojo identiteto, osebnost in spomine.

^ odst. 13 »Dvanajsteri« je drug izraz za »apostole«, pa čeprav jih je bilo nekaj časa po smrti Juda Iškarijota samo 11. Tako je dvanajstere nekoč, ko se jim je prikazal Jezus, zastopalo samo 10 apostolov ali manj, saj Tomaža ni bilo zraven. (Janez 20:24)