Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp – preučevalna izdaja  |  December 2015

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Sedaj sem v miru z Bogom in mamo

Sedaj sem v miru z Bogom in mamo

»IN ZAKAJ nočeš častiti svojih prednikov?« me je vprašala mama. »Ali ti ni jasno, da zaradi njih živiš? Ali jim ne boš pokazala nobene hvaležnosti? Ali boš kar zavrgla običaje, ki so se prenašali iz roda v rod? S tem da nočeš častiti naših prednikov, pravzaprav govoriš, da je naše čaščenje neumnost.« Nato se je zlomila in začela jokati.

Takšno govorjenje ni bilo prav nič podobno moji mami. Poleg tega je ona uredila, da sem začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami, pa čeprav se je s tem vljudno izognila temu, da bi sama preučevala. Vedno sem jo ubogala, zato mi je bilo sedaj težko ravnati drugače. Toda tokrat sem to morala storiti, saj sem želela ugajati Jehovu. Brez njegove pomoči tega ne bi zmogla.

POSTANEM KRISTJANKA

Tako kakor večina Japoncev smo bili tudi mi budisti. Toda samo dva meseca preučevanja s Pričami je bilo dovolj, da sem se prepričala, da je v Svetem pismu resnica. Ko sem odkrila, da imam nebeškega Očeta, sem zahrepenela po tem, da bi ga spoznala. Mama je rada poslušala, ko sem ji pripovedovala o tem, kar sem se naučila. Nato sem začela obiskovati nedeljske shode v kraljestveni dvorani. Čez čas, ko sem spoznala še več, sem mami rekla, da ne bom več sodelovala pri budističnih obredih. Kar naenkrat je spremenila svoje mišljenje. »Imeti v družini nekoga, ki nima rad svojih prednikov, je prava sramota,« je dejala. Zahtevala je, naj neham preučevati Sveto pismo in obiskovati shode. Nikoli si nisem mislila, da bo rekla kaj takega! Zdelo se mi je, kakor da ni več isti človek.

Iz 6. poglavja Efežanom sem spoznala, da Jehova želi, da ubogam svoje starše. Oče se je postavil na mamino stran. Na začetku sem mislila, da me bosta poslušala, če bom tudi jaz poslušala njiju, in tako bo v družini znova mir. Poleg tega se je približeval čas sprejemnih izpitov za srednjo šolo, na katere sem se morala pripraviti. Zato sem jima rekla, da tri mesece ne bom obiskovala shodov, Jehovu pa sem obljubila, da bom po tem znova obiskovala shode.

Izkazalo se je, da je bila moja odločitev slaba, in to iz dveh razlogov. Kot prvo sem mislila, da se v treh mesecih moji občutki do Jehova ne bodo nič spremenili. Vendar sem hitro duhovno oslabela in se začela oddaljevati od njega. Kot drugo pa me mama in oče  nista pustila pri miru, ampak sta še bolj pritiskala name, naj opustim vse, kar je povezano s pravim čaščenjem.

POMOČ IN NASPROTOVANJE

V kraljestveni dvorani sem spoznala mnoge, ki so jim nasprotovali družinski člani. Zagotovili so mi, da me bo Jehova okrepil. (Mat. 10:34–37) Pojasnili so mi, da imam zelo pomembno vlogo pri rešitvi svojih domačih. Zato sem začela goreče moliti, da bi se naučila zanašati na Jehova.

Starša sta mi nasprotovala na različne načine. Mama je pritiskala name z rotečimi prošnjami in vnetim dopovedovanjem. Ponavadi sem ostala tiho. Kadar pa sem kaj rekla, so nama čustva pogosto ušla izpod nadzora, saj je vsaka hotela dokazati svoj prav. Če bi pokazala več spoštovanja do maminih občutkov in verovanja, bi se ozračje morda pomirilo. Starša sta me skušala čim bolj zadržati doma, zato sta mi naložila še več zadolžitev. Včasih sta me zaklenila ven ali pa mi nista pustila hrane.

Mama se je po pomoč obrnila na druge. Govorila je z mojim učiteljem, ki pa se ni hotel vpletati v zadevo. Odpeljala me je v službo k svojemu šefu, da bi me prepričal, da so vse religije nekoristne. Telefonirala je sorodnikom in vsa v solzah moledovala za pomoč. To me je zelo vznemirjalo, vendar so mi starešine na shodih pojasnili, da mama vsem tem ljudem pravzaprav nehote pričuje.

Nato pa sem se morala odločiti, ali naj grem na univerzo ali ne. Starša sta menila, da je univerzitetna izobrazba najboljša popotnica  za življenje, saj naj bi mi omogočila dobro službo. Ker so bila naša čustva preveč razgreta, se nismo mogli mirno pogovoriti, zato sem mami in očetu napisala več pisem, v katerih sem jima pojasnila svoje načrte. Oče mi je ves besen zagrozil: »Če misliš, da si lahko najdeš službo, si jo poišči do jutri, drugače pa odidi iz hiše.« Glede tega sem molila k Jehovu. Ko sem bila naslednjega dne na oznanjevanju, sta me dve sestri, ne da bi vedeli druga za drugo, vprašali, ali bi učila njune otroke. Toda oče tudi s tem ni bil zadovoljen in se je povsem nehal pogovarjati z menoj – pravzaprav me je začel ignorirati. Mama je rekla, da bi raje videla, da bi bila kriminalec kakor pa Jehovova priča.

Jehova mi je pomagal, da sem spremenila svoje razmišljanje in doumela, kako naj ravnam v prihodnje.

Včasih sem se spraševala, ali Jehova res želi, da se toliko upiram željam svojih staršev. Toda ko sem bolj molila in premišljevala o svetopisemskih odlomkih, ki govorijo o Jehovovi ljubezni, sem na nasprotovanje začela gledati bolj objektivno in sem spoznala, da sta starša takšna do mene deloma zato, ker ju skrbi zame. Jehova mi je pomagal, da sem spremenila svoje razmišljanje in doumela, kako naj ravnam v prihodnje. In več ko sem oznanjevala, bolj sem pri tem uživala. Tako je v meni zrasla želja po pioniranju.

ZAČNEM PIONIRATI

Nekatere sestre, ki so vedele, da želim pionirati, so mi svetovale, naj počakam, dokler se ne bosta moja starša pomirila. Molila sem za modrost, veliko raziskovala, preiskovala svoje nagibe in se pogovarjala z zrelimi brati in sestrami. Sklenila sem, da želim bolj kot komur koli drugemu ugajati Jehovu. Poleg tega sem dojela, da ni nujno, da bosta starša spremenila svoje mnenje, če bom odlašala s pioniranjem.

Pionirati sem začela v zadnjem letniku srednje šole. Potem ko sem nekaj časa pionirala, sem si postavila za cilj, da bi oznanjevala tam, kjer potrebujejo več oznanjevalcev. Toda mama in oče nista želela, da odidem zdoma. Zato sem počakala, dokler nisem dopolnila 20 let. Nato pa sem vprašala podružnični urad, ali bi me lahko dodelili na jug Japonske, kjer so živeli naši sorodniki, zato da mama ne bi bila preveč zaskrbljena.

Na tej dodelitvi sem bila zelo blagoslovljena, saj se je več mojih biblijskih učenk krstilo. Medtem sem se učila angleščino, ker sem želela še več narediti za Jehova. V isti občini kot jaz sta bila tudi dva brata, posebna pionirja. Opazila sem, da sta zelo goreča in da rada pomagata drugim. Zato sem si postavila za cilj posebno pionirsko službo. V tem času je imela mama dvakrat resne zdravstvene težave. Obakrat sem odšla domov in skrbela zanjo. To jo je presenetilo in malce omehčalo.

BLAGOSLOVI SE KAR VRSTIJO

Po sedmih letih sem dobila pismo od Atšušija, enega od posebnih pionirjev, ki sem ju prej omenila. Napisal mi je, da razmišlja o tem, da bi se poročil, in me vprašal, ali kaj čutim do njega. Do takrat nisem gojila nobenih romantičnih čustev do njega niti si nisem mislila, da jih on goji do mene. Čez en mesec sem mu odgovorila, da sem se pripravljena spoznavati z njim. Sčasoma sva ugotovila, da imava mnogo skupnega, saj sva si oba želela polnočasno služiti Jehovu in sva bila pripravljena sprejeti katero koli dodelitev. Čez nekaj časa sva se poročila. Tako zelo srečna sem bila, ko so na najino poroko prišli mama, oče in več drugih sorodnikov!

Nepal

 Potem ko sva bila kratek čas redna pionirja, je Atšuši postal nadomestni okrajni nadzornik. Kmalu zatem sva okusila nove blagoslove. Postala sva posebna pionirja in kasneje so naju dodelili v redno okrajno službo. Potem ko sva obiskala vse občine v najinem okraju, sva prejela telefonski klic iz podružnice. Kaj so naju vprašali? »Ali sta pripravljena oditi v Nepal in tam služiti v okrajni službi?«

Med služenjem v različnih državah sem se veliko naučila o Jehovu.

Spraševala sem se, s kakšnimi občutki bosta moja starša sprejela novico, da se bom preselila tako daleč. Zato sem jima telefonirala. Oglasil se je oče in njegov komentar je bil: »Šla bosta v lepe kraje.« Teden prej mu je namreč prijatelj dal knjigo o Nepalu in oče je že sam razmišljal o tem, da bi bilo lepo obiskati to deželo.

Potem ko sva nekaj časa z veseljem služila med prijaznimi Nepalci, sva okusila naslednji blagoslov. V najin okraj je po novem spadal tudi Bangladeš, ki je sicer bližnja država, vendar v mnogih pogledih povsem drugačna. Oznanjevanje tukaj je bilo precej raznoliko. Po petih letih so naju poslali nazaj na Japonsko in tu sva še naprej v okrajni službi.

Med služenjem na Japonskem, v Nepalu in Bangladešu sem se zelo veliko naučila o Jehovu! Vsaka od teh držav ima edinstveno preteklost in kulturo. In v sleherni od njih je edinstven tudi vsak posameznik. Opazila sem, da Jehova skrbi za vsakega človeka posebej, ga sprejme, mu pomaga in ga blagoslavlja.

Jehova me je blagoslovil s tem, da ga poznam, da lahko delam zanj in da mi je dal dobrega kristjana za moža. Pomagal mi je sprejemati pravilne odločitve, zato sem sedaj v dobrem odnosu z njim in svojima staršema. Po njegovi zaslugi sva z mamo spet dobri prijateljici. Neizmerno sem vesela, da sem sedaj v miru z Bogom in mamo.

V okrajni službi zelo uživava.