Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) NOVEMBER 2014

V vsem svojem vedenju moramo biti sveti

V vsem svojem vedenju moramo biti sveti

»Postanite sveti v vsem svojem vedenju.« (1. PET. 1:15)

1., 2. a) Kaj se od Božjega ljudstva pričakuje glede vedenja? b) Na katera vprašanja bo odgovoril ta članek?

JEHOVA je navdihnil apostola Petra, da je svetost, ki je poudarjena v 3. Mojzesovi knjigi, povezal s tem, da moramo kristjani v svojem vedenju biti sveti. (Beri 1. Petrovo 1:14–16.) Jehova, ki je svet, od maziljencev in »drugih ovc« pričakuje, da bodo po svojih najboljših močeh sveti v vsem svojem vedenju, ne samo na nekaterih področjih. (Jan. 10:16)

2 Zelo nam bo koristilo, če bomo preiskali še druge duhovne bisere iz 3. Mojzesove knjige. Udejanjanje tega, kar se učimo, nam bo pomagalo biti sveti v vsem svojem vedenju. Pregledali bomo vprašanja, kot so: Kako naj bi gledali na sklepanje kompromisov? Kaj se iz 3. Mojzesove knjige naučimo glede podpiranja Jehovove vrhovnosti? Kaj se lahko naučimo iz darovanja žrtev?

PAZIMO, DA NE BI DELALI KOMPROMISOV

3., 4. a) Zakaj bi morali kristjani paziti, da ne bi poteptali biblijskih zapovedi in načel? b) Zakaj se ne smemo maščevati ali pestovati zamere?

3 Če želimo ugajati Jehovu, se moramo trdno oklepati njegovih zakonov in načel. Do njih ne bi smeli nikoli privzeti  nesvetega, popustljivega stališča. Resda nismo več pod Mojzesovo postavo, toda njene zahteve nam pomagajo razumeti, kaj je v Božjih očeh sprejemljivo in kaj ni. Izraelcem je bilo denimo zapovedano: »Ne maščuj se niti ne goji zamere do sinov svojega ljudstva. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Jaz sem Jehova.« (3. Mojz. 19:18)

4 Jehova od nas pričakuje, da se ne maščujemo, in noče, da bi pestovali zamero. (Rim. 12:19) Če se ne bi zmenili za Božje zakone in načela, bi bil Hudič zelo vesel, Jehovu pa bi lahko nakopali sramoto. Četudi nas je kdo namerno prizadel, ne dovolimo, da bi bili posode, v katerih bi se kopičila zamera. Bog nam je dal prednost, da smo »lončene posode«, ki vsebujejo zaklad, in sicer oznanjevanje. (2. Kor. 4:1, 7) V takšnih posodah ni prostora za zamero, ki je kot kislina!

5. Kaj se lahko naučimo iz pripovedi o Aronu in smrti njegovih sinov? (Glej sliko pri naslovu.)

5 V 3. Mojzesovi 10:1–11 je zapisana izkušnja Aronove družine, ob kateri ne moremo ostati ravnodušni. Gotovo jo je pretreslo, ko je ogenj z neba v svetem šotoru pokončal Aronova sinova Nadaba in Abihuja. Za Arona in njegovo družino je moral biti to, da niso smeli žalovati za mrtvima sorodnikoma, zares preizkus vere! Ali si svet, tako da se ne družiš z družinskimi člani ali drugimi, ki so bili izobčeni? (Beri 1. Korinčanom 5:11.)

6., 7. a) O katerih pomembnih stvareh bi morali razmisliti, ko se odločamo, ali se bomo udeležili poroke v cerkvi ali ne? (Glej podčrtno opombo.) b) Kako lahko sorodnikom, ki niso Priče, pojasnimo svoje stališče do cerkvene poroke?

6 Morda nismo doživeli tako hude preizkušnje, kot so jo Aron in njegovi družinski člani. Toda kaj bi storili, če bi nas sorodnik, ki ni Priča, povabil, da bi se udeležili njegove poroke v cerkvi in sodelovali pri obredu? Nobena svetopisemska zapoved nam izrecno ne prepoveduje, da bi se udeležili takšne poroke. Toda ali obstajajo kakšna svetopisemska načela, ki nam lahko pomagajo pri odločitvi? *

7 Naša odločenost, da ostanemo sveti Jehovu v pravkar omenjenih okoliščinah, lahko bega naše sorodnike, ki niso Priče. (1. Pet. 4:3, 4) Seveda pazimo, da jih ne bomo užalili, toda ponavadi je najboljše, da se z njimi prijazno, a vseeno odkrito pogovorimo. Morda je to dobro storiti precej pred poročnim dnem. Ženinu in nevesti se lahko zahvalimo in jima povemo, da smo veseli, ker sta nas povabila na poroko. Nato jima morda lahko pojasnimo, da pri verskem obredu ne nameravamo sodelovati, zato bi mogoče s tem lahko skalili srečo njunega posebnega dne ali pa bi njiju in druge spravili v neroden položaj. To je eden izmed načinov, kako se lahko ognemo tega, da bi naredili kompromis glede svojega prepričanja in vere.

PODPIRAJMO JEHOVOVO VRHOVNOST

8. Kako 3. Mojzesova knjiga poudarja Jehovovo vrhovnost?

8 Tretja Mojzesova knjiga poudarja Jehovovo vrhovnost. Za zakone, ki so zapisani v tej biblijski knjigi, je več kot 30-krat rečeno, da jih je dal Jehova. Mojzes je to priznal in delal, kar mu je Jehova zapovedal. (3. Mojz. 8:4, 5) Podobno bi morali tudi mi vedno delati to, kar Vrhovni gospod Jehova želi. Če tako delamo, imamo podporo Božje organizacije. Toda naša vera je lahko preizkušena, kadar smo sami, tako kot je bil  Jezus sam, ko je bil skušan v pustinji. (Luk. 4:1–13) Če se osredinjamo na Božjo vrhovnost in zaupamo Jehovu, nas nihče ne bo mogel navesti na to, da bi poteptali Božje zakone in se ujeli v zanko bolestnega strahu. (Preg. 29:25)

9. Zakaj vsi narodi sovražijo Božje služabnike?

9 Kot Kristusove sledilce in Jehovove priče nas preganjajo narodi po vsem svetu. To naj bi tudi pričakovali, saj je Jezus svojim učencem rekel: »Tedaj vas bodo izročali stiski in vas pobijali. Zaradi mojega imena vas bodo sovražili vsi narodi.« (Mat. 24:9) Toda kljub takšnemu sovraštvu še naprej vztrajamo pri oznanjevanju Kraljestva in smo sveti pred Jehovom. Zakaj pa smo tako osovraženi, če smo pošteni, živimo moralno čisto življenje in spoštujemo državne zakone? (Rim. 13:1–7) Zato ker priznavamo Jehova za svojega Vrhovnega gospoda! »Samo njemu« opravljamo sveto službo, in zato nikoli ne bomo poteptali njegovih pravičnih zakonov in načel. (Mat. 4:10)

10. Kaj se je nekoč zgodilo bratu, ki je naredil kompromis glede svoje nevtralnosti?

10 Poleg tega nismo »del sveta«. Zato smo nevtralni, ko gre za vojne in politične zadeve tega sveta. (Beri Janez 15:18–21; Izaija 2:4.) Nekateri, ki so se posvetili Bogu, so naredili kompromis glede svoje nevtralnosti. Mnogi od teh posameznikov so se kasneje pokesali in obnovili svoj odnos z našim usmiljenim nebeškim Očetom. (Ps. 51:17) Nekateri pa se niso pokesali. Med drugo svetovno vojno so denimo uradniki na Madžarskem iz vseh zaporov zbrali 160 naših bratov, mlajših od 45 let, ki so bili neupravičeno zaprti. Odvedli so jih v neko mesto. Tam so jim ukazali, naj se pridružijo vojski. Zvesti bratje so to odločno zavrnili. Devet bratov pa tega ni storilo. Zaprisegli so kot vojaki in sprejeli uniforme. Dve leti kasneje je bil eden izmed njih del strelskega voda, ki je moral usmrtiti zveste Priče. Med temi zvestimi je bil tudi njegov lastni brat! Toda nazadnje se je razpletlo tako, da do usmrtitev, ki so grozile Pričam, ni prišlo.

DARUJMO JEHOVU NAJBOLJŠE

11., 12. Kaj se lahko naučimo iz žrtev, darovanih v starem Izraelu?

11 Izraelci so morali po Mojzesovi postavi darovati predpisane žrtve. (3. Mojz. 9:1–4, 15–21) Žrtve so morale biti brezhibne, saj so kazale na Jezusovo popolno žrtev. Poleg tega so morali pri vsaki vrsti daritve ali žrtve upoštevati določen postopek. Premislimo na primer, kaj se je zahtevalo od matere, ki je nedavno rodila. V 3. Mojzesovi 12:6 piše: »Ko pretečejo dnevi njenega očiščevanja za sina oziroma za hčerko, naj privede duhovniku k vhodu v shodni šotor v žgalno daritev ovna, ki naj ne bo starejši od enega leta, v daritev za greh pa golobiča ali grlico.« Bog je postavil določne zahteve, toda iz Postave je jasno vela njegova ljubeča razumnost. Če si mati ni mogla privoščiti ovna, je lahko darovala dve grlici ali dva golobiča. (3. Mojz. 12:8) Siromašna častilka je bila prav toliko ljubljena in spoštovana kot tista, ki je prinesla dražjo daritev. Kaj se lahko iz tega naučimo?

12 Apostol Pavel je sovernike spodbudil, naj prinašajo Bogu »daritev hvale«. (Heb. 13:15) Naše ustnice bi morale javno priznavati Jehovovo sveto ime. Gluhi bratje in sestre prinašajo takšno hvalo Bogu v znakovnem jeziku. Kristjani, ki so priklenjeni na dom, hvalijo Boga tako, da pišejo pisma, pričujejo po telefonu in oznanjujejo svojim negovalcem in obiskovalcem. Jehova hvalimo, s tem  da razglašamo njegovo ime in oznanjamo dobro novico. Ta naša daritev hvale naj bo v skladu z našim zdravjem in zmožnostmi. Mora biti najboljše, kar lahko damo. (Rim. 12:1; 2. Tim. 2:15)

13. Zakaj bi morali poročati o tem, kako dejavni smo bili na oznanjevanju?

13 Daritve hvale so naše prostovoljne žrtve, ki jih kot posamezniki darujemo Bogu, ker ga ljubimo. (Mat. 22:37, 38) Toda naročeno nam je, naj poročamo o tem, kako dejavni smo bili na oznanjevanju. Kako naj bi na to gledali? Poročilo, ki ga oddamo vsak mesec, je povezano z našo bogovdanostjo. (2. Pet. 1:7) Nihče od nas ne bi smel imeti občutka, da mora preživeti na oznanjevanju ure in ure, zato da bi lahko oddal poročilo z visokimi številkami. Ravno zaradi tega lahko kraljestveni oznanjevalec, ki je v domu za ostarele ali pa je kako drugače oviran, poroča 15 minut oznanjevanja, ne pa cele ure. Jehova ceni te minute in to žrtev sprejme kot najboljše, kar mu je lahko kraljestveni oznanjevalec daroval. Oznanjevalec je s tem Jehovu pokazal, da ga ima rad in da zelo ceni prednost služiti kot njegova Priča. Podobno kot Izraelci, ki zaradi svojih okoliščin niso mogli darovati dražjih žrtev, lahko tudi Jehovovi dragoceni služabniki, ki imajo določene omejitve, še vedno oddajo svoje poročilo. Posamezna poročila postanejo del svetovnega poročila, ki pomaga organizaciji načrtovati prihodnje oznanjevanje Kraljestva. Ali se torej od nas res zahteva preveč, ko nam je naročeno, naj poročamo o svojem oznanjevanju?

NAŠE PREUČEVALNE NAVADE IN DARITVE HVALE

14. Pojasni, zakaj bi morali preiskati svoje preučevalne navade.

14 Po pregledu nekaterih duhovnih biserov iz 3. Mojzesove knjige si morda misliš: »Sedaj bolje razumem, zakaj je ta knjiga del Božje navdihnjene Besede.« (2. Tim. 3:16) Mogoče si sedaj še bolj odločen biti svet, pa ne le zato, ker Jehova to pričakuje, ampak tudi zato, ker si Jehova zasluži naše iskreno prizadevanje, da bi mu ugajali. Mogoče se ti je zaradi tega, kar si se v teh dveh člankih naučil o 3. Mojzesovi knjigi, še okrepila želja po tem, da globlje koplješ po celotnem Svetem pismu. (Beri Pregovori 2:1–5.) V molitvi preišči svoje preučevalne navade. Gotovo si želiš, da bi bile tvoje daritve hvale sprejemljive Jehovu. Ali si ugotovil, da dovoliš televizijskim oddajam, videoigram, športnim dejavnostim ali hobijem, da ti odvračajo pozornost in ovirajo tvoj duhovni napredek? Če je tako, ti bo morda koristilo razmišljanje o besedah apostola Pavla, ki so zapisane v knjigi Hebrejcem.

Ali v življenju daješ prednost preučevanju Svetega pisma in družinskemu čaščenju? (Glej odstavek 14.)

15., 16. Zakaj je bil Pavel tako neposreden, ko je pisal hebrejskim kristjanom?

15 Pavel je zelo odkrito pisal hebrejskim kristjanom. (Beri Hebrejcem 5:7, 11–14.) Apostol ni prav nič ovinkaril! Rekel jim je, da so »postali leni za poslušanje«. Zakaj so bile njegove besede  tako močne, tako neposredne? V njih sta se zrcalili Jehovova ljubezen in skrb za tiste kristjane, ki so skušali preživeti ob duhovnem mleku. Seveda je zelo pomembno poznati temeljne krščanske nauke. Toda za to, da bi kristjan duhovno rasel in napredoval do zrelosti, je potrebna »močna hrana«.

16 Namesto da bi Hebrejci napredovali do te mere, da bi poučevali druge, so sami potrebovali nekoga, da bi jih učil. Zakaj? Zato ker so se ogibali »močne hrane«. Vprašaj se: »Ali pravilno gledam na močno duhovno hrano? Ali jo uživam? Ali pa se ogibam molitve in poglobljenega preučevanja Svetega pisma? Če se, ali so del problema tudi moje preučevalne navade?« Naša naloga ni le to, da drugim oznanjujemo, ampak tudi to, da jih poučujemo in pridobivamo učence. (Mat. 28:19, 20)

17., 18. a) Zakaj bi se morali redno hraniti z močno duhovno hrano? b) Kako naj bi gledali na uživanje alkoholnih pijač, ko gre za krščanske shode?

17 Mnogim med nami morda ni enostavno preučevati Svetega pisma. Jehova svojih služabnikov seveda ne skuša spodbujati k preučevanju tako, da bi jim vzbujal občutke krivde. Kljub temu pa se moramo nenehno hraniti z močno duhovno hrano, ne glede na to, ali smo posvečeni Božji služabniki že vrsto let ali pa sorazmerno kratek čas. To je bistveno, če želimo hoditi po poti svetosti.

18 Da bi bili sveti, moramo skrbno razmisliti o tem, kar piše v Svetem pismu, in delati to, kar Bog od nas pričakuje. Premisli o Aronovih sinovih Nadabu in Abihuju, ki sta bila usmrčena, ker sta prinesla »nedovoljen ogenj«. Morda sta to storila, ko sta bila pod vplivom alkohola. (3. Mojz. 10:1, 2) Bodi pozoren, kaj je Bog takrat rekel Aronu. (Beri 3. Mojzesova 10:8–11.) Ali ta odlomek pomeni, da ne smemo piti alkoholnih pijač, preden gremo na krščanski shod? Razmisli o naslednjih dejstvih: Nismo pod Postavo. (Rim. 10:4) V nekaterih državah naši soverniki, preden gredo na shod, pri obroku uživajo alkoholne pijače v zmernih količinah. Pri pashi so spili štiri kelihe vina. Ko je Jezus vpeljal spominsko slovesnost, je svojim apostolom dal piti vino, ki je predstavljalo njegovo kri. (Mat. 26:27) Sveto pismo obsoja prekomerno pitje in pijančevanje. (1. Kor. 6:10; 1. Tim. 3:8) Mnogim kristjanom vest ne dovoljuje, da bi pred opravljanjem katere koli veje svete službe pili alkoholne pijače. Kakor koli že, okoliščine se od države do države razlikujejo. Za kristjane je pomembno to, da razlikujejo »sveto in nesveto«, tako da so sveti v svojem vedenju, in s tem ugajajo Bogu.

19. a) Kaj naj bi imeli v mislih glede družinskega čaščenja in osebnega preučevanja? b) Kaj si odločen delati, zato da bi bil svet?

19 V Božji Besedi je veliko duhovnih biserov, ki samo čakajo, da jih odkriješ. Našel jih boš, če boš kopal za njimi. Z raziskovalnimi pripomočki, ki so ti na voljo, lahko popestriš svoje družinsko čaščenje in osebno preučevanje. Povečaj si spoznanje o Jehovu in njegovih namenih. Vedno bolj se mu bližaj. (Jak. 4:8) Moli k Bogu, tako kakor je psalmist, ki je pel: »Odpri mi oči, da bom lahko gledal čudovite stvari v tvoji postavi.« (Ps. 119:18) Nikoli ne poteptaj svetopisemskih zakonov in načel. Voljno ubogaj vzvišen zakon svetega Boga Jehova. Poleg tega goreče sodeluj »v svetem delu Božje dobre novice«. (1. Pet. 1:15; Rim. 15:16) Bodi svet v teh viharnih zadnjih dneh. Da bi le vsi bili sveti v svojem vedenju in s tem podpirali vrhovnost našega svetega Boga Jehova.

^ odst. 6 Glej »Vprašanja bralcev« v Stražnem stolpu, 15. maj 2002.