Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP SEPTEMBER 2012

Sedaj poznam Boga, ki ga častim

Sedaj poznam Boga, ki ga častim

Nekoč nas je obiskal neki binkoštni pridigar, ki naj bi bil sposoben ozdravljati. Ko se me je dotaknil, sem se nezavestna zgrudila na tla. Potem ko sem prišla k sebi, sem očitno dobila to, kar sem želela – sposobnost, da ozdravljam. Kaj me je privedlo do tega in kako je to vplivalo na moje življenje? Preden vam povem kaj več o tem, naj vas seznanim s svojo preteklostjo.

RODILA sem se 10. decembra 1968 v provinci Ilocos Norte na Filipinih. Bila sem sedmi od desetih otrok. Kot večina Filipincev smo bili vzgojeni v katoliški veri. Srednjo šolo sem končala leta 1986 in želela sem postati medicinska sestra. Toda te moje sanje se niso izpolnile, saj sem zbolela za hudo boleznijo. Pravzaprav sem mislila, da bom umrla. Iz obupa sem rotila Boga, naj mi pomaga, in mu rekla, da mu bom služila vse svoje življenje, če bom ozdravela.

Ko sem po dolgem času okrevala, sem se spomnila svoje obljube Bogu, zato sem se junija 1991 vpisala v Binkoštno biblijsko šolo. Del šolanja naj bi zajemalo tudi to, da učenci dobijo »brezplačni dar, namreč svetega duha«. Želela sem imeti sposobnost, da bi ozdravljala. V šoli so nas učili, da je to mogoče doseči s postom in molitvami. Nekoč sem v želji, da bi drugi mislili, da sem prejela ta »dar«, prisluškovala neki sošolki, ko je med časom molitve na glas molila v nekem kotu. Tik preden je končala, sem hitro pobegnila nazaj na mesto, kjer sem klečala. Zatem sem ji natančno povedala, kaj je prosila v svoji molitvi, zato mi je verjela, da sem dobila »brezplačni dar«!

Med šolanjem so se mi porajala številna vprašanja. Na primer, Matej 6:9 omenja »Očeta« in njegovo »ime«. Med drugim sem se spraševala, kdo je Oče, o katerem je govoril Jezus, in čigavo ime bi morali posvečevati. Moji učitelji so pogosto postregli z dokaj nejasnimi in nezadovoljujočimi odgovori. Govorili so o trojici, za katero so trdili, da je skrivnost. To me je precej zmedlo. Kljub temu sem se še naprej šolala za duhovnico.

Stik z Jehovovimi pričami

V Binkoštni biblijski šoli so nas učili, da so Jehovove priče najslabša kriva religija in veljajo za antikriste, zato sem do njih razvila močan odpor.

V drugem letniku sem med šolskimi počitnicami odšla domov obiskat starše. Ena od mojih starejših sester, Carmen, je slišala, da sem doma, zato je prišla na obisk. Takrat je bila že krščena Jehovova priča in polnočasna biblijska učiteljica. Ko mi je skušala govoriti o Bogu, sem ji divje zabrusila: »Jaz že poznam Boga, ki mu služim!« Zatem sem jo glasno ozmerjala, jo odrinila in ji nisem več dovolila, da bi še kdaj spregovorila z menoj.

 Ko sem se vrnila v šolo, mi je Carmen poslala brošuro Ali naj verjamemo v Trojico. * Pri priči sem jo zmečkala in vrgla v peč. Še vedno sem bila jezna na svojo sestro.

Postanem duhovnica

Ko sem postala duhovnica.

Med šolanjem mi je uspelo nekaj ljudi spreobrniti v binkoštno vero. Še posebej ponosna sem bila na to, da sta vero sprejela moja mama in brat.

Marca 1994 sem uspešno končala Binkoštno biblijsko šolo. Kot sem omenila v uvodu, nas je takrat obiskal neki pridigar. Vsi diplomanti smo hoteli biti z njim, saj smo bili prepričani, da je bil sposoben ozdravljati. Pridružili smo se mu na odru ter na ritem glasbe, ki jo je izvajala neka skupina, poskakovali in ploskali. Nato je vsak, ki se ga je ta pridigar dotaknil, padel na tla. Ko se je dotaknil mene, sem tudi jaz padla in izgubila zavest. Ko sem prišla k sebi, me je zajel strah, ampak čutila sem, da sem sedaj sposobna ozdravljati, zato sem bila vesela.

Nedolgo zatem sem s to novopridobljeno močjo ozdravila neko deklico, ki je bila hudo bolna in je imela visoko vročino. Zatem ko sem izrekla molitev, se je deklica nemudoma začela potiti in vročina ji je padla. Končno me je obšel občutek, da lahko izpolnim svojo obljubo Bogu. Toda nenavadno je bilo to, da sem vseeno čutila praznino. Globoko v sebi sem verjela, da obstaja le en Bog, vendar ga nisem zares poznala. Poleg tega so me mučili dvomi glede številnih cerkvenih naukov.

Z novopridobljeno močjo sem ozdravila neko deklico, ki je bila hudo bolna in je imela visoko vročino.

Spremenim svoje mišljenje

V tem času se je moje sovraštvo do Jehovovih prič še okrepilo. Kadar koli sem našla kakšno njihovo publikacijo, sem jo sežgala. Nato pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Šokirala me je novica, da mama ni več hotela pripadati naši veri. Carmen je z njo preučevala Sveto pismo! Bila sem besna na svojo sestro.

Čez čas sem pri mami doma našla revijo Prebudite se!. Vsako takšno revijo sem seveda sežgala, vendar sem bila tokrat preveč radovedna, kaj mama bere, zato sem jo prelistala. V oči mi je padel članek o nekem moškem, ki je trdno verjel v cerkvene nauke, toda ko je začel brati publikacije Prič in Sveto pismo, se je prepričal, da so nauki o trojici, peklenskem ognju in neumrljivosti duše nesvetopisemski. To se je dotaknilo mojega srca. Ravno te nauke sem hotela razumeti. Od tistega trenutka naprej sem hrepenela po tem, da bi razumela resnico iz Svetega pisma.

Kasneje sem prebrala še eno življenjsko zgodbo v reviji Prebudite se! o moškem, ki je bil zasvojen z alkoholom in drogami, vendar je naredil velike spremembe na bolje, ker je začel preučevati Sveto pismo. Tako sem pričela vse pogosteje prebirati publikacije Prič. V roke mi je prišla tudi brošura  Božje večno ime. * Ko sem jo prebrala, sem spoznala, da je Bogu ime Jehova. To, da sem začela spoznavati resnico o edinem pravem Bogu, me je zelo osrečilo! (5. Mojzesova 4:39; Jeremija 10:10)

To, da sem začela spoznavati resnico o edinem pravem Bogu, me je zelo osrečilo!

Še naprej sem skrivoma brala in spoznavala vedno več svetopisemskih resnic. Na primer, v Binkoštni šoli so nas učili, da je Jezus Bog, vendar sem na podlagi Svetega pisma odkrila, da je »Sin živega Boga«. (Matej 16:15, 16)

Sprememba v srcu

Ko sem naslednjič srečala Carmen, sem jo presenetila s prošnjo za osebni izvod brošure Božje večno ime in nekaj druge literature. V Binkoštni šoli sem preživela kar nekaj let, vendar nas tam niso učili resnice; bila sem zaslepljena. Sedaj pa mi je srce prekipevalo od veselja, ker sem spoznavala resnice iz Svetega pisma. Na lastni koži sem docela občutila moč Jezusovih besed: »Spoznali boste resnico, in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:32) Te resnice so začele spreminjati moje življenje.

Svetopisemske resnice so začele spreminjati moje življenje.

Nekaj časa sem mislila, da bom lahko na skrivaj častila Boga Jehova, hkrati pa služila kot duhovnica. Kmalu sem dojela, da ne morem več učiti mnogih cerkvenih naukov. Toda bilo me je strah. Kako se bom preživljala, če bom pustila duhovniško službo? Kako sramotno bi bilo za našo Cerkev, če bi kdo od njenih duhovnikov oziroma duhovnic postal Jehovova priča! Zato sem še naprej poučevala kot duhovnica, vendar sem se pri tem izogibala krivih cerkvenih naukov.

Precious je z mano preučevala Sveto pismo.

Carmen mi je ob naslednjem srečanju predlagala, naj obiščem shod Jehovovih prič. Ker sem se običajno morala javiti glavni Cerkvi v mestu Laoag, sem tam na skrivaj poiskala prostor, imenovan kraljestvena dvorana, v katerem se zbirajo Jehovove priče. Tam sem spoznala Almo Preciosa Villarin, z vzdevkom »Precious« (slov. »Draga«), ki je bila polnočasna oznanjevalka. Čeprav sem še zmeraj gojila negativna čustva do Prič, sem sprejela njeno vabilo, da z mano preučuje Sveto pismo.

Moja sestra je bila zelo potrpežljiva z mano, ko mi je govorila o svetopisemskih resnicah. Sedaj sem enako potrpežljivost opazila tudi pri Dragi. Zelo veliko je prispevala k temu, da sem bolje razumela Sveto pismo, čeprav sem včasih postala nejevoljna, se skušala prepirati z njo ter tu in tam celo povzdignila glas, saj sem vztrajala pri stvareh, ki sem se jih naučila še v šoli. Draga in drugi Priče so z osebnim zanimanjem, ponižnostjo in  blagostjo name naredili močan vtis. To je v meni zanetilo željo po tem, da bi pričela častiti Jehova.

Julija 1995 sem dojela, da nimam druge izbire, kakor da pustim svojo službo kot duhovnica. Zakaj? V Razodetju 18:4 je glede krive religije simbolično rečeno: »Odidi iz nje, moje ljudstvo, če nočeš biti soudeleženo pri njenih grehih in če nočeš biti deležno njenih nadlog.« Toda kako se bom preživljala? Iz Hebrejcem 13:5 sem spoznala, da nam Bog, če izpolnjujemo njegovo voljo, zagotavlja: »Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.«

Ko sva se z mamo krstili.

Oče in brat sta mi sedaj silovito nasprotovala, toda dva tedna preden sem se krstila in postala Priča, sem zbrala pogum, odšla domov in sežgala vse reči, ki sem jih uporabljala pri svojem nekdanjem delu, ko sem služila kot duhovnica. Po tem sem ugotovila, da sem izgubila vse posebne sposobnosti, ki sem jih nekoč dobila. V preteklosti sem med spanjem vedno imela občutek, kakor da nekaj pritiska name, toda ta občutek je izginil, prav tako pa tudi sence, ki so se pojavljale pri oknu moje sobe. S preučevanjem Svetega pisma sem spoznala, da kakršni koli tako imenovani današnji darovi, denimo dar ozdravljanja, niso od Boga, temveč od hudobnih duhov. Neizmerno srečna sem, da sem se osvobodila njihovega vpliva, prav kakor se je neka služkinja s pomočjo Pavla osvobodila »vedeževalnega demona«. (Apostolska dela 16:16–18)

Kot polnočasna oznanjevalka Jehovovih prič

Kakšno veselje me je prevevalo, ko sva se septembra 1996 skupaj z mamo krstili in postali Jehovovi priči! Po krstu sem začela večino svojega časa posvečati oznanjevanju in to sem počela kar nekaj let.

Sedaj imam moža, ki mu je ime Silver. Skupaj se zelo trudiva, da bi najino hčerko vzgajala v skladu s svetopisemsko resnico. Pri služenju Jehovu so se nam pridružili še dva moja brata in sestra. Čeprav obžalujem, da dolga leta nisem zares poznala Boga, sem zelo srečna, da sedaj poznam Boga, ki ga častim.

Z možem, hčerko in številnimi mojimi sorodniki, ki so se nam pridružili pri pravem čaščenju.

^ odst. 10 Izdali Jehovove priče, vendar sedaj ni več v tisku.

^ odst. 18 Izdali Jehovove priče.