Nastavitev dostopnosti

Search

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP DECEMBER 2012

Ali verjamete, da ste živeli že kdaj prej?

Ali verjamete, da ste živeli že kdaj prej?

»Duše prebivajo tam, ko pridejo od tod, in [. . .] se odondod vračajo spet na zemljo in [. . .] se ,pojavljajo‘ iz mrtvih.« (PLATON, GRŠKI FILOZOF, 5. STOLETJE PR. N. ŠT.; CITIRAL SOKRATA)

»Duša za svoj obstoj potrebuje telo, pa vendar ni telo, zato je lahko bodisi v enem ali drugem telesu in prehaja iz enega telesa v drugo.« (GIORDANO BRUNO, ITALIJANSKI FILOZOF, 16. STOLETJE N. ŠT.)

»Nič ni mrtvo: ljudje hlinijo svojo smrt [. . .] tam stojijo, gledajo skozi okno, čili in zdravi v nekakšni novi in nenavadni preobleki.« (RALPH WALDO EMERSON, AMERIŠKI ESEJIST IN PESNIK, 19. STOLETJE N. ŠT.)

STE se kdaj spraševali, kdo ste v resnici? Ste si kdaj predstavljali, da ste živeli že kdaj prej? Če ste, niste edini. Že od davne preteklosti ljudje najrazličnejših kultur razmišljajo o takšnih vprašanjih. Nekateri so se v iskanju odgovorov oprijeli zamisli, imenovane reinkarnacija, ki pravi, da takrat, ko človek umre, nevidna »duša« zapusti telo in se enkrat ali večkrat zapored znova rodi v drugem telesu – kot človek, žival ali celo rastlina.

 Nekateri ljudje so morda zadovoljni s takšnim prepričanjem, toda kako lahko zagotovo vemo, ali drži. Kaj o tem pravi Božja Beseda, Biblija? Najprej se moramo vprašati, od kod izvira ta zamisel.

Od kod izvira zamisel o reinkarnaciji?

Po besedah zgodovinarjev in strokovnjakov so se prebivalci starodavnega Babilona, mesta, ki je nastalo proti koncu tretjega tisočletja pr. n. št., ukvarjali z zamislijo o neumrljivosti človeške duše. Vprašanje neumrljivosti »je pritegnilo veliko pozornost pri babilonskih teologih«, je povedal Morris Jastrow ml. v svoji knjigi The Religion of Babylonia and Assyria. Babiloncem je bila »smrt prehod v drugo obliko življenja«, je pojasnil. »Človek si je samega sebe težko predstavljal, da bi bil za vedno brez zavesti, kar je bilo brez dvoma osnova za nastanek primitivne teorije o večnem obstoju v takšni ali drugačni obliki.«

Nauki o preseljevanju in ponovnem rojstvu duše, ki so imeli svoj začetek v Babilonu, so se pričeli pojavljati tudi v drugih delih starodavnega sveta. Indijski filozofi so na podlagi kroga ponovnih rojstev izdelali dovršen sistem verovanj, ki temelji na zakonu vzroka in posledice oziroma karmi. Zamisel o reinkarnaciji so sprejeli tudi vplivni grški filozofi, zaradi česar je postala še bolj priljubljena.

V današnjih dneh se v državah na Zahodu vse več ljudi zanima za reinkarnacijo. Zvezdniki in mlajše generacije se navdušujejo nad vzhodnjaškimi verskimi zamislimi in običaji. Danes obstaja poplava knjig in spletnih strani, ki razpravljajo o pomenu domnevnih izkušenj iz prejšnjih življenj. V številnih državah skokovito narašča zanimanje za tako imenovano regresijo v prejšnja življenja, pri kateri se s pomočjo hipnoze preučujejo domnevna prejšnja življenja ljudi, zato da bi se razumelo njihovo sedanje zdravstveno stanje in vedenjski vzorci.

Ali zamisel o reinkarnaciji temelji na dejstvih?

Čeprav ima zamisel o reinkarnaciji korenine v daljni preteklosti, je prav gotovo treba odgovoriti na najpomembnejše vprašanje: Ali temelji na dejstvih? Kristjani bi hoteli vedeti, ali se ta zamisel sklada s krščansko vero, ki temelji na Bibliji. (Janez 17:17) Naš Stvarnik, Bog Jehova, je Vir življenja in tisti, ki »razodeva skrivnosti«, zato razkriva stvari o življenju in smrti, za katere ljudje sicer ne bi vedeli. Zanesljive odgovore na to temo lahko najdemo v njegovi Besedi, Bibliji. (Daniel 2:28; Apostolska dela 17:28)

Odgovore, ki jih daje Bog, ni težko najti, če dovolimo, da Biblija razlaga samo sebe. Na primer, v 1. Mojzesovi 3:19 piše, kaj je Bog rekel Adamu zatem, ko sta se mu z Evo uprla. Rekel je: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne boš povrnil v zemljo, saj si bil vzet iz nje. Prah si namreč in v prah se boš povrnil.« Adam je bil ustvarjen iz prahu, zato se je ob smrti vrnil nazaj v prah. To je Bog jasno povedal. Tako se človek ob smrti ne rodi znova kot kdo drug, temveč preneha obstajati. * Prav kakor je vroče nasprotje mrzlega, suho mokrega in svetlo temnega, je smrt nasprotje življenja. Mrtvi so zares mrtvi! Mar ni to preprosto in logično?

Spomini na pretekla življenja morajo potemtakem imeti drugo razlago. To, kako delujejo človeški možgani, tudi podzavest, in kakšen vpliv imajo zdravila ali travmatična doživetja, še vedno ni povsem jasno. Sanje in namišljeni dogodki, ki temeljijo na neizmerni količini informacij, spravljenih v spominu, so lahko tako živi, da se zdi, kot da so resnični. Včasih hudobne duhovne sile povzročijo nadnaravna doživetja, zaradi katerih  je lahko nestvarno videti kot stvarno. (1. Samuelova 28:7–19)

Človek si že po naravi želi živeti in vedeti, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Toda od kod je prišla ta želja? Zanimivo je, da v Svetem pismu glede Stvarnika piše naslednje: »Večnost je položil ljudem v srce.« (Pridigar 3:11) Zato imamo ljudje srčno željo, da bi živeli neskončno.

Če je naš Stvarnik, Bog Jehova, v srce ljudi vsadil željo po večnem življenju, je edino logično, da bi tudi pojasnil, kako to željo zadovoljiti. Sveto pismo odkriva vzvišen namen, ki ga ima Stvarnik, namreč da bo blagoslovil poslušne ljudi z večnim življenjem na rajski zemlji. »Pravični bodo podedovali zemljo in večno prebivali na njej,« je po navdihnjenju rekel psalmist, kralj David. (Psalm 37:29) Temeljni svetopisemski nauk, ki je neločljivo povezan z Božjim večnim namenom, je vstajenje mrtvih. (Apostolska dela 24:15; 1. Korinčanom 15:16–19)

Vstajenje – dokazano upanje za umrle

V Svetem pismu je osem poročil ljudi, ki so na lastne oči videli vstajenje mrtvih tukaj na zemlji. * V teh primerih je šlo za vstajenje, in ne za reinkarnacijo. Tiste, ki so bili obujeni od mrtvih, so njihovi družinski člani in prijatelji nemudoma prepoznali. V nobenem primeru ni bilo treba sorodnikom iskati med novorojenčki blizu in daleč, da bi ugotovili, ali je kdo od teh otrok reinkarnirana duša njihovega dragega, ki je umrl. (Janez 11:43–45)

Tolažilno je vedeti, da bo glede na Božjo Besedo velika večina umrlih obujena v Božji novi svet, ki bo kmalu nadomestil hudobni svet tukaj na zemlji. (2. Petrovo 3:13, 14) Življenjski vzorci milijard posameznikov so sedaj varno spravljeni v brezmejnem, popolnem spominu Jehova, Boga, ki pozna celo imena vseh zvezd! (Psalm 147:4; Razodetje 20:13) Ko bo v svojem novem svetu obudil v življenje eno generacijo ljudi za drugo, bodo lahko vsi ti raziskali svoje družinsko drevo in osebno spoznali svoje prednike. Kako navdušujoč, vznemirljiv obet!

^ odst. 13 Več informacij lahko najdete v knjigi Kaj Biblija v resnici uči? v 6. poglavju z naslovom »Kje so mrtvi?«; izdali Jehovove priče.

^ odst. 18 Teh osem poročil lahko najdete v 1. kraljev 17:17–24; 2. kraljev 4:32–37; 13:20, 21; Luku 7:11–17; 8:40–56; Janezu 11:38–44; Apostolskih delih 9:36–42; 20:7–12. Pri branju bodite pozorni, da je do teh vstajenj prišlo pred mnogimi pričami. Deveti zapis opisuje vstajenje Jezusa Kristusa. (Janez 20:1–18)