Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp – preučevalna izdaja  |  December 2014

Skupaj se spoprimimo s koncem tega starega sveta

Skupaj se spoprimimo s koncem tega starega sveta

»Telesni deli [smo], ki pripadamo drug drugemu.« (EFEŽ. 4:25)

1., 2. Kaj Bog želi za svoje častilce, najsibo da so mladi ali stari?

ALI si še mlad? Če si, bodi prepričan, da si kot del Jehovove svetovne občine zelo cenjen. V mnogih deželah je med temi, ki se krstijo, veliko mladih. Kako spodbudno je videti toliko mladih, ki se pridružijo vrstam tistih, ki so se odločili, da bodo služili Jehovu!

2 Ali se kot mlad človek rad družiš z drugimi mladimi? Najverjetneje se. Sreča izhaja tudi iz prijetnega preživljanja časa z vrstniki. Vendar pa Bog želi, da ga skupaj s svojimi brati in sestrami enotno častimo, pa najsibo da smo mladi ali stari. Tudi okolje, iz katerega izhajamo, pri tem ne igra nobene vloge. Apostol Pavel je napisal, da je Božja volja, »da bi se rešili vsakršni ljudje in da bi prišli do točnega spoznanja resnice«. (1. Tim. 2:3, 4) V Razodetju 7:9 pa najdemo opis Božjih častilcev, ki prihajajo »iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov«.

3., 4. a) Kakšen duh je običajen med današnjimi mladimi? b) Kakšen pogled je v skladu z Efežanom 4:25?

3 Res obstaja velika razlika med mladimi Jehovovimi služabniki in mladimi, ki so v tem svetu! Mnogi, ki ne služijo  Jehovu, se v življenju osredinjajo samo nase in na stvari, ki jih hočejo. Nekateri raziskovalci jih imenujejo »generacija jaz«. S svojim načinom govora in oblačenja očitno kažejo, da prezirajo starejšo generacijo in nanjo gledajo kot na staromodno.

4 Takšen duh je povsod okrog nas. Mladi Jehovovi služabniki zato ugotavljajo, da si morajo res prizadevati, če se želijo temu duhu ogniti in privzeti Božji pogled. Celo v prvem stoletju se je Pavlu zdelo potrebno sovernike spodbuditi, naj se ogibajo »duha, ki zdaj deluje v sinovih neposlušnosti« in v katerem so »nekdaj živeli«. (Beri Efežanom 2:1–3.) Mladi, ki uvidijo, da se morajo ogibati tega duha in enotno sodelovati s svojimi brati in sestrami, so vredni vsake pohvale. Takšen pogled je v skladu s Pavlovo izjavo, da »smo telesni deli, ki pripadamo drug drugemu«. (Efež. 4:25) Medtem ko se približujemo koncu tega starega sveta, je vse bolj pomembno, da enotno sodelujemo. Razmislimo o nekaterih svetopisemskih zgledih, ki nam bodo pomagali razumeti, kako pomembno je, da smo tesno povezani, zato da bi bili enotni.

BILI SO TESNO POVEZANI

5., 6. Kateri pouk glede tesne povezanosti je jasen iz poročila o Lotu in njegovih hčerah?

5 V preteklosti je Jehova z veseljem zaščitil svoje služabnike, kadar so bili enotni in so drug drugemu pomagali prestati težke čase. Novodobni Božji služabniki, mlajši in starejši, se lahko iz takšnih svetopisemskih zgledov veliko naučijo. Poglejmo si, kaj se je zgodilo Lotu.

6 Lot se je skupaj s svojo družino znašel v nevarnosti. Mesto Sodoma, v katerem je živel, je bilo tik pred uničenjem. Božja angela sta Lotu prigovarjala, naj odide in v gorah poišče zatočišče. Rekla sta mu: »Beži, da si rešiš dušo!« (1. Mojz. 19:12–22) Lot ju je ubogal. To navodilo pa sta ubogali tudi njegovi hčeri. Žalostno je, da drugi, ki so jim bili blizu, tega niso storili. Mladima moškima, ki sta bila zaročena z Lotovima hčerama, se je zdelo, da se ostareli mož »šali«. Zato sta izgubila življenje. (1. Mojz. 19:14) Preživeli so samo Lot in njegovi hčeri, ki sta šli z njim.

7. Kako je Jehova pomagal enotni skupini ljudi, ki je odšla iz Egipta?

7 Razmislimo še o enem zgledu. Ko so Izraelci zapuščali Egipt, tega niso storili v več neodvisnih skupinah, od katerih bi vsaka šla svojo pot. Pa tudi ko je Mojzes »iztegnil roko nad morje« in je Jehova morje razdelil, ga Mojzes ni prečkal sam ali pa samo z nekaj Izraelci. Ne, z Jehovovo zaščito je morje prečkalo celotno ljudstvo skupaj. (2. Mojz. 14:21, 22, 29, 30) Poleg Izraelcev je iz Egipta šla tudi »množica drugih ljudi«, Neizraelcev. Ti so se jim pridružili pri služenju Jehovu. Tako Izraelci kot Neizraelci so bili tesno povezani. (2. Mojz. 12:38) Niti predstavljati si ne moremo, da bi nekaj posameznikov, morda skupina mladih, odšlo po svoje in še to po poti, ki bi si jo sami izbrali. Ali ne bi bilo nespametno, če bi to storili in s tem bili ob Jehovovo zaščito? (1. Kor. 10:1)

8. Kako je Božje ljudstvo v Jozafatovih dneh pokazalo, da je enotno?

8 V dneh kralja Jozafata se je Božje ljudstvo spoprijelo z mogočnim sovražnikom, in sicer »veliko množico ljudi« z okoliških področij. (2. krn. 20:1, 2) Pohvalno je, da Božji služabniki niso skušali sovražnikov premagati z lastno močjo. Ravno nasprotno, po pomoč so se obrnili k Jehovu. (Beri 2. kroniška 20:3, 4.)  Tega pa ni storil vsak zase, kakor se mu je zazdelo ali zljubilo. Svetopisemsko poročilo pravi: »Vsi iz Juda pa so ves ta čas stali pred Jehovom, z otroki, ženami in sinovi.« (2. krn. 20:13) Naj so bili mlajši ali starejši, skupaj so si prizadevali v veri in upoštevali Jehovove smernice. Jehova jih je zaščitil pred sovražnikom. (2. krn. 20:20–27) Ali ni to čudovit zgled za nas, kako naj se kot Božje ljudstvo spoprimemo z izzivi?

9. Kaj se o enotnosti naučimo iz dejanj in stališča zgodnjih kristjanov?

9 Za zgodnje kristjane je prav tako rečeno, da so sodelovali drug z drugim. Ko so denimo mnogi Judje in spreobrnjenci postali kristjani, so se posvečali »pouku apostolov, delili vse med seboj, skupaj obedovali in vztrajno molili«. (Apd. 2:42) Ta enotnost je še posebej prišla do izraza med preganjanjem, ko so res potrebovali drug drugega. (Apd. 4:23, 24) Ali se ne strinjaš, da je v teh kritičnih časih nujno, da sodelujemo drug z drugim?

BODIMO ENOTNI, MEDTEM KO SE PRIBLIŽUJE JEHOVOV DAN

10. Kdaj bomo še zlasti morali biti enotni?

10 Bliža se eno najtemačnejših obdobij v človeški zgodovini. Prerok Joel ga opisuje kot »dan teme in mraka«. (Joel 2:1, 2; Zef. 1:14) Božji služabniki bomo takrat morali biti enotni kot še nikoli. Spomni se Jezusovih besed: »Vsako kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno, bo opustošeno.« (Mat. 12:25)

11. Katero primerjavo iz Psalma 122:3, 4 bi lahko naobrnili na današnje Božje ljudstvo? (Glej sliko pri naslovu.)

11 Med stisko, ki bo udarila to stvarnost, bomo resnično morali biti enotni. Duhovno enotnost, ki bo morala vladati med nami, bi lahko primerjali s hišami v starodavnem Izraelu, ki so bile grajene tesno skupaj. Bile so postavljene tako tesno druga ob drugi, da je psalmist mesto Jeruzalem opisal kot »mesto, povezano skupaj v eno celoto«. Zato so si prebivalci lahko pomagali in drug drugega ščitili. Še več, to, da so bili dobesedno tako skupaj, bi lahko predstavljalo duhovno enotnost celotnega naroda, ko so se vsi »Jahovi rodovi« zbrali k čaščenju. (Beri Psalm 122:3, 4.) Danes, pa tudi v kritičnih dneh, ki prihajajo, moramo tudi mi biti povezani »v eno celoto«.

12. Kaj nam bo pomagalo preživeti prihajajoči napad na Božje ljudstvo?

12 Zakaj bo takrat tako zelo pomembno, da bomo med seboj povezani? Ezekiel v 38. poglavju prerokuje o napadu »Goga iz dežele Magóg« na Božje ljudstvo. V času tega napada ne bomo smeli ničemur dovoliti, da razbije našo enotnost. Nedvomno se ne bomo želeli po pomoč obrniti na ta svet. Raje bomo želeli biti tesno skupaj s svojimi brati in sestrami. Seveda ne bomo rešeni zgolj zato, ker smo del skupine. Jehova in njegov Sin bosta takrat tiste, ki kličejo Jehovovo ime, varno popeljala skozi čas katastrofe. (Joel 2:32; Mat. 28:20) Ali je torej razumno misliti, da bodo rešeni tudi tisti, ki niso ohranili enotnosti, s tem da so zapustili Božjo čredo in hodijo svojo pot? (Miha 2:12)

13. Kaj se mladi, ki se bojijo Boga, lahko naučijo iz vsega, kar smo do sedaj pregledali?

13 Ali ni potem jasno, da je nemodro posnemati mlade, ki se ločijo od drugih in živijo v svojem svetu? Približuje se čas, ko bomo res potrebovali drug drugega, in to prav vsi, mlajši in starejši! Da, sedaj je čas, da se naučimo sodelovati drug z drugim in da si prizadevamo za enotnost, ki bo izrednega pomena v dneh, ki pridejo.

 »TELESNI DELI, KI PRIPADAMO DRUG DRUGEMU«

14., 15. a) S katerim ciljem v mislih Jehova danes usposablja mlajše in starejše? b) S katerimi nasveti nas Jehova spodbuja, da bi bili enotni?

14 Jehova nam pomaga, da mu služimo »z ramo ob rami«. (Zef. 3:8, 9) Usposablja nas, da bi se prilegali v njegov večni namen. Kaj ta zajema? Njegov namen je, »da se spet vse zbere v Kristusu«. (Beri Efežanom 1:9, 10.) Da, Bog želi združiti vsa bitja v nebesih in na zemlji, da bi ga častila kot ena družina. Ta svoj namen bo izpolnil. Ali ti to kot mlademu človeku pomaga uvideti, da moraš enotno sodelovati z Jehovovo organizacijo?

15 Jehova nas poučuje, da bi bili že sedaj enotni, z namenom, da bi naša enotnost trajala večno. Vedno znova nam Sveto pismo pravi, naj skrbimo drug za drugega, naj bomo srčno naklonjeni drug drugemu, naj tolažimo drug drugega in naj se med seboj krepimo. (1. Kor. 12:25; Rim. 12:10; 1. Tes. 4:18; 5:11) Jehova ve, da nam je zaradi naše nepopolnosti morda izziv biti enotni. Zato si moramo prizadevati, da bi si velikodušno odpuščali. (Efež. 4:32)

16., 17. a) Kaj je eden od namenov krščanskih shodov? b) Kaj se lahko mladi naučijo iz zgleda, ki ga je dal Jezus, ko je bil še deček?

16 Jehova nam pomaga biti tesno povezani tudi tako, da nam je priskrbel krščanske shode. Pogosto beremo spodbudo, zapisano v Hebrejcem 10:24, 25. En namen takšnih shodov je, da premišljujemo »drug o drugem, da bi se spodbujali k ljubezni in dobrim delom«. Pomenljivo je tudi, da so shodi organizirani zato, da »se med seboj bodrimo«, in to tem bolj, čim bolj vidimo, »da se bliža dan«.

17 Jezus nam je kot deček dal dober zgled glede tega, kako bi morali ceniti shode. Ko je bil star 12 let, se je skupaj s staršema udeležil velikega duhovnega srečanja. Čez nekaj časa sta starša opazila, da ga ni. Odšel je, pa ne zato, da bi se ločil od skupine in se družil z drugimi mladimi. Jožef in Marija sta ga našla v templju, kjer je z učitelji sodeloval v duhovni razpravi. (Luk. 2:45–47)

18. Kako lahko s svojimi molitvami prispevamo k enotnosti?

18 Vezi enotnosti pa ne krepimo le tako, da gojimo medsebojno ljubezen in  obiskujemo krščanske shode, ampak tudi tako, da molimo drug za drugega. Če Jehova določno prosimo za svoje brate in sestre, nas to še bolj spodbudi, da skrbimo drug za drugega. Pomembno je torej, da ljubimo svoje brate, jih spodbujamo na občinskih shodih in molimo zanje. Če si mlad, ali izkoristiš vse te možnosti in se tako zbližaš s svojo duhovno družino? To ti lahko pomaga, da ne boš navezan na ta stari svet, ki počasi umira.

Vsak od nas lahko moli za svoje brate in sestre. (Glej odstavek 18.)

POKAŽIMO, DA SMO »DELI, KI PRIPADAMO DRUG DRUGEMU«

19.–21. a) Na kateri izredni način kažemo, da smo »deli, ki pripadamo drug drugemu«? Povej primere. b) Kaj se lahko naučiš iz tega, kako so se nekateri bratje in sestre odzvali na naravne nesreče?

19 Jehovovi služabniki že danes živimo v skladu z načelom iz Rimljanom 12:5, kjer piše, da »smo deli, ki pripadamo drug drugemu«. To dokazuje dejstvo, kako se odzovemo, ko pride do naravne nesreče. Decembra leta 2011 je tropska nevihta povzročila hude poplave na filipinskem otoku Mindanao. Čez noč je poplavilo več kot 40.000 domov, med njimi tudi mnogo domov naših bratov in sester. Podružnični urad poroča, da so »krščanski bratje in sestre, ki živijo na drugih področjih, pričeli pošiljati pomoč že celo pred pričetkom delovanja odborov za pomoč«.

20 Nekaj podobnega se je zgodilo, ko sta močan potres in cunami prizadela vzhod Japonske. Mnogi bratje in sestre so ogromno izgubili. Nekateri so ostali dobesedno brez vsega. Jošiko, ki je izgubila svoj dom, je živela kakih 40 kilometrov stran od kraljestvene dvorane. Takole pravi: »Bili smo presenečeni, ko smo videli, da sta nas dan po potresu obiskala okrajni nadzornik in neki drug brat.« Sestra z velikim nasmehom dodaja: »Res smo bili hvaležni, da se je za naše duhovne potrebe obilno poskrbelo po občini. Poleg tega smo prejeli plašče, čevlje, torbe in pižame.« Neki član odbora za pomoč pa pravi takole: »Bratje iz vse Japonske so bili enotni in so skušali pomagati drug drugemu. Na pomoč so nam priskočili celo bratje in sestre iz Združenih držav Amerike. Ko smo jih vprašali, zakaj so pripotovali tako daleč, so rekli: ‚Smo eno z brati in sestrami na Japonskem in oni potrebujejo pomoč.‘« Ali nisi ponosen, da si del organizacije, ki tako zelo skrbi za svoje člane? Lahko si prepričan, da je Jehova zelo zadovoljen, ko vidi takšno enotnost.

21 Če se bomo naučili zanašati drug na drugega, se bomo znali skupaj spoprijeti s težavami, do katerih bo prišlo v prihodnosti. Četudi bomo izgubili stik z bratovščino v drugih delih sveta, bomo še vedno povezani z brati in sestrami v svojem kraju. Fumiko iz Japonske, ki je preživela tajfun, pravi: »Konec je zelo blizu. Še naprej moramo pomagati sovernikom, medtem ko se veselimo časa, ko ne bo več naravnih nesreč.«

22. Katera je dolgoročna korist krščanske enotnosti?

22 Mlajši in starejši, ki se že sedaj prizadevno učijo enotnosti, se v bistvu pripravljajo na to, da bodo preživeli konec tega hudobnega in neenotnega sveta. Bog bo rešil svoje ljudstvo, kakor je to storil v preteklosti. (Iza. 52:9, 10) Nenehno imej v mislih, da si lahko med tistimi, ki bodo rešeni, samo če si boš prizadeval biti del Božjega enotnega ljudstva. Vsem nam bo tudi pomagalo, če bomo vedno bolj cenili to, kar smo že prejeli. Naslednji članek bo razpravljal o tej temi.