Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp  |  september 2012

Ali ste vedeli?

Ali ste vedeli?

Kako so ljudje pošiljali pisma v biblijskih časih?

Perzijski pismonoša

Uradne pošiljke perzijske vlade so bile zaupane državni poštni službi. V svetopisemski knjigi Estera je opisano, kako je deloval ta perzijski sistem. Mardohej je napisal »dokumente v imenu kralja Ahasverja, jih zapečatil s kraljevim pečatnim prstanom in razposlal po slih, ki so jezdili hitre konje kraljeve poštne službe«. (Estera 8:10) Rimski imperij je imel podobno službo za razpošiljanje administrativne in vojaške pošte.

Zasebna pošta, kot so bila denimo pisma, ki jih je napisali apostol Pavel ali drugi, ni ustrezala merilom za tovrstno dostavo. Premožni ljudje so pisma lahko pošiljali po sužnjih. Toda večino pisem so dostavljali znanci ali celo tujci, ki so bili namenjeni v željeno smer. Potencialni pismonoše so bili družinski člani, prijatelji, vojaki ali trgovci. Seveda je bila zelo pomembna zanesljivost prenašalca pošte, saj so ljudje želeli, da se pošiljka dostavi skrbno in da njena vsebina ostane nedotaknjena. Iz Biblije izvemo, da je Pavel vsaj nekaj svojih pisem zaupal sokristjanom, ki so potovali. (Efežanom 6:21, 22; Kološanom 4:7)

Kako so ljudje v staroveškem Izraelu kupovali in prodajali?

Relief, ki prikazuje tržnico s sadjem

Izraelsko gospodarstvo je temeljilo predvsem na poljedelstvu, živinoreji in trgovini. Sveto pismo omenja tržnice pri mestnih vratih – »Ovčja vrata«, »Ribja vrata« in »Črepinjska vrata«. (Nehemija 3:1, 3; Jeremija 19:2) Imena vrat so se očitno nanašala na to, kaj se je pri vsakih od teh vrat prodajalo. Sveto pismo prav tako omenja »pekovsko ulico« v Jeruzalemu, pa tudi številne dobrine, ki so bile naprodaj. (Jeremija 37:21)

Kaj pa cene? Neki svetopisemski priročnik pravi: »Skozi stoletja so cene seveda rastle in padale, in težko je ugotoviti, po kolikšni ceni so v določenem času in kraju prodajali neko dobrino.« Vendar kot pričajo staroveški viri, med njimi tudi Sveto pismo, je že takrat na cene vplivala inflacija. Na primer, v davnini je bila prodaja sužnjev nekaj običajnega. Jožef je bil prodan za 20 srebrnikov oziroma šeklov srebra – toliko je v 18. stoletju pr. n. št. verjetno znašala povprečna cena za enega sužnja. (1. Mojzesova 37:28) Tristo let kasneje je bil suženj vreden 30 šeklov. (2. Mojzesova 21:32) Do osmega stoletja pr. n. št. je njegova vrednost narasla na 50 šeklov. (2. kraljev 15:20) Dve stoletji zatem, v perzijskem obdobju, pa je bila cena sužnja kar 90 šeklov ali več. Očitno je, da rastoče cene niso težava, značilna zgolj za današnje dni.