Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) APRIL 2015

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Blagoslovljen »v ugodnem in neugodnem času«

Blagoslovljen »v ugodnem in neugodnem času«

NA SVET sem privekal marca 1930 v vasi Namkumba blizu mesta Lilongwe v današnjem Malaviju. Moji sorodniki in prijatelji so bili zvesti Jehovovi častilci. Leta 1942 sem posvetil svoje življenje Bogu in se krstil v eni od naših slikovitih rek. Naslednjih 70 let sem si prizadeval upoštevati nasvet, ki ga je dal apostol Pavel Timoteju: »Vneto oznanjaj besedo v ugodnem in neugodnem času.« (2. Tim. 4:2)

Na začetku leta 1948 sta Nathan Knorr in Milton Henschel prvič obiskala Malavi. Njun obisk je v meni vzbudil željo, da bi Jehovu služil polnočasno. Spomin na spodbudne besede teh predstavnikov svetovnega središča Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku me še danes navdaja s prijetnimi občutki. Približno 6000 navzočih nas je stalo na blatnem travniku in pozorno poslušalo spodbuden govor brata Knorra z naslovom »Trajni vladar vseh narodov«.

Kasneje sem srečal Lidasi, prijetno sestro, ki je bila tako kakor jaz vzgojena v družini Jehovovih prič in je tudi želela polnočasno služiti Jehovu. Leta 1950 sva se poročila in tri leta kasneje imela že dva otroka. Kljub temu da sva imela mnoge družinske odgovornosti, sva se odločila, da bom začel redno pionirati. Čez dve leti so me povabili, da bi služil kot posebni pionir.

Kmalu zatem so mi zaupali nalogo, da naj kot okrajni nadzornik obiskujem občine. Ker mi je Lidasi zelo pomagala, mi je uspelo poskrbeti za gmotne in duhovne potrebe naše družine in obenem ostati v okrajni službi. * Toda najina srčna želja je bila, da bi oba polnočasno služila Bogu. S skrbnim načrtovanjem in sodelovanjem najinih petih otrok je Lidasi začela polnočasno služiti leta 1960.

Zborovanja so nas okrepila in pripravila na prihodnje preganjanje.

V tem ugodnem času sva zelo uživala, saj sva služila bratom in sestram v različnih občinah. Najina dodelitev naju je s čudovitih pobočij Mulanjskega gorovja na jugu države vodila na mirno obrežje Malavijskega jezera, ki se razteza po skoraj celi dolžini vzhodnega dela države. V okrajih, v katerih sva služila, sva videla nenehen porast števila oznanjevalcev in občin.

Leta 1962 sva uživala na območnem zborovanju »Pogumni oznanjevalci«. Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da so bili takšni duhovni dogodki  ravno tisto, kar smo vsi v Malaviju potrebovali, da bi se pripravili na neugoden čas, ki je bil še pred nami. Naslednje leto je brat Henschel spet obiskal Malavi in na posebnem zborovanju, ki je potekalo blizu mesta Blantyre, je bilo navzočih približno 10.000 ljudi. To spodbudno zborovanje nas je zelo okrepilo in pripravilo na prihodnje preizkušnje.

NASTOPI NEUGODEN ČAS

Naše delovanje je bilo prepovedano, zato je oblast zaplenila zemljišče podružnice.

Leta 1964 so Priče doživljali velike preizkušnje, ker niso hoteli sodelovati v političnih dejavnostih. V valu preganjanja je bilo uničenih več kot 100 kraljestvenih dvoran in več kot 1000 domov Prič. Toda midva sva lahko vztrajala v potujoči službi do leta 1967, ko je malavijska oblast prepovedala delovanje Prič. Takrat so zaplenili zemljišče podružnice v mestu Blantyre, iz države izgnali misijonarje in zaprli mnoge krajevne Priče, med njimi tudi Lidasi in mene. Ko so naju izpustili, sva previdno nadaljevala potujočo službo.

Nekega dne v oktobru leta 1972 se je kakšnih sto članov militantnega političnega gibanja, znanega po imenu Malavijska mladinska zveza, približevalo naši hiši. Toda eden od njih je stekel naprej in mi rekel, naj se skrijem, ker me nameravajo ubiti. Ženi in otrokom sem naročil, naj se skrijejo med bližnje bananovce. Nato sem hitro splezal na velik mangovec. Od tam sem jih opazoval, ko so uničevali našo hišo in drugo lastnino.

Ker se naši bratje niso hoteli vpletati v politiko, so jim zažigali domove.

Ker se je preganjanje v Malaviju še okrepilo, nas je na tisoče zbežalo iz države. Naša družina je do junija 1974 ostala v begunskem taborišču v zahodnem Mozambiku. Takrat so naju z Lidasi prosili, da bi služila kot posebna pionirja v mozambiškem mestecu Dómue, ki leži blizu meje z Malavijem. Tam sva pionirala do leta 1975, ko se je Mozambik osamosvojil od Portugalske. Nato sva se bila skupaj z drugimi Pričami prisiljena vrniti v Malavi, kjer so nas še vedno preganjali.

Po vrnitvi v Malavi sva dobila zadolžitev, da obiskujeva občine v prestolnici Lilongwe. Število občin je v okrajih, v katerih sva imela čast služiti, kljub preganjanju in vsem težavam raslo.

IZKUSIVA JEHOVOVO POMOČ

Nekoč sva prišla v neko vas, v kateri so ravno imeli politični shod. Nekateri privrženci stranke so ugotovili, da sva Jehovovi priči, zato so nama ukazali, naj se usedeva med člane  političnega mladinskega gibanja, imenovanega Malavijski mladi pionirji. V tem napetem ozračju sva goreče prosila Jehova za pomoč in vodstvo. Ko se je shod končal, so naju začeli pretepati. Nato pa je pritekla neka starejša ženska in pričela vpiti: »Prosim, pustite ju pri miru! Ta moški je moj nečak. Pustite ga oditi na pot!« Eden od vodij shoda je dejal: »Pustite ju!« Ne veva, zakaj je ženska to rekla, saj ni bila najina sorodnica. Prepričana pa sva, da je Jehova uslišal najino molitev.

Izkaznica politične stranke

Leta 1981 sva spet naletela na skupino Malavijskih mladih pionirjev. Vzeli so nama kolesi, prtljago, škatle s knjigami in arhiv okraja. Midva sva zbežala in se zatekla na dom nekega starešina. Spet sva se v molitvi obrnila na Jehova. Bila sva zaskrbljena zaradi podatkov v arhivu, ki so nama ga vzeli Mladi pionirji. Ko so ga podrobneje pregledali, so našli pisma iz različnih koncev Malavija, ki so bila naslovljena name. Iz tega so sklepali, da sem vladni uradnik, zato so se prestrašili in vse skupaj nemudoma izročili krajevnim starešinam.

Nekoč drugič sva s čolnom prečkala reko. Lastnik čolna je bil politični vodja na tistem področju in odločil se je preveriti, ali imajo vsi potniki izkaznico politične stranke. Ko sva bila že skoraj na vrsti, je med potniki odkril tatu, ki so ga iskale oblasti. Nastal je precejšen direndaj, zato se je preverjanje izkaznic končalo. Zopet sva občutila Jehovovo ljubečo pomoč.

ARETACIJA IN ZAPOR

Februarja 1984 sem bil na poti v Lilongwe, da bi predal poročila, namenjena podružnici v Zambiji. Ustavil me je policist in mi pregledal torbo. Našel je nekaj biblijske literature, zato me je odvedel na policijsko postajo in me začel pretepati. Nato me je zvezal z vrvmi in me vtaknil v sobo z zaporniki, ki so bili tatovi.

Naslednjega dne me je načelnik policije odvedel v drugo sobo in napisal naslednjo izjavo: »Jaz, Trophim R. Nsomba, nisem več Jehovova priča, zato bi lahko bil izpuščen.« Odvrnil sem mu: »Nisem pripravljen le biti zvezan, ampak tudi umreti. Ostal bom Jehovova priča.« Izjave nisem hotel podpisati. To je načelnika policije hudo razjezilo, zato je s pestjo tako močno udaril po mizi, da je policist iz sosednje sobe pritekel pogledat, kaj se dogaja. Načelnik mu je dejal: »Ta moški noče podpisati, da ne bo več oznanjeval. Naj podpiše, da je Jehovova priča, in poslali ga bomo v Lilongwe, kjer ga bodo zvezali.« Ves ta čas je mojo drago ženo skrbelo, kaj se mi je zgodilo. Šele čez štiri dni je od nekaterih bratov izvedela, kje sem.

Na policijski postaji v Lilongweju so z menoj prijazno ravnali. Načelnik policije mi je rekel:  »Tu imaš krožnik riža, saj si zvezan zaradi Božje Besede. Drugi tukaj so tatovi.« Nato me je poslal v zapor Kachere, kjer sem bil pet mesecev.

Upravnik zapora je bil vesel, da sem prišel; želel je, da bi bil zaporniški »duhovnik«. Dotedanjega duhovnika je odstavil z besedami: »Nočem, da še učiš Božjo Besedo, saj si zaprt zato, ker si kradel v svoji cerkvi!« Tako sem odslej vsak teden učil zapornike o Svetem pismu na shodih, ki so bili organizirani zanje.

Kasneje so začeli z menoj slabo ravnati. Uslužbenci zapora so me zasliševali, saj so želeli izvedeti, koliko Prič je v Malaviju. Ker jim moj odgovor ni bil všeč, so me pretepli do nezavesti. Nekoč drugič so želeli izvedeti, kje je naš svetovni sedež. Rekel sem jim: »Postavili ste mi preprosto vprašanje, na katero vam bom odgovoril.« Policisti so bili veseli in so vključili kasetofon. Pojasnil sem, da je svetovni sedež Jehovovih prič opisan v Svetem pismu. Presenečeni so vprašali: »Kje v Svetem pismu?«

»V Izaiju 43:12,« sem jim odvrnil. Poiskali so vrstico in jo pozorno prebrali: »‚Zato ste vi moje priče,‘ govori Jehova, ‚da sem jaz Bog.‘« Ta del so prebrali trikrat. Nato so me vprašali: »Kako lahko o svetovnem sedežu Jehovovih prič govori Sveto pismo, če pa je ta v Ameriki?« Odgovoril sem jim: »Jehovove priče v Ameriki tudi menijo, da ta svetopisemska vrstica opisuje tamkajšnji svetovni sedež.« Ker jim nisem hotel povedati, kar so želeli slišati, so me premestili v zapor Dzaleka, severno od Lilongweja.

BLAGOSLOVLJEN TUDI V NEUGODNEM ČASU

Julija 1984 sem se pridružil 81 Pričam v zaporu Dzaleka. Zapor je bil tako nabito poln, da je moralo 300 zapornikov spati na tleh drug zraven drugega. Čez čas smo se lahko Priče vsak dan razdelili v majhne skupine, zato da smo razpravljali o kakšni svetopisemski vrstici, ki jo je predlagal kdo od nas. To nas je zelo spodbudilo.

Kasneje nas je upravnik zapora ločil od drugih zapornikov. Neki paznik nam je na skrivaj povedal: »Oblast vas ne sovraži. V zaporu vas imamo iz dveh razlogov: Oblast se boji, da bi vas ubili Mladi pionirji. In ker oznanjate vojno, do katere naj bi prišlo v bližnji prihodnosti, se oblast tudi boji, da bi se vojaki takrat od strahu razbežali.«

Bratje odhajajo s sodnega zaslišanja.

Oktobra 1984 smo se morali vsi zglasiti na sodišču. Vsakega od nas so obsodili na dve leti zapora. Tako kot prej smo bili v zaporu z ljudmi, ki niso bili Priče. Toda upravnik zapora je vsem povedal: »Jehovove priče ne kadijo cigaret. Zato jih pazniki ne nadlegujte s prošnjami za cigarete in ne pošiljajte jih po tleče oglje, s katerim si jih prižigate. Oni so Božji ljudje! Vsi Jehovove priče naj dobijo hrano dvakrat na dan, saj niso  tukaj zaradi zločinov, ampak zaradi svojega svetopisemskega verovanja.«

Naše dobro ime pa nam je koristilo tudi drugače. Ko je bilo temno ali deževno, zaporniki niso smeli zapustiti stavbe. Toda mi smo jo lahko, kadar koli smo hoteli. Vedeli so, da ne bomo skušali pobegniti. Nekoč smo na primer paznika, ki mu je postalo slabo, medtem ko nas je nadzoroval pri delu na polju, odnesli nazaj v zapor na zdravljenje. Uslužbenci zapora so vedeli, da nam lahko zaupajo. Ker smo se lepo vedli, smo bili blagoslovljeni s tem, da smo slišali naše ječarje slaviti Jehovovo ime. (1. Pet. 2:12) *

ZNOVA UGODEN ČAS

Enajstega maja 1985 so me izpustili iz zapora Dzaleka. Kako zelo vesel sem bil, da sem bil spet skupaj s svojo družino! Jehovu smo se zahvalili, da nam je v tem zelo neugodnem času pomagal ostati značajni. Glede tega časa čutimo podobno kakor apostol Pavel, ki je napisal: »Nočemo namreč, bratje, da ne bi vedeli za stisko, ki nas je doletela [...] Bili [smo] v hudi negotovosti celo za svoje življenje. Pravzaprav smo v sebi čutili, da smo obsojeni na smrt. To pa zato, da ne bi zaupali vase, temveč v Boga, ki obuja mrtve. Ta nas je tudi rešil iz te smrtne nevarnosti.« (2. Kor. 1:8–10)

Brat Nsomba z ženo Lidasi pred kraljestveno dvorano leta 2004

Včasih je bilo res videti, kot da ne bomo preživeli. Toda vedno smo prosili Jehova, naj nam da pogum in modrost, da bi lahko ostali ponižni in tako še naprej slavili njegovo sveto ime.

Jehova naju je, medtem ko sva mu služila, blagoslavljal v ugodnem in neugodnem času. Kako zelo navdušena sva danes, ko vidiva podružnico v Lilongweju, ki je bila dokončana leta 2000, pa tudi več kot 1000 novih kraljestvenih dvoran po vsem Malaviju! Ti blagoslovi od Jehova so za naju z Lidasi duhovno tako zelo poživljajoči, da se nama zdijo skoraj kakor sanje! *

^ odst. 7 Danes bratje, ki imajo mladoletne otroke, ne služijo več kot okrajni nadzorniki.

^ odst. 30 Podrobnosti o preganjanju v Malaviju si lahko prebereš v Letopisu Jehovovih prič 1999 (v angleščini), strani 171–223.

^ odst. 34 Brat Nsomba je med pripravljanjem tega članka za objavo umrl v starosti 83 let.