Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP DECEMBER 2012

Končno sem našla pravo svobodo!

Končno sem našla pravo svobodo!

»Nihče ne sprašuje po vas,« je posmehljivo rekel zaporniški paznik. »Lahko kar ostanete tukaj.« Kako je prišlo do tega, da smo kot delovna, miroljubna ruska družina leta 1950, kakih pet let po drugi svetovni vojni, postali ujetniki v Severni Koreji?

GLEDE na moje osebne dokumente sem se rodila leta 1924. Moj rojstni kraj naj bi bila vas Šmakovka na daljnem vzhodu Rusije, blizu meje s Kitajsko.

Moja rojstna vas Šmakovka v Primorski regiji na daljnem vzhodu Rusije

Nekega dne so mojega očeta in starejše brate odvedli banditi in mama jih ni nikoli več videla. Ostala je sama s polno hišo otrok, ki jih je komaj preživljala. Sosed se je ponudil, da nas otroke odpelje v rusko pravoslavno sirotišnico z izgovorom, da nas je mama zapustila.

Mama je privolila, ker bi najmlajši otroci, med njimi tudi jaz, drugače verjetno umrli od lakote. Sedaj, ko sem sredi svojih 80 let, sem hvaležna mami, da nas je poslala v sirotišnico, saj nam je tako rešila življenje. Vendar mi ta njena odločitev še danes ne da miru.

Na poročni dan z Ivanom leta 1941

Leta 1941 sem se preselila v Korejo in se tam poročila s prijaznim Rusom Ivanom. Najina hčerka Olja se je rodila v Seulu leta 1942, sin Kolja leta 1945, sin Žora pa leta 1948. Mož je vodil trgovino, ki smo jo imeli kot družina, jaz pa sem se ukvarjala s šiviljstvom. Seul je bil pod oblastjo Japoncev, zato so se najini otroci naučili japonskega jezika, doma pa smo govorili rusko. Do leta 1950 je bilo videti, da v Seulu med Sovjeti, Američani in Korejci vlada mir. Ljudje vseh teh narodnosti so redno zahajali v našo trgovino.

Zajamejo nas Severni Korejci

Leta 1950 so kot strela z jasnega nastopile velike spremembe. Severnokorejska vojska je prevzela nadzor nad Seulom. Nikamor nismo mogli zbežati, zato smo bili aretirani skupaj z drugimi civilisti iz tujine. Tri leta in pol smo se morali skupaj z britanskimi, ruskimi, ameriškimi in francoskimi vojnimi ujetniki seliti iz kraja v kraj po vsej Severni Koreji. Nastanili smo se, kjer koli je bilo kakšno zavetje, in skušali smo se ogniti bombam.

Včasih smo živeli v hišah, ki so imele ogrevanje, in dobili smo dovolj hrane. Ponavadi pa smo jedli samo proso in spali v hladnih, zapuščenih stavbah. Številni iz naše skupine so umrli zaradi slabe hranjenosti in pomanjkanja nege. Silno me je potrlo, ko sem videla svoje otroke trpeti. Zima je v Severni Koreji nastopila zgodaj. Spomnim se, da sem cele noči sedela pri ognju, grela kamne in jih polagala pod otroke.

Ko se je otoplilo, so nas nekateri domačini naučili, katere divje zeli so primerne za uživanje. Tako smo nabirali užitne rastline, maline, grozdje in gobe. Jasno je bilo, da nas ti ljudje niso sovražili, le smilili smo se jim zaradi stiske, v kateri smo se znašli. Naučila sem se loviti žabe, zato da bi obogatila našo skopo prehrano. Srce se mi je paralo, ko so me otroci kar naprej prosili za žabe.

 Nekega oktobrskega dne smo dobili ukaz, da naj se odpravimo v Manp’o. Rečeno nam je bilo, da bomo za majhne otroke in bolne dobili vozove, ki naj bi jih vlekli voli. Olja in njen oče sta morala oditi z neko skupino ujetnikov in pešačiti do cilja. Njena bratca in jaz smo nestrpno več dni čakali na vozove. Čez čas so le prišli.

Bolni ujetniki so bili natrpani na vozovih kot snopi žita, kar je bil grozljiv prizor! Malega Žora sem nosila na hrbtu, Kolja pa sem skušala namestiti na rob voza, vendar je planil v jok in zavpil: »Mama, mama, hočem hoditi s teboj! Prosim, ne zapusti me!«

Kolja mi je bil tik za petami. S svojo ročico se je držal mojega krila in moral je kar hiteti, da mi je lahko sledil. Med tem razvpitim pohodom, ki je trajal več dni, je bilo ustreljenih veliko ujetnikov. Stalno so nas spremljale jate vran in kljuvale trupla, ki so bila puščena ob poti. Nazadnje smo se z možem in Oljo znova našli. Padli smo si v objem in jokali. Tisto noč sem ostala pokonci in pri ognju grela kamne. Ker sem jih sedaj dajala pod vse svoje otroke, sem bila mirna.

Leta 1953, v bližini 38. vzporednika, ki deli Severno in Južno Korejo, je naše življenje postalo nekoliko znosnejše. Dobili smo čiste uniforme, čevlje, kruh in celo sladkarije. Kmalu so bili izpuščeni Britanci, nato pa še Francozi. Mi pa nismo bili prebivalci nobene države. Ko so odšli še zadnji ujetniki, smo ostali sami. Jokali smo od obupa in nismo mogli jesti. Ravno takrat je korejski paznik izrekel boleče besede, ki sem jih navedla v uvodu.

Novo življenje v Združenih državah Amerike

Na naše presenečenje smo bili kmalu za tem odpeljani čez demilitarizirano cono v Južno Korejo. Za tem, ko nas je zaslišalo ameriško vojaško osebje, smo se smeli preseliti v Združene  države Amerike. Z ladjo smo pripluli do San Francisca v Kaliforniji in tam nam je pomagala neka dobrodelna organizacija. Kasneje smo se preselili v Virginijo. Tam so nam znanci prijazno pomagali, da smo se postavili na noge. Nazadnje smo se preselili v Maryland in odprli novo poglavje v svojem življenju.

Z možem in dvema od najinih otrok leta 1954

Prevzeti smo bili nad preprostimi rečmi, denimo nad sesalcem za prah. Kot priseljenci v novi državi smo morali delati dolgo in trdo. Toda bila sem žalostna, ko sem videla, kako so tisti, ki jim je uspevalo v tem novem okolju, izkoriščali prišleke. Kmalu po prihodu smo srečali ruskega pravoslavnega duhovnika, ki je rekel: »Zdaj ste na blagoslovljeni zemlji. Če hočete postati uspešni, se ogibajte svojih sonarodnjakov.« Bila sem šokirana in zbegana. Mar ne bi morali pomagati drug drugemu?

Leta 1970 je na naša vrata potrkal Bernie Battleman, ki je bil Jehovova priča, zato da bi z nami spregovoril o nečem iz Svetega pisma. Bil je odločen, iskren človek, kakor da bi bil eden od nas. Pogovarjali smo se več ur. Ker sem odraščala v pravoslavni sirotišnici, sem zelo dobro poznala cerkvene nauke. Vendar mi ni nikoli prišlo na misel, da bi imela svojo Biblijo! Bernie nam je prinesel en izvod in rekel: »Ta Biblija je za vas, ker vas imam rad.« Seznanil nas je z Benom, rusko govorečim Pričevalcem iz Belorusije.

Ben in njegova žena sta iz Biblije prijazno odgovarjala na moja vprašanja. Toda bila sem prepričana, da so Priče popačili biblijsko besedilo. Še posebej me je razburilo to, da je v njihovih publikacijah pisalo, da je Marija imela poleg Jezusa še druge otroke, v cerkvi pa so učili, da jih ni imela.

Poklicala sem neko prijateljico iz Poljske in jo prosila, ali lahko v poljski Bibliji preveri, kaj piše v Mateju 13:55, 56. Ko mi je prebrala ti vrstici, sem bila šokirana nad tem, da je Jezus res imel mlajše brate in sestre! Ta moja prijateljica je tudi poklicala neko znanko, ki je delala v Kongresni knjižnici v Washingtonu, in jo prosila, da bi ti vrstici preverila v vseh biblijskih prevodih, ki so bili tam na voljo. Povedala ji je, da v vseh piše enako: Jezus je imel brate in sestre!

Imela sem celo kopico vprašanj. Zakaj umirajo otroci? Zakaj se države vojskujejo? Zakaj  se ljudje ne razumejo med seboj, tudi če govorijo isti jezik? Odgovori, ki sem jih dobila iz Biblije, so me navdušili. Izvedela sem, da trpljenja ne povzroča Bog. Presrečna sem bila ob spoznanju, da bom lahko znova videla svoje drage, ki so umrli med različnimi spopadi. Počasi mi je Jehova postal resničen.

Nekega dne sem pred svojimi ikonami rotila Boga, da bi pomagal mojemu sinu, ki se je pravkar vrnil iz vojne v Vietnamu in se je znašel v hudi čustveni stiski. Naenkrat mi je postalo jasno, da se v svojih molitvah ne bi smela obračati na ikone, temveč na živega Boga, Jehova. Ikone sem razstavila in ugotovila, da niso nič drugega kot pobarvana aluminijasta folija. Kupila sem jih v cerkvi, ampak tistega večera sem jih vrgla stran.

Ni mi bilo enostavno opustiti vere, v kateri sem odrasla. Toda to, kar uči Biblija, sem začela ceniti bolj kot kar koli drugega. Leto dni kasneje sem s hčerko in možem obiskala ruskega pravoslavnega duhovnika. S seboj sem imela več strani biblijskih vprašanj, pod katerimi so bili napisani biblijski stavki. Ko sem na glas brala biblijske stavke, je duhovnik zmajeval z glavo in rekel: »Izgubljeni ste.« Naročil nam je, naj nikoli več ne prestopimo njegovega praga.

Ta dogodek je pustil močan pečat na moji odločni in vedoželjni hčerki Olji. Tudi ona je pričela skrbno preučevati Biblijo in kmalu sva začeli skupaj obiskovati shode Prič. Jaz sem se krstila leta 1972, Olja pa naslednje leto.

Naš družinski moto

Na vrtu moje hiše v ameriški zvezni državi Maryland okoli leta 1990

Naš moto je bil: Osredinjaj se na sedanjost, pozabi na preteklost. Zato se nam nikoli ni bilo težko lotiti česa novega, če smo bili prepričani, da je to, kar delamo, prav. Ko sva s hčerko začeli graditi dober odnos z Bogom, se je v nama pojavila močna želja, da bi šli do ljudi in jim govorili o tem, kar sva se učili. Priznati moram, da so morali drugi zaradi moje neposredne, nesentimentalne osebnosti občasno vskočiti v pogovor in kaj taktneje pojasniti. Toda postopoma sem se naučila, kako se pogovarjati z ljudmi različnih narodnosti in preteklosti, ki so podobno kot jaz iskali boljše življenje.

V naslednjih letih sva s hčerko pogosto rekli, da bova, če bo kdaj padla železna zavesa, odpotovali v Rusijo in tam pomagali sonarodnjakom spoznavati Boga. Ko je v zgodnjih 1990 letih zavesa res padla, je Olja za naju obe izpolnila te sanje. Preselila se je v Rusijo in tam 14 let večino svojega časa posvečala oznanjevanju. S številnimi je preučevala Biblijo, pomagala pa je tudi v ruskem podružničnem uradu Jehovovih prič prevajati biblijsko literaturo iz angleščine v ruščino.

Sedaj sem priklenjena na posteljo in moji otroci po svojih najboljših močeh skrbijo zame. Hvaležna sem Bogu, da sem resnično našla boljše življenje, potem ko sem v mladosti doživela marsikaj slabega. Na lastni koži občutim resničnost biblijskega psalma, ki ga je spesnil pastir David in govori o Bogu: »Vodi me na počivališča, bogata z vodo. Poživlja mojo dušo. Vodi me po stezah pravičnosti zaradi svojega imena.« (Psalm 23:2, 3) *

^ odst. 29 Marija Kilin je 1. marca 2010, med pripravljanjem te prvoosebne zgodbe za objavo, umrla.