Nastavitev dostopnosti

Search

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) NOVEMBER 2015

 IZ NAŠEGA ARHIVA

»Nič pod soncem naj vas ne ustavi!«

»Nič pod soncem naj vas ne ustavi!«

JE POMLAD leta 1931. Pred vhodom v znamenito koncertno dvorano Pleyel v Parizu se tare delegatov iz 23 dežel. Iz velikih taksijev izstopajo elegantno oblečeni potniki in kmalu je glavna dvorana polna do zadnjega kotička. Skoraj 3000 ljudi ni prišlo na koncert, temveč so prišli poslušat Josepha Rutherforda, ki je na čelu oznanjevalske dejavnosti. Njegovi energični govori se prevajajo v francoščino, nemščino in poljščino. Močan glas brata Rutherforda odmeva po vsej dvorani.

To zborovanje v Parizu je bilo prelomno za oznanjevanje Kraljestva v Franciji. Brat Rutherford je mednarodno občinstvo, še posebej mlade kristjane med njimi, pozval, naj ostanejo v Franciji in postanejo kolporterji. John Cooke, delegat iz Anglije, ki je bil takrat še najstnik, ni nikoli pozabil njegove navdušujoče spodbude: »Mladi, nič pod soncem naj vas ne ustavi, da ne bi postali kolporterji!« *

Poleg Johna Cooka, ki je kasneje postal misijonar, so se tudi mnogi drugi odzvali na ta klic, ki je spominjal na vabilo v Makedonijo. (Apd. 16:9, 10) Pravzaprav je število kolporterjev v Franciji poraslo s 27 leta 1930 na 104 leta 1931– za eno samo leto je bil to izjemen porast. Kako pa so se ti prvi pionirji, od katerih večina ni govorila francosko, spopadali z jezikovnimi ovirami, skromnimi finančnimi sredstvi in izoliranostjo?

PREMAGOVANJE JEZIKOVNIH OVIR

Kolporterji iz tujine so si pomagali s pričevalskimi karticami, da so namesto njih govorile o upanju na Kraljestvo. Nemško govoreči brat, ki je goreče oznanjeval v Parizu, se spominja: »Vedeli smo, da je naš Bog zelo močan. Če smo med oznanjevanjem čutili, da nam srce razbija v grlu, to ni bilo zato, ker bi se bali ljudi, ampak ker smo se bali, da bi pozabili kratek stavek: ‚Voulez-vous lire cette carte, s’il vous plaît? [Ali bi, prosim, prebrali to kartico?]‘ Prepričani smo bili, da je naše delo zares pomembno.«

Prvi kolporterji v Franciji so dobro novico razglašali s kolesi in motorji.

Ko so kolporterji oznanjevali v stanovanjskih zgradbah, so jih pogosto preganjali hišniki. Nekega dne sta sestri iz Anglije, ki sta bolj malo govorili francosko, srečali bojevitega hišnika. Vprašal ju je, h komu sta namenjeni. Sestri sta jeznega hišnika želeli pomiriti. Ena od njiju je na nekih vratih opazila majhno pološčeno ploščico, na kateri je pisalo: »Tournez le bouton. [Pozvonite.]« Ker je mislila, da se tako pišejo stanovalci, je veselo odgovorila: »Prišli sva na obisk h gospe ‚Tournez le bouton‘.« Tem gorečim kolporterjem je dober smisel za humor zelo pomagal!

 NEUSTAVLJIVI KLJUB SKROMNIM FINANČNIM SREDSTVOM IN IZOLIRANOSTI

V 30. letih prejšnjega stoletja so večino ljudi v Franciji pestile slabe življenjske razmere in kolporterji niso bili nobena izjema. Angleško govoreča sestra Mona Brzoska je o tem, kar je doživljala skupaj s svojo pionirsko partnerico, povedala: »Najino bivališče je bilo običajno zelo preprosto in eden največjih problemov je bilo ogrevanje pozimi. Pogosto sva bili prisiljeni živeti v ledenem mrazu. Zjutraj sva morali najprej razbiti led na vodi v vrču, da sva se lahko umili.« Ali so ti pionirji zaradi pomanjkanja udobja postali zagrenjeni? Nikakor ne! Eden od njih je njihove občutke lepo povzel z naslednjimi besedami: »Ničesar nismo imeli, toda tudi ničesar nam ni manjkalo.« (Mat. 6:33)

Pionirke iz Anglije na zborovanju v Parizu leta 1931

Ti pogumni kolporterji pa so se morali spoprijemati tudi z izoliranostjo. V zgodnjih 30. letih prejšnjega stoletja je bilo v Franciji manj kot 700 oznanjevalcev Kraljestva in večina od njih je bila razkropljena po vsej deželi. Kaj je kolporterjem pomagalo, da so kljub izoliranosti ostali veseli? Mona, ki se je skupaj s svojo pionirsko partnerico spoprijemala s to težavo, je pojasnila: »Z izoliranostjo sva se borili tako, da sva skupaj redno preučevali publikacije Skupnosti. Ker v tistih dneh [ljudi nismo ponovno obiskovali niti nismo vodili svetopisemskih tečajev], smo ob večerih pisali pisma svojim domačim, še večkrat pa drugim pionirjem. V njih smo si zaupali doživetja in se med seboj spodbujali.« (1. Tes. 5:11)

Ti požrtvovalni kolporterji so kljub oviram ostali pozitivni. To lahko vidimo iz pisem, ki so jih poslali podružnici, včasih še desetletja po tem, ko so pionirali v Franciji. Annie Cregeen, maziljena sestra, ki je v letih od 1931 do 1935 skupaj z možem podolgem in počez prepotovala Francijo, se je teh let takole spominjala: »Naše življenje je bilo zelo veselo in pestro! Pionirji smo bili med seboj tesno povezani. Tako je, kakor je dejal apostol Pavel: ‚Jaz sem posadil, Apólo je zalil, Bog pa je dajal, da je raslo.‘ Te besede razveseljujejo tiste med nami, ki smo lahko pomagali pred toliko leti.« (1. Kor. 3:6)

Ti prvi pionirji so prav zares zgled zdržljivosti in gorečnosti, o katerem naj bi razmislili tisti, ki želijo več oznanjevati. Danes je v Franciji kakšnih 14.000 rednih pionirjev. Mnogi od njih so v tujejezičnih skupinah ali občinah. * Tudi oni kakor njihovi predhodniki ničemur pod soncem ne dovolijo, da bi jih ustavilo! (Iz našega arhiva v Franciji)

^ odst. 4 Več glede oznanjevanja med poljskimi priseljenci v Franciji si lahko prebereš v članku »Jehova vas je pripeljal v Francijo zato, da bi spoznali resnico« v Stražnem stolpu, 15. avgust 2015.

^ odst. 13 Leta 2014 je več kot 900 tujejezičnih občin in skupin, ki jih nadzoruje francoska podružnica, pomagalo iskrenim ljudem spoznavati resnico v 70 jezikih.