Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP MAREC 2010

Zakaj lahko zaupate svetopisemskim evangelijem

Zakaj lahko zaupate svetopisemskim evangelijem

»Postali so neverjetna uspešnica. So navdih za filme, ki stanejo milijone, [. . .] in najbolj prodajane knjige [. . .]. Za svoje so jih vzele krščanske ločine. Zaradi njih so nastale religije in teorije zarote.« (SUPER INTERESSANTE, BRAZILSKI ČASNIK)

NAD čim tolikšno navdušenje? Ta časnik je komentiral nedavno vsesplošno zanimanje in dejavnosti v zvezi z zbirko izmišljenih evangelijev, pisem in apokaliptičnih spisov, ki so jih sredi 20. stoletja odkrili v Nag Hammadiju in drugje v Egiptu. Te in druge tovrstne dokumente na splošno imenujejo gnostični ali apokrifni spisi. *

Ali so skovali zaroto?

V času, ko so ljudje večinoma cinični glede Svetega pisma in splošno priznanih religij, so gnostični ali apokrifni spisi, kot kaže, udarili na pravo struno. Ti spisi močno vplivajo na to, kako mnogi gledajo na nauke Jezusa Kristusa in na samo krščanstvo. V neki reviji je pisalo: »Tomažev evangelij in druga apokrifna [dela] pihajo na dušo skupini ljudi, ki je v sodobnem času vse številnejša: gre za tiste, ki hrepenijo po duhovnosti, vendar ne zaupajo religiji.« Ocenjujejo, da je že samo v Braziliji »vsaj 30 skupin, katerih verovanja temeljijo na apokrifih«.

Z odkritjem teh dokumentov je postala priljubljena teorija o tem, da je v četrtem stoletju n. št. katoliška cerkev skovala zaroto, da bi prikrila resnico glede Jezusa, o tem, da so nekatere pripovedi o Jezusovem življenju, ki so zapisane v apokrifnih spisih, zamolčane ter o tem, da so bili četveri evangeliji, ki jih najdemo v današnjih biblijah, spremenjeni.  Elaine Pagels, profesorica religij, je glede tega dejala: »Sedaj pričenjamo spoznavati, da pravzaprav le skromen del določnih virov, izbranih izmed množice drugih, predstavlja to, čemur pravimo krščanstvo in kar pojmujemo kot krščansko tradicijo.«

Po mnenju učenjakov, kot je Pagelsova, Sveto pismo ni edini vir, na katerem temelji krščanska vera; obstajajo še drugi viri, kot so apokrifni spisi. Na primer, v BBC-jevi seriji Bible Mysteries (Biblijske skrivnosti), v oddaji z naslovom »Prava Marija Magdalena«, je bilo omenjeno, da apokrifni spisi predstavljajo Marijo Magdaleno kot »učiteljico in duhovno voditeljico drugih učencev. Ona ni le učenka; je apostol apostolom.« Glede domnevne vloge Marije Magdalene je Juan Arias v brazilskem časopisu O Estado de S. Paulo napisal: »Danes nas vse navaja na prepričanje, da je bilo zgodnje krščansko gibanje, katerega začetnik je bil Jezus, zelo ‚feministično‘, saj so bile prve hišne cerkve domovi žensk, v katerih so te imele vlogo duhovnic in škofinj.«

Videti je, da imajo apokrifni spisi za mnoge veliko večjo težo od Biblije. Vendar se ob tem porajajo nekatera pomembna vprašanja: Ali se za apokrifne spise lahko upravičeno reče, da so vir krščanske vere? Kateremu viru naj bi zaupali, ko to, kar piše v apokrifih, pride navzkriž z jasnimi biblijskimi nauki – Bibliji ali apokrifnim knjigam? Ali so v četrtem stoletju res skovali zaroto, katere namen bi bil odstraniti te knjige, četvere evangelije pa spremeniti tako, da bi iz njih izpustili pomembne informacije o Jezusu, Mariji Magdaleni in drugih? Da bi dobili odgovore na ta vprašanja, si poglejmo enega od četverih biblijskih evangelijev – Janezov evangelij.

Dokazi iz Janezovega evangelija

Na prelomu 20. stoletja so v Egiptu našli dragocen fragment Janezovega evangelija. Sedaj je znan po imenu Rylandsov papirus 457 (P52). Ta papirus vsebuje to, kar je v današnjih biblijah napisano v Janezu 18:31–33, 37, 38, hranijo pa ga v Knjižnici Johna Rylandsa v Manchestru v Angliji. To je najstarejši obstoječi rokopisni fragment Krščanskih grških spisov. Mnogi učenjaki menijo, da je bil napisan okoli leta 125 n. št., le približno četrt stoletja po Janezovi smrti. Presenetljivo je, da se besedilo tega fragmenta skoraj povsem ujema z besedili kasnejših rokopisov. Dejstvo, da je tako star prepis Janezovega evangelija že prišel do Egipta, kjer so fragment odkrili, podpira sklep, da je bila dobra novica po pripovedi Janeza res zapisana v prvem stoletju n. št., in to po njegovi roki, kot je razvidno iz Biblije. Janezova knjiga je torej delo nekoga, ki je bil priča dogodkom, o katerih je pisal.

Po drugi strani pa so bili vsi apokrifni spisi napisani v drugem stoletju in pozneje, torej sto let oziroma več po dogodkih, o katerih pišejo. Nekateri strokovnjaki skušajo dokazati, da apokrifni spisi temeljijo na zgodnejših spisih oziroma izročilih, vendar za to ni nobene podlage. Zato se je primerno vprašati: Čemu naj bi bolj zaupali – pričevanju  očividca ali pa besedam ljudi, ki so živeli kakih sto let po opisanih dogodkih? Odgovor je jasen. *

Rylandsov papirus 457 (P52), fragment Janezovega evangelija, datira v drugo stoletje n. št. in je bil napisan le nekaj desetletij za izvirnikom.

Kako pa je s trditvijo, da so biblijske evangelije spremenili, da bi zamolčali nekatere pripovedi o Jezusovem življenju? Ali obstaja kak dokaz, da je bil denimo Janezov evangelij v četrtem stoletju spremenjen z namenom, da se popačijo dejstva? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, moramo imeti v mislih, da je eden glavnih virov današnje Biblije rokopis iz četrtega stoletja, znan kot Vatikanski rokopis 1209. Če današnje biblije vsebujejo spremembe, narejene v četrtem stoletju, potem bi se to videlo v tem rokopisu. Na srečo en rokopis, ki vsebuje večino Lukovega in Janezovega evangelija, in sicer Bodmer 14, 15 (P75), datira v čas med letoma 175 n. št. in 225 n. št. Po mnenju strokovnjakov je besedilno zelo podoben Vatikanskemu rokopisu 1209. Povedano drugače, pri biblijskih evangelijih ni bilo narejenih nobenih večjih sprememb, kar potrjuje Vatikanski rokopis 1209.

Nobenega dokaza ni, niti pisnega niti kakšnega drugega, ki bi potrjeval, da je bilo Janezovo besedilo (ali besedilo kakega drugega evangelija) spremenjeno v četrtem stoletju. Dr. Peter M. Head s Cambriške univerze je potem, ko je preučil zbirko rokopisnih fragmentov, odkritih v Oksirinhu v Egiptu, zapisal: »Ti rokopisi se na splošno ujemajo z besedilom pomembnih uncialnih rokopisov [rokopisi iz četrtega stoletja, napisani s posebno obliko velikih črk], ki so osnova današnjih kritičnih izdaj. V njih ni ničesar takega, kar bi zahtevalo povsem novo razumevanje zgodnjih prepisov besedila NZ [Nove zaveze].«

Iz Vatikanskega rokopisa 1209 iz četrtega stoletja je razvidno, da je bilo v evangelijskih besedilih le malo sprememb.

Kaj lahko sklenemo?

Četveri kanonični evangeliji – Matejev, Markov, Lukov in Janezov – so bili med kristjani splošno sprejeti že vsaj sredi drugega stoletja. Tacijanov Diatessaron (grški izraz, ki pomeni »skozi štiri«), ki je nastal med letoma 160 in 175 n. št. in je bil veliko v uporabi, je temeljil le na četverih kanoničnih evangelijih in na nobenem izmed gnostičnih »evangelijev«. (Glej okvir  »Zgodnji zagovornik evangelijev«.) Omembe vredno je tudi opažanje Ireneja s konca drugega stoletja n. št. Dejal je, da morajo biti le štirje evangeliji, saj obstajajo le štiri smeri neba in štirje glavni vetrovi. Čeprav bi lahko tej primerjavi kdo oporekal, njegove besede podpirajo mnenje, da so bili v tistem času samo štirje kanonični evangeliji.

Kaj vsa ta dejstva povedo? To, da so Krščanski grški spisi – tudi četveri evangeliji – kakršne imamo danes, ostali vse od drugega stoletja večidel nespremenjeni. Nobenega tehtnega razloga ni za verjetje, da so v četrtem stoletju skovali zaroto, da bi zatajili kak del od Boga navdihnjenega Svetega pisma.  Ravno nasprotno, biblicist Bruce Metzger je napisal: »Ob koncu drugega stoletja [. . .] so bili verniki iz precej različnih občin, razpršenih ne le po sredozemskih deželah, ampak tudi po celotnem področju od Britanije do Mezopotamije, zelo soglasni glede večjega dela Nove zaveze.«

Apostola Pavel in Peter sta bila velika zagovornika resnice iz Božje Besede. Oba sta močno svarila sokristjane pred tem, da bi sprejeli ali verjeli kaj, kar ni v skladu s tem, o čemer so bili poučeni. Pavel je denimo Timoteju napisal: »O Timotej, varuj, kar ti je bilo zaupano. Odvračaj se od praznega govorjenja, ki skruni to, kar je sveto, in od protislovij ‚spoznanja‘, ki se zmotno tako imenuje. Nekateri so se postavljali s takšnim spoznanjem, pa so potem krenili stran od vere.« Peter je dejal: »Z močjo in navzočnostjo našega Gospoda Jezusa Kristusa vas nismo seznanili tako, da bi se pri tem opirali na pretkano izmišljene lažne zgodbe, temveč smo na lastne oči videli njegovo veličastnost.« (1. Timoteju 6:20, 21; 2. Petrovo 1:16)

Stoletja pred tem je prerok Izaija po navdihnjenju rekel: »Trava se posuši in cvet uvene, toda beseda našega Boga ostane na veke.« (Izaija 40:8) Mi smo prav tako lahko prepričani, da je Tisti, ki je navdihnil Sveto pismo, to tudi ohranil skozi stoletja, tako »da bi se rešili vsakršni ljudje in da bi prišli do točnega spoznanja resnice«. (1. Timoteju 2:4)

^ odst. 3 Izraza »gnostičen« in »apokrifen« izvirata iz grških besed – prva se lahko nanaša na »skrivno védenje«, druga pa na nekaj, kar je »skrbno zakrito«. S tema izrazoma označujejo lažne oziroma nekanonične spise, ki skušajo posnemati evangelije, Apostolska dela, pisma in razodetja v kanoničnih knjigah Krščanskih grških spisov.

^ odst. 11 Druga težava glede apokrifnih spisov je v tem, da obstaja zelo malo njihovih prepisov. Od Evangelija Marije Magdalene, o katerem je razpravljala prej omenjena televizijska oddaja, so se ohranili zgolj trije fragmenti, dva krajša in en daljši, v katerem verjetno manjka polovica prvotnega besedila. Poleg tega se razpoložljivi rokopisi med seboj zelo razlikujejo.