Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) MAREC 2015

Vprašanja bralcev

Vprašanja bralcev

V preteklosti je bilo v naših publikacijah pogosto najti razlage po sistemu podoba – protipodoba, toda v zadnjem času se to redko zgodi. Zakaj?

V angleškem Stražnem stolpu, 15. september 1950, sta bili »podoba« in »protipodoba« pojasnjeni takole: »Podoba slika ali predstavlja nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Protipodoba pa je uresničitev tega, kar podoba predstavlja. Podobi bi lahko rekli tudi senca, protipodobi pa resničnost

Pred mnogimi leti je v naših publikacijah pisalo, da so bili zvesti moški in ženske, kot so denimo Debora, Elihu, Jefte, Job, Rahaba, Rebeka in še mnogi drugi, v resnici podobe oziroma sence bodisi maziljencev bodisi pripadnikov »velike množice«. (Raz. 7:9) Jefte, Job in Rebeka naj bi na primer predpodabljali maziljence, Debora in Rahaba pa veliko množico. Toda v zadnjih letih ne delamo več takšnih primerjav. Zakaj ne?

PODOBA

Pashalno jagnje, ki so ga žrtvovali v starem Izraelu, je bilo podoba. (4. Mojz. 9:2)

PROTIPODOBA

Pavel je za Kristusa dejal, da je »naša pasha« oziroma pashalno jagnje. (1. Kor. 5:7)

Res je, da Sveto pismo nakazuje, da nekateri v njem omenjeni posamezniki predpodabljajo nekaj večjega. Apostol Pavel je denimo v Galačanom 4:21–31 omenil dve ženski, ki imata »simbolni pomen«. Abrahamova dekla Hagara predstavlja naravni Izrael, ki je bil po Mojzesovi postavi v zaveznem odnosu z Jehovom. »Svobodna« Sara pa simbolizira Božjo ženo oziroma nebeški del Božje organizacije. Pavel je v svojem pismu Hebrejcem primerjal kralja in duhovnika Melkizedeka z Jezusom ter poudaril nekatere podobnosti med njima. (Heb. 6:20; 7:1–3) Izaija in njegove sinove pa je primerjal z Jezusom in njegovimi maziljenimi sledilci. (Heb. 2:13, 14) Pavel je pisal po navdihnjenju, zato lahko brez pomislekov sprejmemo to, kar je povedal o teh podobah.

Vendar tudi takrat, ko Sveto pismo nakazuje, da kdo predpodablja koga drugega, ne bi smeli skleniti, da vsaka podrobnost ali dogodek v življenju podobe predstavlja nekaj večjega. Pavel  na primer pove, da Melkizedek predpodablja Jezusa, vendar pa nič ne omenja, da je Melkizedek prinesel Abrahamu kruh in vino, potem ko je ta premagal štiri kralje. Potemtakem nimamo nobene svetopisemske podlage za to, da bi v tem dogodku iskali kakšen skrit pomen. (1. Mojz. 14:1, 18)

Stoletja po Kristusovi smrti so se nekateri pisci ujeli v zanko in iskali podobe vsepovsod. V The International Standard Bible Encyclopaedii, ki opisuje nauke Origena, Ambrozija in Hieronima, piše: »V vsakem dogodku, zapisanem v Svetem pismu, pa naj je bil še tako nepomemben, so iskali podobe in jih seveda našli. Tudi povsem običajna stvar naj bi v sebi nosila najbolj skrito resnico. [. . .] Celo številu rib – bilo jih je 153 – ki so jih učenci ujeli v noči, ko se jim je prikazal obujeni Rešitelj, so nekateri skušali pripisati marsikaj!«

Avguštin iz Hipona je na dolgo in široko pisal o dogodku, ko je Jezus s petimi ječmenovimi hlebci in dvema ribama nahranil okoli 5000 moških. Ker je za ječmen veljalo, da je slabše žito od pšenice, je Avguštin sklenil, da mora pet hlebcev predstavljati pet Mojzesovih knjig (manjvredni »ječmen« naj bi predstavljal domnevno manjvredno »Staro zavezo«). Kaj pa ribi? Iz nekega neznanega razloga ju je primerjal s kraljem in duhovnikom. Neki drug učenjak je prav tako rad iskal podobe in protipodobe. Trdil je denimo, da to, da je Jakob od Ezava za skledo rdeče leče kupil pravico, ki jo je prinašalo prvorojenstvo, predstavlja to, da je Jezus za človeštvo kupil nebeško dediščino s svojo rdečo krvjo!

Če se ti takšne razlage zdijo za lase privlečene, potem razumeš, v čem je težava. Ljudje ne moremo vedeti, katere svetopisemske pripovedi so senca prihodnjih reči in katere niso. Najmanj se zmotimo, če ravnamo po naslednjem načelu: Takrat ko Sveto pismo pravi, da kdo, kakšen dogodek ali predmet predpodablja koga ali kaj drugega, takšno razlago sprejmemo. Ne bi pa bilo prav, da bi posameznikom ali pripovedim iskali protipodobe, če za to nimamo nobene svetopisemske podlage.

Kako pa nam potem lahko koristijo dogodki in zgledi iz Svetega pisma? V Rimljanom 15:4 najdemo Pavlove besede: »Vse namreč, kar je bilo prej napisano, je bilo napisano nam v pouk, da bi po svoji zdržljivosti in po tolažbi iz Svetih spisov imeli upanje.« Pavel je dejal, da se lahko njegovi maziljeni bratje v prvem stoletju veliko naučijo iz dogodkov, ki so zapisani v Svetih spisih. Vendar lahko od takrat naprej vsem kristjanom, tudi »drugim ovcam«, koristi »vse [. . .], kar je bilo prej napisano«. (Jan. 10:16; 2. Tim. 3:1)

Večina svetopisemskih poročil potemtakem ne velja samo za maziljence, »druge ovce« ali kristjane v nekem določenem obdobju, temveč lahko koristi vsem Božjim služabnikom, tako v preteklosti kot sedanjosti. Zato na primer ne bi bilo prav reči, da Jobovo trpljenje predstavlja zgolj to, kar so prestajali maziljenci med prvo svetovno vojno. Mnogi Božji služabniki, tako moški kot ženske, maziljenci in pripadniki velike množice, so trpeli podobno kakor Job in »videli, kako je Jehova poskrbel za rešitev, ter tako spoznali, da je Jehova poln srčne naklonjenosti in usmiljen«. (Jak. 5:11)

Pomisli: Ali ni res, da v današnjih občinah najdemo starejše ženske, ki so tako zveste kakor Debora, marljive mlade starešine, ki so tako modri kakor Elihu, pogumne pionirje, ki so tako goreči kakor Jefte, ter zveste moške in ženske, ki so tako potrpežljivi kakor Job? Zelo smo hvaležni Jehovu, da je poskrbel, da nam je na voljo »vse [. . .], kar je bilo prej napisano«, zato da bi lahko »po tolažbi iz Svetih spisov imeli upanje«!

Zaradi teh razlogov torej ne skušamo v vsaki svetopisemski pripovedi najti simboličnega pomena ali govoriti o njeni uresničitvi v prihodnosti. Naše publikacije se zdaj raje osredinjajo na to, kaj dragocenega se lahko naučimo iz Svetega pisma.