Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) MAJ 2015

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Prvotna ljubezen mi pomaga vztrajati

Prvotna ljubezen mi pomaga vztrajati

BILO je zgodaj poleti leta 1970. Ležal sem v splošni bolnišnici Valley Forge v Phoenixvillu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji. Zdravstveni tehnik mi je vsake pol ure izmeril krvni tlak. Bil sem 20-letni vojak in sem trpel za resno nalezljivo boleznijo. Zdravstveni tehnik, ki je bil le nekaj let starejši od mene, je bil videti zaskrbljen. Ker mi je krvni tlak še naprej padal, sem mu rekel: »Še nikoli nisi videl nikogar umreti, kajne?« Prebledel je in mi odvrnil: »Ne, nisem.«

Takrat je bila moja prihodnost videti mračna. Ampak kako sem sploh pristal v bolnišnici? Naj vam na kratko povem svojo življenjsko zgodbo.

MOJA PRVA IZKUŠNJA Z VOJNO

Zbolel sem med vojno v Vietnamu, kjer sem služil kot zdravstveni tehnik v operacijski sobi. Zelo rad sem pomagal bolnim in ranjenim, zato sem si želel postati kirurg. V Vietnam sem prispel julija 1969. Tako kakor vsi, ki so prišli na novo, sem dobil en teden prosto, da sem se lahko privadil na drug časovni pas in hudo vročino.

Kmalu zatem, ko sem se javil na dolžnost v kirurško bolnišnico v Dong Tamu v delti reke Mekong, so začeli prihajati številni helikopterji z ranjenci. Bil sem velik domoljub in rad sem imel svoje delo, zato sem kar takoj zavihal rokave. Ranjence so za prvo silo oskrbeli in nato z njimi pohiteli v klimatizirane kovinske zabojnike, v katerih so bile operacijske sobe. V vsakem od teh vsekakor premajhnih prostorov so se kirurg, anestezist in dva zdravstvena tehnika po svojih najboljših močeh trudili reševati življenja. Opazil sem, da so bile v helikopterjih tudi velike črne vreče, ki jih niso raztovorili. Povedali so mi, da so v njih telesni deli vojakov, ki jih je v eksplozijah na bojišču razneslo. To je bila moja prva izkušnja z vojno.

MOJE ISKANJE BOGA

Ko sem bil fant, sem imel nekaj stika z resnico.

Ko sem bil še fant, sem imel nekaj stika z resnico, ki jo učijo Jehovove priče. Ti so z mojo drago mamo preučevali Sveto pismo, vendar ni napredovala do krsta. Na teh preučevanjih sem sedel zraven nje in z napetimi ušesi poslušal.  Nekega dne približno v tistem času sva šla z očimom mimo kraljestvene dvorane. Vprašal sem ga: »Kaj je to?« Odvrnil mi je: »Ne hodi blizu tem ljudem!« Ker sem ga imel rad in sem mu zaupal, sem upošteval njegov nasvet. Tako sem izgubil stik z Jehovovimi pričami.

Po vrnitvi iz Vietnama sem začutil potrebo, da bi se zbližal z Bogom. Zaradi bolečih spominov sem bil čustveno otopel. Videti je bilo, da nihče ne razume povsem, kaj se dogaja v Vietnamu. Spomnim se demonstracij, v katerih so protestniki ameriške vojake zaradi poročil o tem, da v vojni pobijajo nedolžne otroke, označevali za morilce otrok.

Da bi potešil svojo duhovno lakoto, sem se pričel udeleževati bogoslužij v različnih cerkvah. Boga sem imel vedno rad, vendar to, kar sem tam videl, name ni naredilo nobenega vtisa. Nazadnje sem v mestu Delray Beach na Floridi obiskal kraljestveno dvorano Jehovovih prič. To je bilo neke nedelje v februarju leta 1971.

Ko sem vstopil v dvorano, je bil javni govor skoraj že pri koncu, zato sem ostal še na preučevanju Stražnega stolpa. Ne spomnim se sicer, katero temo je obravnaval članek, se pa spomnim otrok, ki so v svojih Biblijah iskali vrstice. To je name naredilo velik vtis! Tiho sem poslušal in opazoval. Ko sem odhajal iz dvorane, je k meni pristopil prijeten brat, star okoli 80 let. Ime mu je bilo Jim Gardner. Ponudil mi je knjigo z naslovom Resnica, ki vodi do večnega življenja in mi rekel: »Prosim, vzemi jo.« Dogovorila sva se, da bova v četrtek dopoldan začela preučevati Biblijo.

Tisto nedeljo ponoči sem moral delati. Zaposlen sem bil na urgentnem oddelku neke zasebne bolnišnice v mestu Boca Raton na Floridi. Moja izmena je trajala od enajstih zvečer do sedmih zjutraj. Noč je bila mirna, zato sem lahko bral knjigo Resnica. K meni je prišla glavna sestra, mi knjigo iztrgala iz rok, pogledala naslovnico in zavpila: »Pa menda ja ne misliš iti k njim?« Knjigo sem ji potegnil iz rok in rekel: »Prebral sem je komaj pol, ampak mislim, da bom res njihov!« Odšla je, jaz pa sem knjigo še tisto noč prebral do konca.

O Bibliji me je poučeval Jim Gardner, maziljeni brat, ki je poznal Charlesa Taza Russlla.

Ko sva se z bratom Gardnerjem prvič dobila, da bi preučevala Biblijo, sem ga vprašal: »Kaj pa bova preučevala?« Odgovoril mi je: »Knjigo, ki sem ti jo dal.« Odvrnil sem mu: »Saj sem jo že prebral.« Brat Gardner mi je prijazno rekel: »Če si za to, se malo poglobiva v prvo poglavje.« Bil sem presenečen nad tem, česa vse nisem opazil. Med preučevanjem me je večkrat prosil, naj v svojem prevodu poiščem svetopisemski stavek, in jaz sem ga prebral. Končno sem spoznaval pravega Boga Jehova. Brat Gardner, ki sem ga ljubkovalno klical Jim, je tisto dopoldne z mano  preučil tri poglavja iz knjige Resnica. Zatem sva vsak četrtek dopoldan preučila po tri poglavja in vsakič sem zelo užival. Res mi je bilo v čast, da me je poučeval maziljeni brat, ki je celo osebno poznal Charlesa Taza Russlla!

Čez nekaj tednov sem postal oznanjevalec dobre novice. Jim mi je pomagal, da sem se otresel številnih strahov, tudi tega pred oznanjevanjem po hišah. (Apd. 20:20) Ker sem hodil na oznanjevanje z Jimom, sem začel pri tem delu uživati. To, da smem oznanjevati, si še vedno štejem v največjo čast. Res je čudovito sodelovati z Bogom! (1. Kor. 3:9)

MOJA PRVOTNA LJUBEZEN DO JEHOVA

Naj vam sedaj spregovorim o nečem zelo osebnem – o svoji prvotni ljubezni do Jehova. (Raz. 2:4) Ta ljubezen mi je pomagala, da sem se uspešno spoprijel z bolečimi spomini na vojno in mnogimi drugimi preizkušnjami. (Iza. 65:17)

Ljubezen do Jehova mi je pomagala, da sem se uspešno spoprijel z bolečimi spomini na vojno in mnogimi drugimi preizkušnjami.

Krstil sem se julija 1971 na območnem zborovanju »Božje ime« na Jenkijskem stadionu.

Spominjam se nekega posebnega dne spomladi leta 1971. Malo pred tem sem se moral odseliti iz hiše svojih staršev. Moj očim namreč v svoji hiši ni želel imeti Jehovove priče. Takrat sem imel bolj malo denarja. V bolnišnici, kjer sem delal, sem dobival plačo vsakih štirinajst dni in večino denarja sem ravno pred tem porabil za nakup oblačil, zato da sem na oznanjevanju lahko primerno zastopal Jehova. Nekaj denarja sem sicer imel prihranjenega, vendar je bil na banki v Michiganu, zvezni državi, v kateri sem odraščal. Zato sem moral nekaj dni stanovati v svojem avtu. Bril in umival sem se v toaletnih prostorih na bencinskih črpalkah.

 Nekega dne v tem času, ko sem bival v avtu, sem se pripeljal do kraljestvene dvorane nekaj ur pred shodom za oznanjevanje. Ravno sem končal svojo izmeno v bolnišnici. Ko sem sedel za kraljestveno dvorano, kjer me nihče ni mogel videti, so me preplavili spomini iz Vietnama – vonj po ožganem človeškem mesu in grozljivi krvavi prizori. V mislih sem slišal in videl mlade moške, ki so me obupano spraševali: »Ali bom ostal živ? Ali bom ostal živ?« Vedel sem, da jih čaka smrt, a sem jih vseeno po svojih najboljših močeh tolažil, pri tem pa pazil, da moj obraz ne bi sporočal resnice. Sedel sem tam in preplavljala so me čustva.

Vse dajem od sebe, še posebej ko sem v preizkušnjah in težavah, da ne bi nikoli pozabil svoje prvotne ljubezni do Jehova.

Molil sem, pri tem pa so mi po licih drle solze. (Ps. 56:8) Nato sem pričel poglobljeno premišljevati o upanju na vstajenje. V tistem se mi je obraz razjasnil: pomislil sem na to, da bo Bog Jehova obudil mrtve in tako odpravil vse posledice prelivanja krvi, ki sem mu bil priča, in tudi vse čustvene bolečine, ki smo jih jaz in drugi prestajali. Bog bo vsem tem mladim ljudem povrnil življenje, zaradi česar bodo imeli priložnost spoznati resnico o njem. (Apd. 24:15) Takrat me je preplavila ljubezen do Jehova, ki je segla v najgloblji kotiček mojega srca. Ta dan ima posebno mesto v mojem življenju. Od takrat naprej dajem vse od sebe, še posebej ko sem v preizkušnjah in težavah, da ne bi nikoli pozabil svoje prvotne ljubezni do Jehova.

JEHOVA JE BIL DOBER Z MENOJ

V vojni ljudje počenjajo strašne reči. Tudi jaz nisem bil nobena izjema. Toda pomaga mi premišljevanje o dveh izmed svetopisemskih vrstic, ki jih imam najraje. Prva je Razodetje 12:10, 11, kjer piše, da Hudiča ne premagamo le zaradi besede svojega pričevanja, ampak tudi zaradi Jagnjetove krvi. Druga pa je Galačanom 2:20. Na podlagi te vrstice vem, da je Kristus Jezus umrl »zame«. Jehova name gleda v luči Jezusove krvi, zato mi je odpustil, kar sem storil. Odkar poznam to dejstvo, imam čisto vest in skušam kar najbolj pomagati drugim, da bi spoznali resnico o našem usmiljenem Bogu Jehovu! (Heb. 9:14)

Ko se ozrem nazaj na svoje življenje, sem nadvse hvaležen Jehovu, da je zmeraj poskrbel zame. Tako je na primer Jim še isti dan, ko je izvedel, da bivam v svojem avtu, uredil, da sem prišel v stik s sestro, ki je oddajala sobe. Prepričan sem, da mi je Jehova po Jimu in tej dragi sestri priskrbel prijetno bivališče. Jehova je tako zelo prijazen! Za svoje zveste častilce zares skrbi.

NAUČIM SE RAVNOVESJA MED GOREČNOSTJO IN TAKTNOSTJO

Maja 1971 sem moral odpotovati v Michigan, da bi uredil nekaj zadev. Pred odhodom iz občine Delray Beach na Floridi sem prtljažnik svojega avtomobila napolnil z literaturo, nato pa jo po meddržavni cesti številka 75 mahnil proti severu. Prevozil nisem niti polovice poti, ko je bil prtljažnik že prazen. Dobro novico o Kraljestvu sem goreče oznanjeval vsepovsod. Obiskal sem zapore in na počivališčih ponujal zloženke celo v straniščih za moške. Še danes se sprašujem, ali je katero od teh semen, ki sem jih posejal, kdaj pognalo. (1. Kor. 3:6, 7)

Moram priznati, da na začetku svoje krščanske poti nisem bil ravno takten, še posebej ne, ko sem se o resnici pogovarjal z ožjimi sorodniki. Ker sem bil v svoji prvotni ljubezni do Jehova zelo goreč, sem jim oznanjeval pogumno, a hkrati preveč direktno. Svojima bratoma Johnu in Ronu, ki ju imam zelo rad, sem na vsak način skušal oznanjevati resnico. Kasneje sem se jima opravičil  za svojo vsiljivost. Vendar nikoli nisem nehal moliti, da bi sprejela resnico. Jehova me je v vsem tem času učil, zato sem pri oznanjevanju in poučevanju postal taktnejši. (Kol. 4:6)

DRUGE LJUBEZNI V MOJEM ŽIVLJENJU

Jehova imam vsekakor zelo rad, vendar imam v življenju še druge ljubezni. Ena od njih je moja draga žena Susan. Želel sem si življenjsko sopotnico, ki bi me podpirala pri delu v prid Kraljestva. Susan je duhovno zelo močna ženska. Živo se spominjam nekega dne, ko sem jo med najinim spoznavanjem obiskal. Sedela je na verandi pred hišo svojih staršev v Cranstonu v zvezni državi Rhode Island. Brala je Stražni stolp in iskala navedene svetopisemske vrstice. Name je naredilo največji vtis to, da je iskala svetopisemske vrstice v članku, ki sploh ni bil preučevalen. Mislil sem si: »To pa je res duhovna ženska!« Decembra leta 1971 sva se poročila in hvaležen sem ji, da me vse od takrat podpira. Najbolj pa pri njej cenim, da ima Jehova raje kakor mene.

Z ženo Susan in sinovoma Paulom in Jessejem

S Susan sva blagoslovljena z dvema sinovoma, z Jessejem in Paulom. Ko sta odraščala, je bil Jehova z njima. (1. Sam. 3:19) Ker sta resnico sprejela za svojo, sta meni in Susan v ponos. Spominjata se svoje prvotne ljubezni do Jehova, zato mu še naprej služita. Oba sta že več kot 20 let v  polnočasni službi. Ponosen sem tudi na svoji prijetni snahi Stephanie in Racquel, ki sta mi kakor hčeri. Oba sinova sta se poročila z duhovnima ženskama, ki ljubita Boga Jehova z vsem srcem in dušo. (Efež. 6:6)

Radi smo oznanjevali na redko obdelanih področjih.

Po krstu sem 16 let služil v Rhode Islandu in tam spletel dragocena prijateljstva. Imam številne lepe spomine na izjemne starešine, s katerimi sem sodeloval. Hvaležen sem tudi vsem potujočim nadzornikom (preveč jih je, da bi jih naštel) za njihov dobri vpliv name. Res je bil velik privilegij sodelovati z vsemi temi moškimi, ki niso pozabili svoje prvotne ljubezni do Jehova! Naša družina se je leta 1987 preselila v Severno Karolino, da bi služili tam, kjer je bila večja potreba, in tukaj smo navezali še več dragocenih prijateljstev. *

Med potujočim delom vodim shod za terensko službo.

Avgusta 2002 so naju s Susan povabili, da bi se pridružila betelski družini v Pattersonu v Združenih državah. Jaz sem delal v službenem oddelku, Susan pa v pralnici. Pri tem delu je zelo uživala! Nato pa sem avgusta 2005 postal član Vodstvenega organa. To nalogo sem sprejel z vso ponižnostjo. Moja draga žena se je kar malce ustrašila ob misli na odgovornost, delo in potovanja, ki so s tem povezana. Nikoli ji ni bilo prijetno potovati z letalom, zdaj pa veliko letiva! Pravi, da jo prijazni nasveti žen drugih članov Vodstvenega organa spodbujajo, da me še naprej želi podpirati, kolikor se le da. In to ji prav gotovo uspeva, zato jo imam še toliko bolj rad.

V svoji pisarni sem obkrožen z mnogimi slikami, ki mi veliko pomenijo! Spominjajo me na moje izpolnjeno življenje. Do sedaj sem bil že velikokrat čudovito nagrajen, ker sem storil vse za to, da ne bi pozabil svoje prvotne ljubezni do Jehova!

Zelo sem vesel, ko sem skupaj z družino.

^ odst. 31 Podrobnosti glede polnočasne službe brata Morrisa najdeš v Stražnem stolpu, 15. marec 2006, na strani 26.