Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) MAJ 2015

 IZ NAŠEGA ARHIVA

Opazil je, da v menzi delajo z ljubeznijo

Opazil je, da v menzi delajo z ljubeznijo

KADAR se Božji služabniki zberemo k Jehovovi mizi, je to vselej pomemben teokratični dogodek. Na takšnih duhovnih pojedinah je dodaten razlog za veselje skupno uživanje dobesedne hrane.

Septembra 1919 so imeli Preučevalci Biblije osemdnevno zborovanje v Cedar Pointu v Ohiu. Delegati naj bi bili nastanjeni v hotelih, kjer naj bi dobili tudi hrano, toda prišlo jih je nekaj tisoč več, kot so pričakovali. Natakarji in natakarice v eni od hotelskih restavracij so bili tako preobremenjeni, da so nehali delati. Obupani šef je vprašal, ali bi lahko pomagal kdo od mlajših delegatov, in mnogi so se radi odzvali. Med njimi je bila tudi Sadie Green. »Takrat sem prvič delala kot natakarica,« se je spominjala, »toda bilo je lepo.«

Sierra Leone, 1982

V nadaljnjih letih so na zborovanjih številni prostovoljci z veseljem pomagali svojim bratom in sestram, tako da so delali v začasnih menzah. Mnoge mlade je delo z drugimi v teh menzah spodbudilo, da so si postavili duhovne cilje. Gladys Bolton je delala v menzi na zborovanju leta 1937. Povedala je: »Srečala sem ljudi iz različnih koncev, ki so mi pripovedovali, kako so premagali svoje težave. Takrat se mi je porodila želja, da bi začela pionirati.«

Beulah Covey, ena od udeleženk zborovanja, je dejala: »Prostovoljci so povsem predani svojemu delu, zato vse teče kot po maslu.« Vendar pa ni bilo vedno vse tako preprosto. Angelo Manera je leta 1969 šele po prihodu na stadion Dodger v Los Angelesu v Kaliforniji izvedel, da bo nadzornik menze. Priznal je: »Doživel sem enega največjih šokov v življenju!« Pred začetkom zborovanja je bilo treba skopati tudi 400 metrov dolg jarek, da so lahko položili plinsko cev do kuhinje.

Frankfurt, Nemčija, 1951

V Sierri Leone so leta 1982 pridni prostovoljci morali najprej očistiti zemljišče in nato iz materiala, ki je bil na voljo, postaviti menzo. Leta 1951 so domiselni bratje v Frankfurtu najeli lokomotivo, zato da so njeno paro dovajali v 40 kotlov  za kuhanje. Postregli so 30.000 obrokov na uro. Udeleženci zborovanja so s seboj prinesli nože in vilice, zato da bi razbremenili 576 prostovoljcev v oddelku za pomivanje posode. V Yangonu v Mjanmaru so obzirni kuharji v hrano, ki so jo postregli mednarodnim delegatom, dodali manj čilija kakor običajno.

»JEDO KAR STOJE«

Za Annie Poggensee je bilo to, da je leta 1950 stala na vročem soncu v dolgi vrsti za hrano na zborovanju v Združenih državah, velik blagoslov. Povedala je: »Popolnoma me je prevzel pogovor med dvema sestrama, ki sta z ladjo pripotovali iz Evrope.« Podrobno sta si pripovedovali, kako jima je Jehova pomagal, da sta lahko prišli. »Tam ni bilo srečnejšega od njiju,« je povedala Annie. »Prav nič ju ni motilo, da sta morali čakati v vrsti toliko časa, pa še pri takšni vročini.«

Seul, Južna Koreja, 1963

Na mnogih večjih zborovanjih so postavili velikanske šotore, v njih pa vrste visokih pultov, pri katerih so udeleženci jedli stoje. Zaradi tega so hitreje pojedli in dali prostor drugim. Le kako drugače bi se lahko med odmorom za kosilo najedlo na tisoče ljudi? Neki moški, ki ni bil Priča, je pripomnil: »To je res čudna religija. Jedo kar stoje.«

Vojaške in civilne oblasti se niso mogle načuditi učinkovitosti in organizaciji naših menz. Ameriško vojaško osebje je po tem, ko si je ogledalo našo menzo na Jenkijskem stadionu v New Yorku, spodbudilo majorja Faulknerja iz britanskega vojnega ministrstva, naj stori isto v svoji deželi. Zato je leta 1955 z ženo obiskal zbor »Zmagoslavno Kraljestvo« v Twickenhamu v Veliki Britaniji. Rekel je, da je opazil, da v menzi delajo z ljubeznijo.

Več desetletij so prostovoljci z ljubeznijo pripravljali hranljive in poceni obroke za navzoče na zborovanjih. Toda ta naloga je bila velikanska, zato so morali mnogi pogosto delati dolge ure, zaradi česar so izpustili del programa ali celo vsega. V poznih 70. letih dvajsetega stoletja so prehrano na zborovanjih marsikje poenostavili. Na začetku leta 1995 pa so udeležence zborovanj prosili, naj si hrano prinesejo s seboj. Zato so lahko tisti, ki so do takrat pripravljali in stregli hrano, uživali v duhovnem programu in druženju s sokristjani. *

Jehova ima prav gotovo v lepem spominu tiste, ki so pridno delali v korist sovernikov! Mnogi se z nostalgijo spominjajo veselih dni, ko so delali v menzi. Toda eno je gotovo: Ljubezen je še vedno glavna značilnost naših zborovanj. (Jan. 13:34, 35)

^ odst. 12 Seveda lahko prostovoljci še naprej pomagajo v mnogih drugih oddelkih.

Spoznajte več

Spomini na zborovanje »Okoli sveta«

Pred 50 leti se je 583 Jehovovih prič podalo na desettedensko potovanje okoli sveta.

Vrhunci mednarodnih zborovanj leta 1963

Poglejte izseke iz dveurnega filma o mednarodnih zborovanjih leta 1963 z naslovom »Večna dobra vest«.

Jehova zbira svoje radostno ljudstvo

V čem so prazniki, opisani v Svetem pismu, podobni zborovanjem Jehovovih prič? Zakaj je dobro, da jih obiščemo?