Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) OKTOBER 2015

Zame je dobro, da sem se zbližala z Bogom

Zame je dobro, da sem se zbližala z Bogom

KO SEM bila stara devet let, sem nehala rasti. To je bilo pred 34 leti, ko smo živeli v Slonokoščeni obali, in še dandanes merim le en meter. Ko je postalo očitno, da ne bom več rasla, sta me starša spodbujala, naj se zaposlim z delom, da ne bom neprestano razmišljala o svojem videzu. Zato sem pred našo hišo postavila stojnico s sadjem in vedno skrbela za to, da je bila lepo urejena. To je pritegnilo mnoge kupce.

Seveda se zaradi mojega marljivega dela ni kar vse spremenilo. Še vedno sem bila zelo majhna in težave so mi delale povsem enostavne reči, kot je denimo previsok blagajniški pult v trgovini. Videti je bilo, da je vse narejeno za ljudi, ki so skoraj dvakrat višji od mene. Sama sebi sem se smilila, vendar so se moji občutki spremenili, ko sem bila stara 14 let.

Nekega dne sta pri meni kupili sadje dve Jehovovi priči in z menoj začeli preučevati Sveto pismo. Kmalu mi je postalo jasno, da je to, da spoznavam Jehova in njegov namen, pomembnejše od mojega videza. To spoznanje mi je zelo koristilo. Moj najljubši svetopisemski stavek je postal Psalm 73:28. V prvem delu te vrstice piše: »Zame pa je dobro, da se bližam Bogu.«

Nato smo se nepričakovano preselili v Burkina Faso in moje življenje se je dramatično spremenilo. V naši soseščini v Slonokoščeni obali so me ljudje videvali ob stojnici s sadjem in se tako navadili na moj videz. V našem novem okolju pa me ljudje niso poznali in za mnoge sem bila videti čudna. Ker so strmeli vame, nekoč nisem šla iz hiše več tednov. Nato sem se spomnila, kako dobro je bilo zame, ko sem se bližala Jehovu. Pisala sem podružničnemu uradu Jehovovih prič in obiskala me je ravno prava oseba – Nani, misijonarka, ki se je vozila s skuterjem.

Peščene ceste v naši soseščini so vedno spolzke in v deževni dobi tudi blatne. Ko je Nani prihajala k meni, zato da sva preučevali, je neštetokrat padla s skuterja, vendar ni odnehala. Nato se je ponudila, da bi me vozila na shode. Vedela sem, kaj to pomeni – da bom morala stopiti iz hiše in prenašati začudene poglede ljudi. Poleg tega bo Nani skuter še težje vozila, če bo imela mene zadaj. Kljub temu sem privolila, saj sem se spomnila  drugega dela svojega najljubšega svetopisemskega stavka: »K Vrhovnemu gospodu Jehovu sem se zatekel.«

Z Nani sva se včasih zvrnili v blato, toda ker sva radi hodili na shode, se s tem nisva preveč obremenjevali. Ljubeči nasmehi v kraljestveni dvorani so bili nekaj čisto drugega kakor začudeni pogledi zunaj nje! Devet mesecev kasneje sem se krstila.

Tretji del mojega najljubšega svetopisemskega stavka se glasi: »Da bi oznanjal vsa njegova dela.« Vedela sem, da bo ta naloga zame najtežja. Še vedno se spominjam, kako je bilo, ko sem prvič oznanjevala po hišah. Otroci in tudi odrasli so buljili vame, hodili za menoj in oponašali mojo hojo. To me je zares bolelo, toda vedno znova sem si govorila, da tako kakor jaz potrebujejo raj, zato sem vztrajala.

Kupila sem si tricikel na ročni pogon, kar mi je olajšalo življenje. Tisti, ki je z menoj oznanjeval, me je v hrib potiskal, ko pa se je klanec začel spuščati, je skočil na tricikel. Sprva mi je bilo težko oznanjevati, vendar me je to delo kasneje začelo tako zelo osrečevati, da sem leta 1998 postala redna pionirka.

Svetopisemski tečaj sem vodila z mnogimi ljudmi in štirje od njih so se krstili. Resnico je sprejela tudi ena od mojih sester! Pogosto sem ravno takrat, ko sem potrebovala spodbudo, slišala, kako drugi napredujejo. Nekega dne, ko sem imela napad malarije, sem prejela pismo iz Slonokoščene obale. Nekoč prej sem tu, v Burkina Faso, pri vratih začela preučevati Sveto pismo z nekim študentom, zatem pa sem prosila nekega brata, da je z njim naprej preučeval. Študent se je kasneje preselil v Slonokoščeno obalo. Kako zelo me je osrečilo, ko sem izvedela, da je postal nekrščeni oznanjevalec!

Kako se preživljam? Neka organizacija, ki pomaga ljudem s posebnimi potrebami, mi je ponudila tečaj šivanja. Ena od učiteljic je opazila moje dobre delovne navade in rekla: »Naučiti bi te morali izdelovati milo.« In to so tudi storili. Sedaj doma izdelujem milo za pranje perila in toaletno milo. Ljudem je moje milo všeč, zato ga priporočajo še drugim. Strankam ga sama dostavljam s trikolesnim skuterjem.

Žal so leta 2004 bolečine v moji deformirani hrbtenici postale tako hude, da nisem imela druge izbire, kakor da neham pionirati. Vseeno pa oznanjujem, kolikor le morem.

Ljudje pravijo, da imam nalezljiv nasmeh. Imam vse razloge za srečo, saj sem se zbližala z Bogom, kar je dobro zame. (Po pripovedovanju Sarah Maiga)