Nastavitev dostopnosti

Search

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) OKTOBER 2015

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Nikoli ni obžaloval svoje mladostne odločitve

Nikoli ni obžaloval svoje mladostne odločitve

NIKOLAJ DUBOVINSKI, stric mojega očeta, je v letih pred svojo smrtjo zapisal lepa pa tudi neprijetna doživetja iz svojega življenja, v katerem je predano služil Jehovu. Večina doživetij sodi v čas, ko je bilo naše delovanje v nekdanji Sovjetski zvezi prepovedano. Kljub izzivom in težavam je vedno ostal zvest Bogu, imel pa je tudi neizmerno veselje do življenja. Stric Nikolaj je pogosto omenil željo, da bi mladi slišali njegovo življenjsko zgodbo, zato bi vam rada zaupala nekaj najbolj zanimivih podrobnosti iz njegovega življenja. Rodil se je leta 1926 v kmečki družini v vasi Podvirivka, ki leži v Černivski pokrajini v Ukrajini.

NIKOLAJ PRIPOVEDUJE, KAKO JE SPOZNAL RESNICO

Stric Nikolaj je začel pripoved takole: »Moj starejši brat Ivan je nekega dne leta 1941 prinesel domov knjigi Harfa Božja in Božji časovni načrt * ter nekaj Stražnih stolpov in brošuric. Vse to sem prebral. Presenečen sem bil, ko sem izvedel, da vir vseh težav v svetu ni Bog, ampak Hudič. Prebral sem tudi evangelije in prišel do sklepa, da sem našel resnico. O Kraljestvu sem začel navdušeno pripovedovati drugim. Med preučevanjem teh publikacij sem vse jasneje razumel resnico in v meni je zrasla močna želja, da bi postal Jehovov služabnik.

Jasno mi je bilo, da bom zaradi svojega verovanja trpel. Takrat je bila vojna, jaz pa nisem želel nikogar ubiti. Da bi se pripravil na preizkušnje, ki so bile pred menoj, sem se na pamet naučil svetopisemske vrstice, kot sta denimo Matej 10:28 in 26:52. Zatrdno sem se odločil, da bom vedno ostal zvest Jehovu, pa četudi bi za to moral umreti!

Leta 1944 sem dopolnil 18 let, zato sem dobil poziv za vojsko. Zglasiti sem se moral na določenem kraju in tam sem prvič srečal druge Priče – mlade brate, ki so tudi bili naborniki. Vojaškemu osebju smo odločno povedali, da ne bomo sodelovali v vojni. Vsi besni so nam zagrozili, da nas čaka stradanje, kopanje jarkov ali pa, da nas bodo kar postrelili. Neustrašno smo jim odgovorili: ‚V vaših rokah smo. Toda ne glede na to, kaj boste storili z nami, ne bomo prelomili Božje zapovedi, ki pravi »Ne ubijaj«.‘ (2. Mojz. 20:13)

Na koncu so mene in še dva brata poslali v Belorusijo, da bi delali na polju in popravljali poškodovane hiše. Še vedno imam pred očmi grozljive posledice vojne v okolici Minska. Ob cesti si lahko videl sama ožgana drevesa. V jarkih in gozdu so ležala  nepokopana človeška trupla in napihnjena trupla konjev. Videl sem zapuščene prikolice vozil, topove in celo razbito letalo. Tako sem na lastne oči videl, kaj se zgodi, če se ljudje ne menijo za Božje zapovedi.

Vojna se je leta 1945 končala, vendar so nas vseeno obsodili na desetletno zaporno kazen, ker se nismo hoteli bojevati. Prva tri leta nismo imeli shodov niti duhovne hrane. Po pismih smo sicer imeli stike z nekaj sestrami, vendar so kasneje tudi njih aretirali in jih obsodili na 25 let delovnega taborišča.

Nato so nas leta 1950 predčasno izpustili in vrnili smo se domov. Ko sem bil še v zaporu, sta moja mama in mlajša sestra Marija postali Jehovovi priči! Moji starejši bratje še niso bili Priče, so pa že preučevali Sveto pismo. Ker sem oznanjeval, me je sovjetska služba za državno varnost želela znova poslati v zapor. Zatem so me vodilni bratje prosili, da bi na skrivaj razmnoževal literaturo. Star sem bil 24 let.

RAZMNOŽEVANJE LITERATURE

Priče so imeli navado reči: ‚Če bodo delo v prid Kraljestva prepovedali nad zemljo, ga bomo nadaljevali pod zemljo.‘ (Preg. 28:28) V tem času smo večino naših publikacij razmnoževali na skrivnih podzemnih lokacijah. Moja prva ‚delavnica‘ je bil bunker pod hišo mojega starejšega brata Dmitrija. Včasih sem bil v bunkerju tudi po dva tedna skupaj. Če je petrolejka ugasnila zaradi pomanjkanja kisika, sem šel leč, dokler v prostor ni prišlo več zraka.

Risbi skrivnega bunkerja pod hišo, v katerem je Nikolaj razmnoževal literaturo.

Nekega dne me je brat, ki je delal z menoj, vprašal: ‚Nikolaj, ali si krščen?‘ Takrat  sem Jehovu služil že enajst let, vendar še nisem bil krščen. Zato sva se o tem pogovorila in še isto noč sem se krstil v jezeru, star 26 let. Tri leta zatem so mi zaupali dodatno odgovornost – postal sem član deželnega odbora. Takrat so bratje, ki so bili še na prostosti, prevzeli naloge tistih, ki so jih aretirali, in tako se je delo v prid Kraljestva nadaljevalo.

TEŽAVNO DELO POD ZEMLJO

Razmnoževati literaturo pod zemljo je bilo mnogo težje kakor pa biti v zaporu! Stalno sem se moral izmikati očem KGB-ja, zato sedem let nisem obiskal nobenega občinskega shoda. Za svojo duhovnost sem moral poskrbeti sam. Svoje domače sem videl samo, kadar sem jih obiskal, pa še to se je redko zgodilo. Toda razumeli so moje okoliščine in to mi je bilo v spodbudo. Nenehen stres in to, da sem moral biti ves čas previden, mi je jemalo moči. Pripravljeni smo morali biti na vse. Nekega večera sta na primer pred hišo, v kateri sem živel, prišla policista. Skočil sem skozi okno na drugi strani hiše in pobegnil v gozd. Ko sem se znašel na polju, sem slišal nenavadne, žvižganju podobne zvoke. Nato sem zaslišal streljanje in takoj me je prešinilo, da mimo mene žvižgajo krogle! Eden od mojih zasledovalcev je skočil na konja in streljal, dokler mu ni zmanjkalo nabojev. Ena krogla me je zadela v roko. Končno se mi je po petih kilometrih bežanja uspelo skriti v gozd. Ko sem bil kasneje na sojenju, so mi povedali, da sta policista za menoj izstrelila kar 32 nabojev!

Ker sem toliko časa preživel v podzemnem prostoru, sem bil zelo bled. Da ne bi kdo posumil, kaj delam, sem skušal biti na soncu, kolikor sem le mogel. Življenje pod zemljo je vplivalo tudi na moje zdravje. Nekoč se denimo nisem mogel udeležiti pomembnega sestanka z brati, ker sem krvavel iz nosa in ust.

NIKOLAJA ARETIRAJO

V delovnem taborišču v Mordoviji leta 1963

Aretirali so me 26. januarja 1957. Čez pol leta je ukrajinsko vrhovno sodišče izreklo sodbo. Obsojen sem bil na smrt pred strelskim vodom, toda ker je bila smrtna kazen v državi odpravljena, so mi kazen spremenili v 25 let zapora. Osem nas je bilo obsojenih  na skupaj 130 let delovnega taborišča. Poslali so nas v taborišča v Mordoviji, kjer je bilo že okoli 500 Prič. Na skrivaj smo se shajali v manjših skupinah in preučevali Stražni stolp. Eden od paznikov je zatem, ko je pregledal nekaj revij, ki so nam jih zaplenili, rekel: ‚Če jih boste še naprej brali, vas nihče ne bo mogel premagati!‘ Vsak dan smo dobro opravili svoje delo in pogosto storili še več, kakor so od nas zahtevali. Vseeno pa se je upravnik taborišča pritoževal: ‚Vaše delo tukaj ni pomembno, od vas hočemo samo lojalnost.‘«

»Vsak dan smo dobro opravili svoje delo in pogosto storili še več, kakor so od nas zahtevali.«

BOGU JE OSTAL ZVEST DO KONCA

Kraljestvena dvorana v mestu Velikije Luki

Stric Nikolaj je zatem, ko so ga leta 1967 izpustili iz delovnega taborišča, pomagal ustanavljati občine v Estoniji in Sankt Peterburgu v Rusiji. Na začetku leta 1991 so sodbo, ki jo je sodišče leta 1957 izreklo zoper njega, razveljavili zaradi pomanjkanja dokazov kaznivega dejanja. V tistem času so mnoge Priče, ki so trpeli zaradi krutega ravnanja oblasti, oprostili obtožb. Leta 1996 se je Nikolaj preselil v mesto Velikije Luki v Pskovski pokrajini, približno 500 kilometrov od Sankt Peterburga. Kupil je majhno hišo, leta 2003 pa so na njegovem zemljišču zgradili kraljestveno dvorano. Danes se tam shajata dve cvetoči občini.

Z možem služiva v podružničnem uradu Jehovovih prič v Rusiji. Stric Nikolaj naju je marca 2011, le nekaj mesecev pred smrtjo, še zadnjič obiskal. Globoko se naju je dotaknilo, ko nama je s sijočimi očmi dejal: »Kakor vse kaže, se je začel sedmi dan hoje okoli Jerihe, če se tako izrazim.« (Joz. 6:15) Star je bil 85 let. Čeprav mu življenje ni prizanašalo, ga je opisal z naslednjimi besedami: »Tako srečen sem, da sem se že v mladih letih odločil, da bom služil Jehovu! Tega nisem nikoli obžaloval!«

^ odst. 6 Ni izšla v slovenščini.