Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp  |  oktober 2012

Vpliv Božje Besede na hindujsko družino

Vpliv Božje Besede na hindujsko družino

NIKOLI ne bom pozabila ponedeljka, 22. avgusta 2005, ko smo se v ožjem družinskem krogu zbrali k zajtrku. Moje življenje je viselo na nitki, saj sem imela v možganih velik tumor. Potem ko je mož Krishna izrekel molitev, sem svoji družini povedala naslednje.

»V bolnišnici me čaka zelo tvegana operacija,« sem pojasnila, »zato morate biti pripravljeni na vse, kar bi se utegnilo zgoditi. Uredila sem vse potrebno za pogreb, če bom umrla. Tiste med vami, ki častite Jehova, prosim, da ne obupate. Drugim pa polagam na srce, da začnete preučevati Sveto pismo in obiskovati krščanske shode. Tako bomo lahko v prihajajočem novem svetu skupaj častili Boga in živeli večno v popolnem zdravju na rajski zemlji.«

Preden vam zaupam, kako se je iztekla operacija, bi vam rada povedala nekaj o svoji preteklosti in o tem, kako sem spoznala pravega Boga.

Odraščanje v hindujski družini

V maminem naročju

Moja družina je živela v veliki hiši iz lesa in kovine, ki je stala na hribu obalnega mesta Durban v Južni Afriki. Da smo od glavne ceste v dolini prišli do vhodnih vrat naše hiše, smo se morali najprej povzpeti po 125 stopnicah. Na koncu teh stopnic je z grmičevjem obrasla stezica vodila do železnih vrat. Na eni strani teh vrat je stal babičin tempelj, poln slik in podob hindujskih bogov. Babica mi je pravila, da sem »tempeljski otrok« (v hindijščini mandir kī baccā) in da se za moje rojstvo lahko zahvalimo bogovom, ki smo jih častili. Nasproti tega templja je bil niz zloščenih rdečih stopnic, ki so vodile do vhodnih vrat hiše. Ta je bila velika in je imela dolg hodnik, prostorno kuhinjo s pečjo na premog, sedem spalnic in enosobni prizidek. Skupaj nas je živelo 27, med drugim moji stari starši, moj oče, njegovi trije mlajši bratje, njegova najmlajša sestra in njihove družine.

Naša družinska hiša

Za tako obsežno družino ni bilo enostavno skrbeti. Toda takšno skupno življenje nas je povezalo in nam pustilo številne radostne spomine. Štiri snahe, med njimi tudi moja mama Gargee Devi, so sodelovale pri gospodinjskih opravilih ter izmenjaje kuhale in čistile. Dedek je bil poglavar družine in je kupoval hrano za vse nas. Vsako sredo sta se dedek in babica odpravila na tržnico ter tam za en teden nakupila meso, sadje in zelenjavo. Ponavadi smo se usedli v senco borovca na robu pobočja, pod katerim se je razprostirala dolina, ter čakali na njun prihod. Takoj, ko smo ju zagledali, kako otovorjena z velikimi košarami izstopata iz avtobusa, smo stekli po 125 stopnicah do njiju in jima pomagali nakupljene stvari prinesti domov.

Poleg 125 stopnic

Na našem vrtu je rasla visoka palma, na kateri so si ptice, vrste žalostna majna, spletle gnezdo. Opazovali smo jih, kako so letale sem ter tja, in poslušali njihovo žgolenje. Babica se je običajno usedla na stopnice pred vhodnimi vrati in nam pripovedovala zgodbe, kakor da bi razlagala petje teh ptic. Na  življenje v tej hiši me veže tako veliko lepih spominov! Skupaj smo se veselili, jokali, igrali, smejali in si delili stvari – v veselje nam je bilo živeti kot ena velika družina. Najpomembnejše pa je to, da smo prav v tej hiši začeli spoznavati našega Stvarnika, Jehova, in njegovega Sina, Jezusa Kristusa.

Preden smo začeli spoznavati Jehova, smo imeli kot hindujci veliko vsakodnevnih obredov. Redno smo obhajali tudi velike praznike, na katere smo povabili goste, zato da bi skupaj počastili različne bogove in boginje. Na nekaterih od teh obredov je moja babica padla v trans in komunicirala z duhovi. Točno ob polnoči smo darovali živalske žrtve, da bi te duhove pomirili. Dedek je bil v skupnosti dobro znan po svoji dobrodelnosti, saj je veliko prispeval za gradnjo in delovanje javnih šol ter hindujskih templjev.

Kako smo spoznali resnico o Jehovu

Leta 1972 je dedek zbolel in umrl. Čez nekaj mesecev je ena od mojih tet, Indervathey, znana tudi kot Jane, od dveh Jehovovih prič sprejela reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Pekla jo je vest, ker ju ni povabila v hišo na pogovor. Pričam nikoli nismo prisluhnili, toda naslednjič, ko sta se Priči oglasili, ju je teta povabila naprej ter se z njima pogovarjala o zakonskih težavah, ki jih je imela, ker je bil njen mož alkoholik. Sosedje in sorodniki so jo nagovarjali, naj se razveže. Priči sta ji pojasnili, kako Bog gleda na zakonsko zvezo. (Matej 19:6) Teta je bila prevzeta nad tem svetopisemskim nasvetom in nad obljubo o boljšem življenju tukaj na zemlji. * Odločila se je, da ne bo pustila moža, in s Pričami je začela redno preučevati Sveto pismo. Preučevanje je potekalo v dnevni sobi, druge snahe pa so iz svoje sobe poslušale pogovor.

Sčasoma so se preučevanju Svetega pisma pridružile vse snahe. Teta Jane nam je pripovedovala o tem, kar se je učila, ter nam pogosto brala in razlagala zgodbe iz knjige Poslušati Velikega učitelja. * Ko so moji strici ugotovili, da njihove žene preučujejo Sveto pismo, so nam začeli nasprotovati. Eden od njih je vzel vso našo literaturo, tudi Sveto pismo, in jo sežgal. Ker smo obiskovali shode, so nas zmerjali in se nad nami fizično znašali. Moj oče je bil svetla izjema; nikoli ni nasprotoval temu, da smo se učili o Jehovu. Vse štiri snahe so še naprej obiskovale shode, njihova ljubezen do Boga Jehova pa je rasla.

Leta 1974 se je teta Jane krstila in postala Jehovova priča, kmalu za njo pa tudi moja mama in drugi teti. Čez čas se je babica odpovedala hindujskim verskim običajem. Veliko let sem skupaj z drugimi redno obiskovala krščanske shode. Nekoč pa me je Pričevalka Shameela Rampersad na nekem velikem zborovanju Jehovovih prič vprašala, kdaj se nameravam  krstiti. Odvrnila sem ji, da se ne morem, saj z mano ni še nikoli nihče preučeval Svetega pisma. Ponudila se je, da lahko ona preučuje z menoj. Na naslednjem zborovanju, 16. decembra 1977, sem se krstila. Sčasoma se je od 27 družinskih članov, s katerimi smo si delili dom, krstilo 18. Toda takrat, ko sem šla na operacijo, je bil moj oče, Sonny Deva, še vedno hindujec.

»Ne bodite preveč zaskrbljeni«

Besede iz Filipljanom 4:6, 7 so mi bile v veliko uteho, še posebej po tem, ko so mi diagnosticirali velik možganski tumor. V teh vrsticah piše: »Ne bodite preveč zaskrbljeni, ampak v vsem izražajte svoje želje Bogu z molitvijo, ponižno prošnjo in zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsako misel, bo po Kristusu Jezusu stražil vaše srce in um.« Težko je, da ne bi bili »preveč zaskrbljeni«, še zlasti, če tako rekoč zremo smrti v oči. Sprva sem samo jokala, potem pa molila k Jehovu. Od takrat naprej sem občutila »Božji mir, ki presega vsako misel«.

Bog Jehova me je tako rekoč prijel za desnico in dejansko sem ves čas čutila njegovo vodstvo. (Izaija 41:13) Pomagal mi je, da sem zdravstvenemu osebju lahko pogumno pojasnila svojo odločitev, da bom ubogala svetopisemsko zapoved, naj se zdržujemo krvi. (Apostolska dela 15:28, 29) Zato sta kirurg in anestezist privolila, da me bosta operirala, ne da bi mi dala transfuzijo krvi. Kasneje mi je kirurg pojasnil, da je operacija uspela in da je odstranil celoten tumor. Rekel je tudi, da še nikoli prej ni videl, da bi kakšen pacient tako hitro okreval po tako zahtevni operaciji na možganih.

Tri tedne kasneje sem iz postelje že poučevala druge o Bibliji. Konec sedmega tedna sem znova začela voziti, odpravila sem se na oznanjevanje in spet pričela obiskovati shode Jehovovih prič. Zelo sem hvaležna za pomoč mojih krščanskih bratov in sester, ki so z mano oznanjevali. Vedno so poskrbeli, da nisem bila sama in da sem varno prišla domov. Prepričana sem, da mi je to, da sem poslušala avdioposnetke Svetega pisma in se osredinjala na duhovne vidike svojega življenja, pomagalo hitreje okrevati.

Bila sem tudi navdušena nad novico, da je po moji operaciji oče s Pričami začel preučevati Sveto pismo. Krstil se je pri 73 letih in sedaj goreče služi Jehovu. Več kot 40 članov naše razširjene družine zdaj skupaj z nami časti Jehova. Čeprav imam poškodovano levo vidno polje, lobanjo pa mi držijo skupaj delci kovine, se veselim časa, ko bo Jehova v prihajajočem zemeljskem raju vse naredil novo. (Razodetje 21:3–5)

Z možem (levo), hčerko in starši

Blagoslovljena sem z ljubečim možem, ki služi kot krščanski nadzornik, in s čudovito hčerko Cleristo, ki me podpira pri tem, ko še naprej večino svojega časa namenjam poučevanju drugih o Svetem pismu. Bog Jehova me pri tem delu bogato blagoslavlja. Do sedaj sem lahko številnim biblijskim učencem pomagala, da so v svojem življenju občutili moč Božje Besede. Več kot 30 jih je zdaj predanih Bogu in krščenih.

S srcem, prepolnim upanja, se veselim časa, ko nas bo Bog Jehova rešil te stvarnosti, polne bolečine, in nas povedel v zemeljski raj.

^ odst. 12 Več informacij o Božjem namenu glede zemlje boste našli v 3. poglavju knjige Kaj Biblija v resnici uči?, ki so jo izdali Jehovove priče.

^ odst. 13 Izdali Jehovove priče, vendar sedaj ni več v tisku.