Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP DECEMBER 2012

»Zgodovina ne laže«

»Zgodovina ne laže«

Estonska državna pošta je 14. junija 2007 izdala spominsko poštno znamko, ki je prikazana na desni strani. Izdajo je spremljalo naslednje naznanilo: »Ta spominska serija znamk je bila izdana v spomin žrtvam Stalinovega genocida nad Estonci.« Med letoma 1941 in 1951 je bilo izgnanih na desettisoče Estoncev.

»ZGODOVINA ne laže.« V Estoniji je to dobro znani izrek, podobne pa imajo tudi v drugih državah. Res je, da preteklosti ne moremo spremeniti, vsekakor pa se lahko učimo iz nje. Modri kralj Salomon je rekel: »Vse to sem videl in sem obrnil srce k vsemu, kar se godi pod soncem, ob času, ko človek gospoduje človeku v njegovo nesrečo.« (Pridigar 8:9)

Resničnost te svetopisemske izjave je bila več kot očitno potrjena pred nekaj desetletji v Estoniji in številnih drugih delih Vzhodne Evrope. Človeške vlade so povzročile trpljenje nešteto nedolžnim ljudem, ki so bili pregnani v oddaljene kraje. Tam so se morali bodisi za stalno naseliti ali pa so bili prisiljeni delati v delovnih taboriščih.

Po besedah estonskih zgodovinarjev je bilo med letoma 1941 in 1951 iz te male države izgnanih več kot 46.000 civilistov. Večina je bila prisiljena zapustiti svojo deželo zaradi političnih nazorov, drugi pa zaradi narodnosti ali družbenega položaja. Jehovove priče so bili žrtev izgona zaradi svojega verskega prepričanja.

Napad na bogaboječe ljudi

Univerza v Tartuju je leta 2004 izdala raziskavo zgodovinarke Aigi Rahi-Tamm, v kateri med drugim piše: »Med letoma 1948 in 1951 je bilo aretiranih 72 Jehovovih prič in tistih, ki so se družili z njimi. Toda veliko obsežnejša deportacija, ki je bila načrtovana, je potekala v noči s 1. na 2. april 1951, in to ne le v Baltiku, temveč tudi v Moldaviji, zahodni Ukrajini in Belorusiji.«

Jehovove priče v Estoniji so bili pred letom 1951 žrtve marsičesa slabega – oblasti so jim odvzele prostost, nad njimi so izvajale psihični pritisk, jih zasliševale in zapirale. S to novo radikalno kampanjo so očitno hotele iz Estonije izgnati vse Jehovove priče, prav do zadnjega.

Na prej omenjeni poštni znamki je napisan datum 1. april 1951. Število 382 na znamki se nanaša na to, koliko Prič in njihovih otrok je bilo tega dne izgnanih. Sem  so všteti tudi nekateri sorodniki in sosedje, ki niso bili Priče. V tem dnevu je prišlo do aretacij po vsej državi. Še isto noč so aretirance, tako mlade kot stare, nagnetli v živinske vagone, namenjene v Sibirijo.

Ella Toom

Jehovova priča Ella Toom * je bila takrat stara 25 let. Glede tega, kako je potekalo običajno zaslišanje, pravi: »Uradnik me je hotel prestrašiti in mi ukazal, naj neham oznanjevati. Nekoč me je vprašal: ‚Ali hočeš živeti? Ali pa bi rada umrla s svojim Bogom na sibirskih planjavah?‘« Toda Ella je še naprej neustrašno oznanjevala dobro novico. Izgnana je bila v Sibirijo in je morala v obdobju skoraj šestih let zamenjati več delovnih taborišč.

Med stotinami posameznikov, ki so bili deportirani, ne da bi se prej lahko zagovarjali na sodišču, je bila še ena mlada Priča, Hiisi Lember. O tem, kaj se je dogajalo 1. aprila 1951, pravi: »Tiste noči so prišli povsem iznenada ter nam ukazali: ‚Imate pol ure časa. Spakirajte svoje stvari!‘« V okrilju noči sta bili Hiisi in njena šestletna hčerkica odvedeni na železniško postajo. Škripajoč vlak se je ustavljal na postajah in pobiral Priče. »Vrgli so nas v živinske vagone. K sreči je bilo živalsko blato zmrznjeno, sicer bi bilo težko stati na njem. Bili smo kakor živali, nagnetene v vagonih.«

Mučna dvotedenska vožnja z vlakom je bila naravnost travmatična. Vagoni so bili prenatrpani in nehigienični. Mladi in stari so bili ponižani in osramočeni na vse mogoče načine. Nekateri so jokali in niso hoteli jesti. Toda Priče so se med seboj spodbujali in si pomagali, tako da so peli hvalnice Bogu ter si delili hrano, ki so jo imeli. Izgnani so bili v »trajne naselbine« in rečeno jim je bilo, da je to »potovanje v eno smer«.

Hiisi Lember s hčerko Maajo

Hiisi se spominja, kako ji je podpora sovernikov med to preizkušnjo ogrela srce: »Na neki postaji se je naš vlak ustavil poleg vlaka iz Moldavije. Skozi vagon smo slišali nekega moškega, ki nas je spraševal, kdo smo in kam smo namenjeni. Pojasnili smo mu, da ne vemo, kam gremo, in da smo Jehovove priče iz Estonije. Soverniki v vlaku iz Moldavije so slišali ta pogovor. Skozi odprtino v vagonu so nam vrgli velik hlebec kruha in nekaj suhih sliv.« Dodala je: »Takrat smo začeli dojemati razsežnost zbiranja Jehovovih prič – potekalo je po vseh republikah Sovjetske zveze!«

Dve najstnici, Corinna in njena sestra Ene, Jehovovi priči, sta bili ločeni od svoje mame več kot šest let. Njuna mama, prav tako Priča, je bila nekoliko prej aretirana in odpeljana v delovno taborišče. Nato sta bili tiste neslavne aprilske noči tudi dekleti odpeljani od doma in strpani v vagon. Corinna se s hvaležnostjo spominja: »Na vlaku je bila neka Pričevalka z dvema otrokoma. Ponudila se je, da bo skrbela za naju, in nama zagotovila, da lahko živiva skupaj z njo in otrokoma.«

Kaj se je zgodilo, ko so prišli na cilj? Dan po prihodu v mrzlo sibirsko divjino se je odprla ponižujoča »trgovina s sužnji«. Moški iz  bližnjih zadružnih kmetij so prišli izbirat delavce. Corinna se spominja: »Slišali smo, kako so se med seboj pričkali in si pravili: ‚Ti že imaš šoferja za svoj traktor. Tale tu je moj.‘ Ali pa: ‚Jaz sem že vzel dva starejša. Tudi ti moraš vzeti nekaj starejših.‘«

Ene s sestro Corinno

Corinna in Ene sta bili pogumni dekleti. Kasneje sta dejali: »Mamo sva močno pogrešali in, oh, kako zelo sva hrepeneli po tem, da bi bili znova v njenem toplem objemu!« Kljub vsemu sta ostali duhovno močni in sta ohranili smisel za humor. Corinna dodaja: »Po svoje je bilo dobro, da naju mama ni videla, saj sva včasih morali slabo oblečeni delati zunaj v strupenem mrazu.«

Dejstvo je, da so nedolžni ljudje v Estoniji in drugod utrpeli strašno krivico in med njimi so bili tudi Jehovove priče. (Glej okvir Nepredstavljiva »razsežnost terorja«.) Toda kljub krivicam in trpljenju so Jehovove priče v Estoniji še vedno dejavna in vesela skupina ljudi.

Svetla prihodnost

Sveto pismo nam zagotavlja, da Bog Jehova sovraži krivico. Takole pravi: »Jehovu, tvojemu Bogu, se namreč gnusi vsak, ki počne kaj takega, vsak, ki ravna nepravično.« (5. Mojzesova 25:16) Čeprav je Bog v preteklosti dopuščal hudobijo, bo kmalu prišel čas, ko bo naredil konec krivici in hudobiji. »Samo še malo,« je rekel psalmist, »in hudobneža ne bo več. Ozrl se boš tja, kjer je nekoč bil, toda njega ne bo. Krotki pa bodo podedovali zemljo in uživali obilje miru.« (Psalm 37:10, 11)

Da, čaka nas svetla prihodnost! Preteklosti sicer ne moremo spremeniti, lahko pa storimo določene korake, da bi si zagotovili lepo življenje v prihodnosti. Zbližajte se z Bogom in spoznajte, kako si lahko tudi vi obetate čudovito prihodnost, ko bo vladala resnična pravica. (Izaija 11:9)

^ odst. 10 Življenjska zgodba Elle Toom je bila objavljena v Prebudite se!, april 2006, strani 20–24.