Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) SEPTEMBER 2015

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Jehovov blagoslov je obogatil moje življenje

Jehovov blagoslov je obogatil moje življenje

RODILA sem se leta 1927 v majhnem mestu Wakaw v kanadski provinci Saskatchewan. Oče in mama sta imela sedem otrok, štiri fante in tri dekleta, zato sem že zgodaj v življenju izkusila, kaj pomeni živeti z veliko ljudmi.

Naša družina je čutila posledice obupnih ekonomskih razmer, do katerih je v tridesetih letih prejšnjega stoletja prišlo zaradi velike gospodarske krize. Čeprav nismo bili premožni, nam hrane ni primanjkovalo. Imeli smo nekaj kokoši in kravo, zato nam nikoli ni zmanjkalo jajc, mleka, smetane, sira in masla. Verjetno si lahko predstavljate, da je vsak član naše družine imel svoje zadolžitve.

Iz teh časov se spominjam marsičesa lepega, denimo sladkega vonja po jabolkih, ki je napolnjeval sobo. Veste, ko je oče jeseni odhajal v mesto in tam prodajal kmetijske pridelke, se je pogosto vrnil z zabojem sveže obranih jabolk. Tako smo si vsak dan lahko privoščili sočno slastno jabolko!

NAŠA DRUŽINA SPOZNA RESNICO

Ko sem bila stara šest let, sta moja starša prišla v stik z resnico. Pred tem jima je kmalu po rojstvu umrl prvi sin Johnny. Vsa pretresena sta vprašala krajevnega duhovnika: »Kje je zdaj Johnny?« Duhovnik je rekel, da ni šel v nebesa, ker še ni bil krščen, ampak v limb. Obenem je staršema rekel, da bo molil za Johnnyja, da bi iz limba šel v nebesa, če mu bosta za to plačala. Kako bi se vi počutili, če bi slišali kaj takega? Moja starša je duhovnik tako zelo razočaral, da nista hotela več spregovoriti z njim. Še vedno pa ju je mučilo vprašanje, kaj se je zgodilo z Johnnyjem.

Nekega dne je mami prišla pod roke brošurica Kje so mrtvi?, ki so jo izdali Jehovove priče. Hlastno jo je prebrala. Ko je prišel domov oče, mu je navdušeno rekla: »Vem, kje je Johnny! Zdaj spi, ampak nekega dne bo obujen.« Oče je brošurico prebral še istega večera. Starša sta bila potolažena, ko sta spoznala iz Biblije, da mrtvi spijo in da bodo v prihodnosti obujeni. (Prid. 9:5, 10; Apd. 24:15)

Zaradi tega se je življenje v naši družini obrnilo na bolje, saj smo našli tolažbo in srečo. Starša sta s Pričami začela preučevati Biblijo in obiskovati shode v majhni občini v Wakawu. Večina članov občine je bila po rodu iz Ukrajine. Oče in mama sta kmalu zatem že oznanjevala dobro novico.

Nedolgo zatem smo se preselili v Britansko Kolumbijo. Bratje in sestre v občini, ki smo jo pričeli obiskovati, so nas prisrčno sprejeli. Prijetne spomine imam na urice, ko smo se v krogu družine pripravljali na Stražni stolp, ki smo ga preučevali na nedeljskem shodu. Vsi smo zelo vzljubili Jehova in svetopisemsko resnico. Sama sem lahko videla, kako je naše življenje postalo bogatejše in kako nas je Jehova blagoslavljal.

 Seveda za nas otroke ni bilo ravno enostavno spregovoriti z drugimi o našem verovanju. Še posebej mi je pomagalo to, da sva z mlajšo sestro Evo pogosto pripravili mesečno predstavitev za oznanjevanje in jo prikazali na službenem shodu. To je bila za naju, ki sva bili sramežljivi, odlična priložnost, da sva se naučili z ljudmi pogovarjati o Bibliji. Res sem hvaležna, da smo se lahko tako učili oznanjevati!

Med najlepšimi spomini iz mojega otroštva so obiski polnočasnih služabnikov pri nas doma. Zelo smo bili na primer veseli, ko je našo občino obiskal okrajni nadzornik Jack Nathan in v tem času stanoval pri nas. * Z užitkom smo poslušali mnoge zgodbe, ki nam jih je pripovedoval. Njegove iskrene pohvale pa so nas spodbudile k temu, da bi zvesto služili Jehovu.

Spomnim se, da sem razmišljala: »Ko bom odrasla, želim živeti tako kakor brat Nathan.« Takrat se še nisem zavedala, da me s svojim zgledom pripravlja na polnočasno službo. Pri 15 letih sem se odločila, da želim služiti Jehovu. In tako sva se leta 1942 z Evo krstili.

PREIZKUŠNJE VERE

Med drugo svetovno vojno, ko so bila domoljubna čustva zelo močna, je gospodična Scott, učiteljica, ki je bila še posebej nestrpna do Prič, izključila iz šole dve moji sestri in enega brata. Zakaj? Ker niso hoteli pozdravljati zastave. Šla je tudi k moji učiteljici in jo nagovarjala, naj me izključi. Vendar ji je ta rekla: »Živimo v svobodni državi, zato se ljudje lahko odločijo, da ne bodo sodelovali pri domoljubnih slovesnostih.« Moja učiteljica je gospodični Scott kljub temu, da je močno pritiskala nanjo, odločno dejala: »O tem odločam jaz.«

Gospodična Scott ji je odvrnila: »Ne, o tem ne odločate vi. Če ne izključite Melite, vas bom prijavila.« Moja učiteljica je pojasnila staršem, da nima druge izbire, kakor da me izključi, če želi obdržati službo, pa čeprav je prepričana, da to ni prav. Toda mi smo si priskrbeli šolske učbenike in se učili doma. Kmalu zatem smo se preselili kakšnih 30 kilometrov stran in tam so nas sprejeli v šolo.

V letih vojne je bila naša literatura prepovedana, zato smo po hišah oznanjevali samo z Biblijo. Tako smo se naučili zelo spretno oznanjevati dobro novico o Kraljestvu neposredno iz Božje Besede. Poleg tega je to pospešilo našo duhovno rast, občutili pa smo tudi Jehovovo pomoč.

PRIČNEM POLNOČASNO SLUŽITI

Imela sem smisel za friziranje in prejela sem celo nekaj nagrad.

Z Evo sva takoj po končani šoli pričeli pionirati. Službo sem si poiskala v delikatesi neke veleblagovnice. Ker sem že doma rada frizirala, sem se čez nekaj časa odločila za šestmesečni frizerski tečaj. Potem sem dva dni na teden delala v nekem frizerskem salonu, dvakrat na mesec pa še druge učila frizirati. Tako sem se preživljala, medtem ko sem pionirala.

Leta 1955 sem želela obiskati zborovanje »Zmagoslavno Kraljestvo« v New Yorku, nato pa še v Nürnbergu v Nemčiji. Toda preden sem se odpravila v New York, sem v Vancouvru v Kanadi srečala brata Nathana Knorra iz našega svetovnega  središča in njegovo ženo, ki sta prišla na zborovanje. Prosili so me, da bi sestro Knorr sfrizirala. Ko je brat Knorr videl njeno frizuro, je bil zelo zadovoljen, zato je želel govoriti z menoj. Med pogovorom sem mu povedala, da bom šla najprej v New York, potem pa še v Nemčijo. Povabil me je, naj pridem za devet dni delat v brooklynski Betel.

To potovanje je spremenilo moje življenje. V New Yorku sem srečala mladega brata po imenu Theodore Jaracz ali na kratko Ted. Kmalu zatem me je presenetil z vprašanjem: »Ali si pionirka?« Odvrnila sem mu: »Ne.« Moja prijateljica LaVonne je to slišala in se hitro oglasila: »Ja, je.« Ted je zbegano vprašal LaVonne: »Katera sedaj bolje ve, ti ali ona?« Pojasnila sem mu, da sem pionirala in da nameravam nadaljevati takoj, ko se bom vrnila z zborovanj.

POROČIM SE Z DUHOVNIM MOŠKIM

Ted se je rodil leta 1925 v ameriški zvezni državi Kentucky in pri 15 letih simboliziral svojo posvetitev Jehovu s krstom. Čeprav nihče od njegovih domačih ni sprejel resnice, je dve leti kasneje postal redni pionir. To je bil začetek njegove polnočasne službe, ki je trajala skoraj 67 let.

Julija 1946 je pri 20 letih diplomiral v sedmem razredu Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Zatem je služil kot potujoči nadzornik v Clevelandu v Ohiu. Čez dobra štiri leta, leta 1951, je dobil novo dodelitev – postal je sluga dežele v Avstraliji.

Tudi Ted je obiskal zborovanje v Nürnbergu, zato sva nekaj časa preživela skupaj. Med nama je vzklila ljubezen. Vesela sem bila, da je vedno želel iz vse duše služiti Jehovu, kar se je videlo iz njegovih ciljev. Bil je zelo predan svojemu delu in ga je opravljal z vso resnostjo, hkrati pa je bil prijazen in ustrežljiv. Opazila sem, da potrebe drugih daje pred svoje. Po koncu zborovanja se je vrnil v Avstralijo, jaz pa v Vancouver, vendar sva ostala v stiku po pismih.

Ted je bil v Avstraliji vsega skupaj kakšnih pet let, nato se je vrnil v Združene države ter zatem odšel v Vancouver in tam pioniral. Vsa srečna sem bila, ko sem videla, kako rada ga ima moja družina. Moj starejši brat Michael je bil zelo zaščitniški do mene in pogosto ga je skrbelo, če se je kak mlad brat zanimal zame. Toda Teda je hitro vzljubil. »Melita,« je rekel, »našla si dobrega človeka. Le glej, da boš z njim lepo ravnala, in pazi, da ga ne boš izgubila.«

Po poroki leta 1956 sva preživela mnogo srečnih let v polnočasni službi.

Tudi jaz sem Teda zelo vzljubila. Poročila sva se 10. decembra 1956. Najprej sva pionirala v Vancouvru in Kaliforniji, nato pa sva bila v okrajni službi v Misuriju in Arkansasu. Približno 18 let sva vsak teden stanovala drugje, ko sva v potujoči službi potovala po obsežnem delu Združenih držav. Imela sva čudovite izkušnje na oznanjevanju in doživela sva veliko lepega pri druženju z brati in sestrami. To je več kot odtehtalo vse nevšečnosti, ki nama jih je prinašalo življenje s kovčkom v roki.

Pri Tedu mi je bilo še posebej všeč to, da svojega odnosa z Jehovom ni nikoli jemal za nekaj samoumevnega. Neizmerno je cenil, da lahko služi najmogočnejši osebi v vesolju. Zelo rada sva skupaj brala in preučevala Sveto pismo. Preden sva se zvečer odpravila spat, sva pokleknila k postelji, Ted pa je molil za naju. Nato sva molila še vsak zase. Vedno sem vedela, kdaj ga je skrbelo zaradi kakšne resnejše zadeve. Takrat je vstal s postelje, znova pokleknil in še dolgo tiho molil. Pri njem sem občudovala to, da je vedno iskal Jehovovo vodstvo, pa naj je šlo za majhno ali veliko zadevo.

 Ted mi je nekaj let po poroki povedal, da bo na spominski slovesnosti začel jemati simbola. Rekel mi je: »O tem sem zelo veliko molil, saj sem se hotel povsem prepričati, da bom res storil to, kar Jehova želi od mene.« To, da je maziljen z Božjim svetim duhom in da bo v prihodnosti služil Bogu v nebesih, zame ni bilo popolno presenečenje. Od takrat naprej mi je bilo še posebej v čast, da lahko podpiram enega od Kristusovih bratov. (Mat. 25:35–40)

NOVA OBLIKA SVETE SLUŽBE

Leta 1974 sva bila s Tedom nemalo presenečena, ko so ga povabili, da bi služil v Vodstvenem organu Jehovovih prič. Malo zatem sva pričela delati v brooklynskem Betelu. Ted je opravljal svoje odgovornosti v Vodstvenem organu, jaz pa sem bila sobarica ali pa sem delala v frizerskem salonu.

Ena od Tedovih odgovornosti je bila tudi ta, da je obiskoval podružnice. Še zlasti ga je zanimalo naše delovanje v državah za železno zaveso. Nekoč mi je na Švedskem, kjer sva si privoščila tako zelo potreben dopust, dejal: »Melita, na Poljskem je naše delovanje prepovedano, jaz pa bi tamkajšnjim bratom in sestram rad pomagal.« Zato sva si priskrbela vizuma in odšla na Poljsko. Ted se je srečal z nekaterimi brati, ki so skrbeli za naše delo. Odšli so na dolg sprehod, tako da nihče ne bi mogel prisluškovati njihovemu pogovoru. Štiri dni so intenzivno sestankovali, jaz pa sem bila srečna, ko sem videla, kako zadovoljen je Ted, da lahko pomaga svoji duhovni družini.

Poljsko sva naslednjič obiskala novembra 1977. Takrat so to državo prvič uradno obiskali člani Vodstvenega organa, in sicer Frederick Franz, Daniel Sydlik in Ted. Čeprav je bilo naše delo še vedno prepovedano, so lahko v različnih mestih z govori spodbudili nadzornike, pionirje in dolgoletne Priče.

Ted in drugi pred ministrstvom za pravosodje v Moskvi, potem ko je bilo naše delo uradno priznano.

Ko je naslednje leto Ted skupaj z Miltonom Henschlom šel na Poljsko, sta se pogovarjala s predstavniki oblasti, ki so postali strpnejši do nas in naših dejavnosti. Leta 1982 je poljska vlada dovolila našim bratom, da so organizirali enodnevne zbore. Naslednje leto pa so že lahko potekala večja zborovanja, po večini v najetih dvoranah. Leta 1985, ko je prepoved še veljala, so Pričam dovolili, da so imeli štiri zborovanja na velikih stadionih. Nato pa so oblasti maja 1989, ravno ko so potekale priprave na še večja zborovanja, uradno priznale Jehovove priče. To je bil eden najbolj veselih dogodkov v Tedovem življenju.

Območno zborovanje na Poljskem

 ZDRAVSTVENE TEŽAVE

Leta 2007 sva bila na poti v Južno Afriko na posvetitev podružničnega urada. Vendar je imel Ted v Angliji težave z visokim krvnim tlakom, zato mu je zdravnik svetoval, naj odloži potovanje. Potem ko se mu je stanje izboljšalo, sva se vrnila v Združene države. Toda čez nekaj tednov ga je zadela huda kap, ki mu je ohromila desno stran telesa.

Okreval je zelo počasi in sprva ni mogel iti v svojo pisarno. Vendar sva bila vesela, da njegov govor ni bil prizadet. Kljub omejitvam si je prizadeval še naprej opravljati svoje odgovornosti. Po telefonu je iz najinega stanovanja celo sodeloval na tedenskih sestankih Vodstvenega organa.

Ted je z veliko hvaležnostjo sprejel odlično fizioterapijo v Betelu. Polagoma so se mu skoraj v celoti povrnile gibalne sposobnosti. Zmožen je bil skrbeti za nekatere teokratične naloge in bil ves čas vedrega duha.

Tri leta zatem ga je še drugič zadela kap in v sredo, 9. junija 2010, je v miru umrl. Čeprav sem se vedno zavedala, da bo Ted nekega dne sklenil svoje zemeljsko življenje, vam težko opišem, kako zelo boleča je bila zame ta izguba in kako močno ga pogrešam. Vseeno se vsak dan zahvaljujem Jehovu, da sem Tedu lahko pomagala. V polnočasni službi sva skupaj preživela več kot 53 let. Hvaležna sem svojemu nebeškemu očetu Jehovu, da sem se s Tedovo pomočjo lahko še bolj zbližala z njim. Prepričana sem, da mu nove odgovornosti, ki jih ima zdaj, prinašajo mnogo veselja in zadovoljstva.

PRILAGAJAM SE NOVIM OKOLIŠČINAM

Z velikim zadovoljstvom sem delala v betelskem frizerskem salonu in učila druge.

Po toliko aktivnih in srečnih letih, ki sem jih preživela s svojim možem, se mi ni lahko prilagoditi sedanjim okoliščinam. S Tedom sva se rada družila z obiskovalci v Betelu in kraljestveni dvorani. Zdaj ko mojega dragega Teda ni več tukaj in ko nisem več tako pri močeh kakor nekoč, se ne morem prav veliko družiti z drugimi. Vseeno pa še vedno uživam v družbi dragih bratov in sester v Betelu in občini. Resda je tempo betelskega življenja naporen, vendar sem vesela, da lahko tako služim Bogu. Poleg tega še vedno zelo rada oznanjujem. Čeprav se hitro utrudim in ne morem biti dolgo na nogah, z zadovoljstvom oznanjujem na ulici in vodim svetopisemske tečaje.

Ko vidim vse slabe stvari, ki se dogajajo v svetu, sem zelo srečna, da sem lahko služila Jehovu skupaj s tako čudovitim življenjskim sopotnikom! Jehovov blagoslov je resnično obogatil moje življenje. (Preg. 10:22)

^ odst. 13 Življenjska zgodba Jacka Nathana je bila objavljena v angleškem Stražnem stolpu, 1. september 1990, strani 10–14.